Jedro

V skladu z novejšo sodno prakso Vrhovnega sodišča RS odškodnina za razlastitev ne more biti določena po merilih za stavbno zemljišče, če razlaščeno zemljišče takšnega statusa ni imelo izvorno, temveč ga je pridobilo izključno zaradi predvidene gradnje ceste in razlastitve. V takšnem primeru se odškodnina določi po merilih za prvotno namembnost razlaščenega zemljišča (kot npr. za kmetijsko ali gozdno zemljišče) in ne po merilih za stavbno zemljišče.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi in se sklepa razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom z dne 30. 1. 2020 (v nadaljevanju: sklep o določitvi odškodnine) odločilo, da odškodnina zaradi razlastitve nepremičnine parc. št. ..., k.o. X znaša 359.333,50 EUR, kar je nasprotna udeleženka predlagatelju dolžna plačati v roku 30 dni po pravnomočnosti tega sklepa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 31. 12. 1981 do plačila (1. točka izreka); odločitev o stroških postopka je bila pridržana za odločitev s posebnim pisnim sklepom (2. točka izreka).

2. S sklepom z dne 5. 5. 2020 (v nadaljevanju: sklep o stroških) je sodišče prve stopnje nasprotni udeleženki naložilo, da je dolžna predlagatelju povrniti njegove stroške nepravdnega postopka v višini 14.202,15 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Nasprotna udeleženka se je pravočasno pritožila zoper navedena sklepa, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

4. V pritožbi zoper sklep o določitvi odškodnine oporeka ugotovljenemu datumu dejanske razlastitve 31. 12. 1981, zlasti pa nasprotuje zaključku sodišča, da je bila razlaščena nepremičnina ob dejanskem odvzemu iz posesti predlagatelja stavbno zemljišče. Sodišče je napačno povzelo že namembnost zemljišča, kajti izvedenec je navedel, da gre za "nezazidljivo zemljišče, zaščiteno za prometne površine", ne pa "stavbno zemljišče, namenjeno za prometne površine". Postavitev izvedenca ni bila potrebna oziroma primerna, saj lahko namensko rabo zemljišča pojasni le organ, ki jo določa - to je občina. V konkretni zadevi je bilo zemljišče uporabljeno za izgradnjo državne ceste, torej za uporabo zemljišča v javno korist, in se ga ne sme enačiti z zemljišči, namenjenimi stanovanjski ali drugi gradnji. Nakup zemljišča je v primerih, ko gre za gradnjo javne infrastrukutre, drugačen. Sodišče se je oprlo le na izvedensko mnenje dr. D. D. in prezrlo predložene listinske dokaze, ki kažejo na to, da je bila razlaščena nepremičnina kmetijsko zemljišče. Izpostavlja nelogičnosti v izvedenskem mnenju in meni, da se je izvedenec sam odločil, da gre za stavbno zemljišče. Kritizira potrdilo MOL z dne 28. 6. 2016, saj se nanaša na aktualno stanje, ko je bila že zgrajena obvozna cesta. Iz aerofoto posnetka se jasno vidi, da so zemljišča tudi še leta 1980 njive, torej kmetijska zemljišča, to pa izhaja tudi iz naznanilnega lista iz leta 1975. Ker je za urejanje prostora in izdajo potrdil o namenski rabi zemljišča prostojna izključno občina, bi sodišče moralo v prvi vrsti upoštevati namensko rabo, ki jo v potrdilu o namenski rabi zemljišč z dne 22. 7. 2015 navaja MOL. Opozarja, da rezervat za potek avtomobilskih cest sam po sebi avtomatično ne pomeni spremembe namembnosti zemljišča iz kmetijskega v stavbno, ampak samo rezervacijo zemljišča za določen namen gradnje, medtem ko raba za lastnika zemljišča ostaja enaka. Sodišče ni upoštevalo pripomb nasprotne udeleženke, da je cenilec H. H. izdelal cenitev, kot da gre za stavbno zemljišče in je kot izhodišče napačno upošteval tržno vrednost nepremičnine, kajti na tem zemljišču ni bila nikoli možna nobena druga gradnja kot izgradnja ceste. Če gradnja na zemljišču ni mogoča, je zemljišče za lastnika enako kmetijskemu ali gozdnemu zemljišču (zemljišča ni mogoče prodati kot zazidljivega stavbnega zemljišča). Poleg tega je sodišče zanemarilo dejstvo, da je nasprotna udeleženka v primerjavi s predlagateljem v slabšem položaju glede dokazovanja zaradi pomanjkanja dokumentacije. Predlagatelju očita, da je zahteval plačilo odškodnine za razlastitev šele po 33 letih. Poudarja, da je bilo sporno zemljišče vseskozi namenjeno za izgradnjo ceste in mu je bila zato tudi spremenjena namembnost. Pravni prednik predlagatelja je vsa zemljišča, ki danes predstavljajo razlaščeno nepremičnino, kupil kot kmetijsko zemljišče in tudi po takšni ceni, ter ni z ničemer prispeval k spremembi namembnosti spornega zemljišča, ki je danes cesta. To zemljišče je postalo stavbno zgolj zaradi odloka občine. Glede zakonskih zamudnih obresti meni, da pripadajo predlagatelju kvečjemu od 12. 5. 2016, to je od pravnomočnosti odločbe o razlastitvi. Glede obrestnega dela zahtevka podaja tudi ugovor zastaranja, in sicer za obresti pred letom 2013, pri čemer je upoštevan datum vložitve predloga za odmero odškodnine in 3-letni zastaralni rok. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča RS Up-849/14-49 z dne 27. 9. 2018, ki loči pojma odmena in odškodnina. V skladu s to ustavno odločbo zamudne obresti ob dejanski razlastitvi niso odmena, temveč odškodnina, zato ta terjatev zastara po splošnih pravilih Obligacijskega zakonika (OZ). Pritožbenemu sodišču predlaga, naj sklep razveljavi in o zadevi odloči samo ali zadevo vrne v ponvno sojenje po drugem sodniku.

5. V pritožbi zoper sklep o stroških nasprotna udeleženka nasprotuje odločitvi kot prenagljeni, pri čemer se sklicuje na določbo šestega odstavka 163. člena ZPP. Poudarja, da je pravica do povračila stroškov odvisna od uspeha v postopku in posledično od odločitve o glavni stvari, o tej pa še ni odločeno zaradi vložene pritožbe. Opozarja tudi, da je strošek izvedbe dokaza s sodnimi izvedenci skupni strošek udeležencev postopka, saj je bila izvedba tega dokaza v interesu obeh udeležencev postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj sklep o stroških razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

6. Predlagatelj v odgovoru na pritožbi argumentirano nasprotuje pritožbenim navedbam. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi v celoti zavrne, izpodbijana sklepa potrdi ter nasprotni udeleženki naloži v plačilo stroške njegovega odgovora na pritožbi z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7. Pritožbi sta utemeljeni.

8. V tej nepravdni zadevi predlagatelj predlaga določitev odškodnine za razlastitev nepremičnine (98. člen ZNP), ki danes v naravi predstavlja odsek severne ljubljanske obvoznice. Odločilno pravno vprašanje v zadevi je, ali predlagatelju pripada odškodnina za razlastitev za kmetijsko ali za stavbno zemljišče. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov zaključilo, da je imela sporna nepremičnina že v času dejanske razlastitve (konec leta 1981) status stavbnega zemljišča. Pri tem je štelo kot bistveno, kakšna namembnost sporne nepremičnine je bila določena s tedaj veljavnim občinskim prostorskim aktom - to je bil že leta 1966 sprejeti Generalni plan urbanističnega razvoja Ljubljane (GUP). V ta namen je sodišče prve stopnje postavilo sodnega izvedenca za področje arhitektura - urbanizem, ki je za sporno nepremičnino po GUP ugotovil status "nezazidljivega zemljišča, namenjenega za prometne površine", kar je nadalje opredelil kot stavbno zemljišče. 9. Nasprotna udeleženka v pritožbi iz več razlogov oporeka ugotovljenemu statusu sporne nepremičnine, ki je bil podlaga za določitev tržne vrednosti nepremičnine, pri čemer kot ključni argument večkrat izpostavi, da je bilo sporno zemljišče vseskozi namenjeno za izgradnjo ceste (in ničesar drugega) ter da mu je bila zato tudi spremenjena namembnost. Na ta argument nasprotna udeleženka v pritožbi v tem postopku ni opozorila prvič, sodišče prve stopnje pa se v razlogih izpodbijanega sklepa do njega ni ustrezno opredelilo, čeprav je po oceni pritožbenega sodišča to bistvenega pomena za pravilno določitev višine odškodnine zaradi razlastitve sporne nepremičnine.

10. Po določbi prvega odstavka 295. člena Zakona o urejanju prostora (ZUreP-2) se pri določitvi odškodnine za razlaščeno nepremičnino med drugim upošteva namenska raba nepremičnine pred uveljavitvijo prostorskega akta, ki je podlaga za razlastitev (3. alineja prvega odstavka 295. člena ZUreP-2). V skladu z novejšo sodno prakso Vrhovnega sodišča RS odškodnina za razlastitev ne more biti določena po merilih za stavbno zemljišče, če razlaščeno zemljišče takšnega statusa ni imelo izvorno, temveč ga je pridobilo izključno zaradi predvidene gradnje ceste in razlastitve. V takšnem primeru se odškodnina določi po merilih za prvotno namembnost razlaščenega zemljišča (kot npr. za kmetijsko ali gozdno zemljišče) in ne po merilih za stavbno zemljišče (glej sklepe VS RS II Ips 343/2015 z dne 19. 5. 2016, II Ips 266/2017 z dne 29. 3. 2018 in II Ips 279/2017 z dne 29. 3. 20181). Pri določitvi odškodnine za razlaščeno zemljišče je namreč bistven namen, za katerega se je zemljišče uporabljalo do sprejetja akta, s katerim je bil zaradi predvidene gradnje infrastrukture spremenjen status zemljišča. Razlaščeni lastnik se ne more okoristiti z razlastitvijo na način, da bi prejel višjo odškodnino za zemljišče zato, ker se je njegova namembnost in z njo vrednost spremenila izključno zaradi načrtovane razlastitve. Drugačna pa je situacija, ko bi bilo razlaščeno zemljišče že pred uveljavitvijo prostorskega akta, s katerim je bila predvidena gradnja infrastrukture, opredeljeno kot stavbno zemljišče (npr. za gradnjo trgovskega, športnega centra, za stanovanjsko gradnjo itd.,2 in ne za gradnjo ceste).3

11. Ker je sodišče prve stopnje pri ugotovitvi statusa sporne nepremičnine v času dejanske razlastitve izhajalo iz zmotnega materialnopravnega stališča, da je bistveno zgolj, kaj je glede statusa sporne nepremičnine določal tedaj veljavni občinski prostorski akt in kako je treba tolmačiti ta akt, ni ugotovilo vseh za odločitev pravno relevantnih dejstev - med drugim, kakšen status je sporna nepremičnina imela pred določitvijo namembnosti, da se uporabi (kot rezervat) za izgradnjo prometnih površin, ter kateri prostorski akt je predstavljal podlago za razlastitev sporne nepremičnine in kateri akt je določal njen prvotni status. Preveliko težo je sodišče prve stopnje tudi dalo okoliščini, da je sporna nepremičnina nastala z delitvijo in združitvijo več nepremičnin, na delu katerih je bila z GUP predvidena stanovanjska gradnja. Zanemarilo je, da je bila gradnja prometne infrastrukture na spornem zemljišču predvidena že (najmanj) po GUP (torej hkrati, kot je bila predvidena stanovanjska gradnja v neposredni bližini spornega zemljišča) in da to ni bilo načrtovano šele naknadno.

12. Navedeno kaže, da je status sporne nepremičnine v času dejanske razlastitve po vsej verjetnosti zmotno ugotovljen. Poleg tega pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je kot merodajno sprejelo cenitev, v kateri je ugotovljena v času cenitve aktualna tržna vrednost sporne nepremičnine, ne pa njena tržna vrednost v času dejanskega odvzema iz posesti. V primeru dejanske razlastitve namreč razlastitvenemu zavezancu pripada odškodnina v višini valorizirane tržne vrednosti nepremičnin v času, ko je mogel z gotovostjo ugotoviti, da je izgubil lastninsko pravico, z obrestmi od dejanskega odvzema do plačila odškodnine (glej sklepe Vrhovnega sodišča RS II Ips 335/2017 z dne 26. 4. 2018, II Ips 157/2018 z dne 22. 11. 2018 in II Ips 874/2009 z dne 16. 9. 2010).

13. Ker utegne biti dejansko stanje glede statusa razlaščene nepremičnine zmotno ugotovljeno in sporna nepremičnina zaradi dveh napačnih materialnopravnih izhodišč napačno ocenjena, je pritožbeno sodišče pritožbi zoper sklep o določitvi odškodnine v celoti ugodilo in ta sklep v celoti razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (prvi odstavek 355. člena ZPP v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP)), posledično pa je enako odločitev sprejelo tudi v zvezi s pritožbo zoper sklep o stroških, ki je odvisna od odločitve o glavni stvari (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). Glede na sprejeto odločitev vsebinska opredelitev do ostalih uveljavljenih pritožbenih razlogov ni potrebna (prvi odstavek 360. člena v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi s 37. členom ZNP).

14. Razveljavitev izpodbijanih sklepov in vrnitev zadeve v nov postopek je po oceni pritožbenega sodišča nujna, ker glede na naravo stvari in okoliščine primera sámo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). V nadaljevanju postopka bo namreč potrebna izvedba dodatnih dokazov (vsaj ponovna cenitev sporne nepremičnine), kar bo veliko lažje potekalo pred sodiščem prve stopnje, kjer bosta udeleženca tudi imela možnost podati dodatna stališča in pripombe na izvedene dokaze. Dopolnitev postopka na prvi stopnji bo bolj ekonomična, poleg tega pa tudi ne bo posegla v pravico udeležencev do izjave in pravico do pritožbe. Obenem pritožbeno sodišče ocenjuje, da zaradi vrnitve zadeve v ponovno odločanje nobeden od udeležencev ne bo utrpel hujše kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (primerjaj drugi odstavek 355. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

15. Za dodelitev zadeve v ponovni postopek drugemu sodniku pritožbeno sodišče ne vidi nobenega utemeljenega razloga (356. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP), tudi sicer nasprotna udeleženka tega predloga ni podkrepila z nobenim argumentom.

16. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

PRAVNI POUK: Zoper sklep (o razveljavitvi) je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni.

Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena.

Če je pritožba vložena po pooblaščencu, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, ker je sodišče druge stopnje razveljavilo sklep sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitev postopka glede na njeno naravo lahko odpravilo sámo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko sámo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

1 V zadnji zadevi je izrecno poudarjeno, da je zakonski pojem "namembnost zemljišča pred uveljavitvijo prostorskega akta, ki je podlaga za razlastitev", treba razumeti tako, da ni upošteven le tisti prostorski izvedbeni akt, ki je neposredna podlaga za razlastitev in s katerim se izkazuje javna korist za razlastitev, ampak so pomembni tudi morebitni drugi, prej sprejeti akti, na podlagi katerih so zemljišča pridobila status stavbnih zemljišč, vendar, in to je bistveno, ravno zaradi nameravane gradnje infrastrukture. 2 Primerjaj sklepa VS RS II Ips 343/2015 z dne 19. 5. 2016 (v opombi št. 1) in II Ips 338/2001 z dne 24. 1. 2002. 3 Za določitev statusa spornega zemljišča torej ni bistveno samo, ali je zemljišče z določenim prostorskim planom predvideno za gradnjo, temveč tudi, za kakšne vrste gradnjo.