Jedro

Revizijsko sodišče se strinja s tožnikom, da sodišče druge stopnje ni upoštevalo, da so telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem enotna oblika nepremoženjske škode, ki je ni mogoče ocenjevati po posamični pojavni obliki. Sporno pa je, kdaj je ta rok začel teči, oziroma kdaj je zapadla obveznost glavnega dolžnika, to je obveznost druge in tretje tožene stranke, da plačata odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Sodišče druge stopnje je pravilno izhajalo iz 186. člena ZOR in njegove povezave po prvem odstavku 376. člena ZOR, po katerem je merodajen čas, ko je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se v drugem odstavku izreka razveljavi in se v izpodbijanem obsegu vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizije se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da mora prva tožena stranka - zavarovalnica T., v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu, opr. št. P 14/95 z dne 28.3.1997, in sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 778/97 z dne 16.12.1998, solidarno z drugo toženo stranko zavarovalnico C. in tretje toženim C. V. plačati tožniku J. Š. znesek 4.908.774,80 tolarjev z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznih zneskov in datumov, kot so navedeni v izreku sodbe, do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Tako je razsodilo zato, ker je ugotovilo, da ugovor zastaranja tožbenega zahtevka za nepremoženjsko škodo ni utemeljen, saj je štelo, da je tožnik izvedel za obseg škode 23.3.1992, ko je bilo njegovo zdravljenje zaključeno in je bil invalidsko upokojen. Ker odtlej do vložitve tožbe dne 5.1.1993 nista pretekli dve leti, je sodilo, da zastaranje po 1019. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89) ni nastopilo.

Proti odločitvi sodišča prve stopnje se je pritožila prva tožena stranka in sodišče druge stopnje je pritožbi delno ugodilo. Sodbo sodišča prve stopnje je delno spremenilo in zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v znesku 1.800.000 tolarjev. Ugotovilo je, da so vse telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem prenehale in so bile znane že pred zaključkom zdravljenja, to je najkasneje konec septembra 1990, ko je tožnik nehal uporabljati drugo berglo. Ker je bila tožba vložena šele 5.1.1993, torej po dalj kot predpisanem dveletnem roku, je štelo, da je po drugem odstavku 1019. členu ZOR obveznost poroka za plačilo odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem zastarala konec septembra 1992. Sicer pa je sodišče druge stopnje razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na odškodnino za skaženost v znesku 300.000 tolarjev, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je pravočasno vložila revizijo tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni, tako da zavrne pritožbo tožene stranke proti sodbi sodišča prve stopnje za znesek 1.800.000 tolarjev s pripadki in tudi v tem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje. V utemeljitvi revizija opozarja, da je sodišče druge stopnje nepravilno uporabilo materialno pravo, ker je zmotno ugotovilo, kdaj je začel teči dveletni zastaralni rok. Pri tem ni upoštevalo, da so telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem enotna oblika nepremoženjske škode, ki je ni mogoče ocenjevati po posamični pojavni obliki in ločeno od ostalih. Intenzivnost bolečin in njihovo trajanje je opisal izvedenec dr. A. B., podrobneje pa so izkazane v zdravstveni dokumentaciji in opisane v navedbah tožeče stranke pod V. in VI. Tožnik pojasnjuje, da je bil hospitaliziran, operiran, izvajal fizioterapijo, jemal zdravila in analgetike, hodil na zdravniške preglede in nazadnje sodeloval v postopku invalidske upokojitve.

Njegove nevšečnosti niso bile zaključene v septembru 1990, ko je nehal uporabljati drugo berglo, saj je bil po tem še na pregledih dne 28.1.1991 in 25.9.1991, ko so mu dovolili polno obremenjevanje poškodovane noge in mu še predpisali analgetike. Nato je bil sprožen invalidski postopek, v katerem je bil tožnik pregledan 25.10.1991 - 9.1.1992 in je bil zaradi poškodb v 25-odstotnem deležu dne 23.3.1992 upokojen. Tedaj je bil končan bolniški stalež. Tožnik trdi, da je začel teči zastaralni rok dne 23.3.1992. Ker je sodišče druge stopnje upoštevalo samo mnenje izvedenca in ni upoštevalo drugih dokazov, mu tožnik očita, da je bistveno kršilo 14. točko drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku. Sodišče je zmotno štelo zastaranje od dneva, ko je tožnik opustil rabo druge bergle, toda bolečine so se nadaljevale in tožniku so predpisali analgetike.

Po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1977, Uradni list SFRJ, št. 4/77-27/90 in RS, št. 55/92), je bila revizija vročena prvi toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Uvodoma je treba pojasniti, da je revizijsko sodišče odločalo po pravilih ZPP 1977, čeprav je 14. julija 1999 začel veljati nov procesni zakon. Razlog za to je v določilu prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 - 96/02), po katerem je treba nadaljevati postopek po prejšnjih pravilih, če je bila pred uveljavitvijo novega ZPP na prvi stopnji izdana sodba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje. Materialnopravno je presojalo utemeljenost revizije po ZOR, čeprav je sedaj uveljavljen Obligacijski zakonik (OZ, Uradni list RS, št. 83/01), ker je v 1060. členu OZ določeno, da se določbe novega zakona uporabljajo samo za razmerja, ki so nastala po 1.1.2002. Med pravdnima strankama ni spora o tem, da je treba presojati ugovor zastaranja po drugem odstavku 1019. člena ZOR, ki določa, da porokova obveznost zastara vedno v dveh letih od dne dospelosti glavne obveznosti, če je rok za zastaranje obveznosti glavnega dolžnika daljši od dveh let. Pri tem je potrebno poudariti, da poznamo več oblik nepremoženjske škode, vsaka od njih se lahko manifestira in stabilizira ob različnem času, čeprav vse izvirajo iz istega škodnega dogodka, in zato sta sodišči prve in druge stopnje ugotavljali začetek teka roka zastaranja za vsako obliko škode posebej.

Revizijsko sodišče se strinja s tožnikom, da sodišče druge stopnje ni upoštevalo, da so telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem enotna oblika nepremoženjske škode, ki je ni mogoče ocenjevati po posamični pojavni obliki. Sporno pa je, kdaj je ta rok začel teči, oziroma kdaj je zapadla obveznost glavnega dolžnika, to je obveznost druge in tretje tožene stranke, da plačata odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Sodišče druge stopnje je pravilno izhajalo iz 186. člena ZOR in njegove povezave po prvem odstavku 376. člena ZOR, po katerem je merodajen čas, ko je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil. Za nepremoženjske škode torej velja pravilo, da zastaranje začne teči od trenutka, ko je obseg nepremoženjske škode znan, ali bi moral biti znan oškodovancu (ob predpostavki, da mu je znan povzročitelj). Ker je bil oškodovalec znan od vsega začetka, je pomembno, kdaj je tožnik zvedel za škodo. Revizijsko sodišče sledi zaključkom sodišča prve in druge stopnje, da ima glede začetka teka relativnega zastaranja zakon le splošno določbo in je stvar presoje sodnika dati pravo vsebino citiranemu zakonskemu določilu. Upoštevati pa je treba, da mora vsakdo ravnati pri uveljavljanju pravic skrbno kot dober gospodar (prvi odstavek 18. člena ZOR) in tako mora, če naj ne tvega ugovora zastaranja, zvedeti za obseg svoje škode, čim se ta stabilizira. Ni torej pravno pomemben le trenutek, ko oškodovanec izve za obseg škode, marveč tudi, da bi lahko izvedel zanjo. Določitev tega trenutka je res vprašanje, ki je odvisno od dejanskih okoliščin posamičnega primera, toda sodišče jih mora presoditi tako, da upošteva in ovrednoti vse izvedene dokaze. Sodišče druge stopnje se pri svoji odločitvi sklicuje na mnenje izvedenca dr. A. B., da so bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem prenehale konec septembra 1990, ko je tožnik prenehal uporabljati tudi drugo berglo, in trdi, da v izvedenčevem mnenju ni nobenega drugačnega podatka. Toda izvedenec je na tretji strani svojega mnenja (listovna št. 63) napisal, da je bil tožnik "ob rednih kontrolah na dveh berglah do 28.7.1990, nato pa je še 2 meseca hodil z eno berglo. V bolniškem staležu je bil od 25.3.1990 do 11.5.1992." Nato opisuje tožnikove bolečine v križu in pregled pri ortopedu dr. P. dne 5.10.1991, na kar utemeljeno opozarja revizija. Revizijsko sodišče sledi tožnikovemu izvajanju, da je odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem enotna oblika nepremoženjske škode in jo je treba presojati skupaj. Zaradi navedenega so tožniku z dnem, ko je prenehal uporabljati drugo berglo, morda res prenehale bolečine, vendar so nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem še trajale, saj zdravljenje tedaj nikakor ni bilo končano.

Tako se izkaže, da je pritožbeno sodišče z delitvijo enotne oblike nepremoženjske škode na telesne bolečine in na nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem res zmotno uporabilo materialno pravo ali pa je navedlo podatek, ki ni v skladu z izvedenimi dokazi, pri čemer sodišče ni pojasnilo svoje dokazne ocene. Zato je revizijsko sodišče ob ugotovitvi, da je revizija utemeljena, razveljavilo izpodbijani del sodbe in zadevo vrnilo v novo presojo pritožbenemu sodišču (prvi odstavek 394. člena in drugi odstavek 395. člena ZPP 1977). Odločitev o stroških revizije je zaupalo sodišču, ki bo na koncu odločilo o tem delu tožbenega zahtevka (tretji odstavek 166. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP 1977).