Jedro

Tožniku, ki ob uveljavitvi pravice do starostne pokojnine ni bil zavarovan, se pokojnina izplača za šest mesecev nazaj od vložitve zahteve, čeprav je pogoje za upokojitev iz 36. člen ZPIZ-1 izpolnil že pred tem. Zato neutemeljeno uveljavlja, da se mu pokojnina izplača za nazaj vse od izpolnitve pogojev za upokojitev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik krije stroške pritožbe sam.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da sta odločbi toženke z dne 4. 11. 2011 ter z dne 19. 3. 2012 nepravilni in nezakoniti ter se odpravita, da se tožniku prizna pravica do sorazmernega dela starostne pokojnine v znesku 850,45 EUR na mesec od 1. 5. 2009 dalje, pri čemer se izplačani zneski akontacije dohodnine poračunajo ter sklenilo, da tožnik krije stroške postopka sam.

Zoper zavrnilno sodbo se pritožuje tožnik po svojem pooblaščencu. Navaja, da je izpodbijana sodba vsebinsko nepravilna, v nasprotju z izvedenim dokaznim postopkom ter v posledici tega tudi nezakonita. Meni, da je tožnik z dnem odjave iz sistema obveznega zavarovanja tudi pridobil pravico do starostne pokojnine, saj je takrat v celoti izpolnil zakonsko določene pogoje za polno starostno pokojnino. Pritožba se ne strinja z zaključkom izpodbijane sodbe, da je tožnik svoje zahtevke uveljavljal šele v letu 2011 preko svojega pooblaščenca ter da v letu 2009 nikoli ni vložil nikakršnega zahtevka za priznanje pravic iz naslova starostne upokojitve, kot je to v izpovedi zatrjeval tožnik, kar naj bi izhajalo iz upravnega spisa toženke. Tožnik je v izpovedi prepričljivo izpovedal, da je v mesecu maju 2009 želel v prostorih toženke v A. vložiti zahtevek za priznanje pravice do starostne pokojnine, vendar to zaradi ravnanja pooblaščene osebe toženke ni bilo zavedeno v evidencah toženke. Razlog zato pa je na strani tožene stranke, ki je od tožnika zahtevala popolno dokumentacijo. Predpisi nikjer ne zahtevajo, da bi zavarovanec pri uveljavljanju zahtevkov moral takoj predložiti vso potrebno dokumentacijo. Toženka ni imela nobene pravne podlage, da je tožniku zavrnila uveljavljanje zahtevka že na samem okencu, o čemer ni bil narejen noben zaznamek, saj bi s tem toženka svojo napako priznala. O tem bi lahko s strani tožeče stranke izpovedala predlagana priča, ki pa jo sodišče ni zaslišalo. Razlagovanje izpodbijane sodbe, da bi tožnik lahko zahtevek posredoval toženki po pošti, pa je glede na povsem napačen pravni pouk, da zahtevka ne more vložiti, dokler nima vse potrebne dokumentacije, povsem brezpredmetno. Že okoliščina, da je tožnik v mesecu aprilu 2009 prenehal z opravljanjem dejavnosti kot samostojni podjetnik in se takoj zatem tudi odjavil iz sistema obveznega zavarovanja kot zavezanec za plačilo prispevkov, da jasno vedeti, da se je imel tožnik namen upokojiti v polnem obsegu, kar pa ni mogel storiti vse do leta 2011, zaradi opisanega ravnanja toženke. Izpodbijana sodba v ničemer ne pojasni v kakšnem obsegu niso bili poravnani prispevki s strani tožnika in ali ima to kakšen koli vpliv na izpolnjevanje pogojev za pridobitev pravice. Tako izpodbijane sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Neutemeljeno je sklicevanje sodbe na določilo 2. odstavka 157. člena ZPIZ-1, ki se nanaša na osebe, ki ob uveljavitvi pravice ni bila zavarovanja. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Predmet tega socialnega spora je v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.) presoja pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe tožene stranke z dne 19. 3. 2012, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnika zoper odločbo Območne enote A. z dne 4. 11. 2011. S slednjo je tožena stranka odločila, da ima tožnik pravico do sorazmernega dela starostne pokojnine v znesku 850,45 EUR na mesec od 1. 11. 2010 dalje. Spor se nanaša na to, da tožnik meni, da se bi mu morala pravica do sorazmernega dela starostne pokojnine priznati že od 1. 5. 2009 dalje in ne šele od 1. 11. 2010. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo naslednjo dejansko stanje. Iz tožnikove delovne knjižice ter prepisa osebnega lista je razvidno, da je bil tožnik zavarovanec v Republiki Sloveniji v rednem delovnem razmerju v obdobju od 1. 9. 1967 do 15. 3. 1981 s prekinitvami. Dne 16. 3. 1981 je tožnik pričel z opravljanjem samostojne dejavnosti. V obdobju od 1. 4. 1978 do 30. 6. 1980 je tožnik dopolnil še 2 leti in 3 mesece hrvaške pokojninske dobe. Tožnik je, po potrdilu Davčne uprave RS z dne 11. 3. 2011, poravnal prispevke za pokojninsko zavarovanje do vključno 22. 4. 2009. Do tega dne ima dopolnjene skupne pokojninske dobe 40 let, 2 meseca in 13 dni in je na ta dan dopolnil 59 let in 11 mesecev starosti. S tem je izpolnjeval pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine v skladu s 36. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s sprem.). Tožnik je torej že na dan 22. 4. 2009 izpolnjeval pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine v skladu s 36. členom ob pogoju, da bi imel takrat za čas opravljanja samostojne dejavnosti plačane prispevke. Preko pooblaščenega odvetnika je zahtevo za priznanje pravice do pokojnine vložil šele dne 12. 4. 2011. Pravna podlaga za odločitev v predmetni zadevi je podana v 2. odstavku 157. člena ZPIZ-1, ki določa, da osebi, ki ob uveljavitvi pravice ni zavarovana, se pokojnina izplačuje od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in največ za šest mesecev nazaj. Tožena stranka v predsodnem postopku in sodišče prve stopnje sta tako ob ugotovitvi, da tožnik ob uveljavitvi pravice dne 12. 4. 2011, ko je uradno zahteval pravico do sorazmernega dela starostne pokojnine ni bil zavarovan, lahko uveljavi kot začetek izplačevanja pokojninske dajatve od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in največ za šest mesecev nazaj. Ker je bila zahteva vložena dne 12. 4. 2011 mu tako gre pravica do starostne pokojnine od 1. 11. 2010 dalje.

Tožnik v letu 2009 kakšne zahteve za uveljavljanje pravice do pokojnine ni vložil, saj je sam jasno izpovedal, na izrecno vprašanje, kdaj je vložil zahtevek za odmero pokojnine, da takrat, ko je imel plačane prispevke.

V skladu z 249. členom ZPIZ-1 se za odločanje o pravicah iz obveznega zavarovanja uporabljajo določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s sprem.), če ni s tem zakonom drugače določeno. Glede pričetka postopka za uveljavljanje pravic je v 259. členu ZPIZ-1 določeno, da se postopek za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja začne na zahtevo zavarovanca, postopek za uveljavljanje pravic do vdovske ali družinske pokojnine pa na zahtevo vdove ali vdovca oziroma družinskega člana ali zakonitega zastopnika (1. odstavek). Postopek je uveden, ko zavod prejme zahtevo za uveljavljanje pravice (3. odstavek 259. člena ZPIZ-1). Zahteva za uvedbo postopka za uveljavljanje varstvo pravic se poda s pisno vlogo ali ustno na zapisnik pri katerikoli enoti zavoda. Če je za odločitev o zahtevku pristojna enota v drugem kraju, se zahtevek oziroma vloga takoj odstopi krajevno pristojni enoti (5. odstavek 259. člena ZPIZ-1). Upoštevajoč navedeno se pritožbeno sodišče strinja z razlogovanjem in odločitvijo sodišča prve stopnje, da je tožnik formalno vložil zahtevo za uveljavljanje pravice do starostne pokojnine šele dne 11. 4. 2011. Pred tem zavod – tožena stranka ni prejela zahteve za uveljavljanje pravice.

Iz izpovedi tožnika izhaja, da se je leta 2009 zglasil pri toženi stranki, da bi vložil zahtevek, vendar ko mu je bilo s strani strokovne delavke tožene stranke povedano, da mora imeti za izpolnitev pogojev za upokojitev tudi plačane prispevke, vloge za odmero pokojnine ni oddal. Navedeno izhaja tudi iz izpovedi tožnika, ko je ta izpovedal, da šele potem, ko so bili vsi ti prispevki plačani iz kreditov, ki sta jih vzeli hčerki, je lahko vložil zahtevo za odmero pokojnine in iz navedenega razloga vloge ni posredoval tudi po pošti, saj bi sočasno moral predložiti tudi potrdilo o plačanih prispevkih. Tožnik bi resda kadarkoli lahko zahteval pri toženi stranki priznanje pravice do starostne pokojnine in vložil na Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije ustrezno zahtevo za uveljavljanje pravic. Pritožba ima v tem prav, ko navaja, da v kolikor tožnik ni imel popolne dokumentacije lahko vseeno vloži zahtevo. Drugo vprašanje seveda je, ali bi bila tožniku v mesecu maju 2009 priznana tudi pravica do starostne pokojnine. Pri tem je potrebno upoštevati, da se v skladu z določbo 191. člena ZPIZ-1 v zavarovalno dobo štejejo obdobje zavarovanja, če so bili za ta obdobja plačani predpisani prispevki. Kakor izhaja iz navedb tožnika v pritožbi zoper odločbo Območne enote A. z dne 4. 11. 2011, je tožnik prispevke iz naslova pokojninskega in invalidskega zavarovanja poravnal konec leta 2010 in v začetku leta 2011. Šele po plačilu prispevkov bi tako lahko tožena stranka upoštevala pokojninsko dobo za katero so bili plačani prispevki za ugotavljanje ali tožnik izpolnjuje pogoje po 36. členu ZPIZ-1. V okviru navedenega je mogoče pravilno razumeti 10. točko obrazložitve sodišča prve stopnje.

Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da je tožnik zahtevo za uveljavitev starostne pokojnine podal šele v mesecu aprilu 2011 in ne šele v letu 2009. Sama želja in informiranje o tem, kdaj izpolnjuje pogoje za starostno pokojnino in iskanje določenih informacij pri toženi stranki še ne pomeni vložitev uradne zahteve za uveljavitev posamezne pravice iz sistema obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Sodišče prve stopnje je tako pravilno štelo, da morajo zavarovanci pravice iz pokojninska in invalidskega zavarovanja uveljavljati z zahtevki in da tožnik pred 11. 4. 2011 toženi stranki takšnega pisnega zahtevka ni podal. V tem se pritožbeno sodišče v celoti strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje v točki 7 obrazložitve.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. V skladu s 154. členom ZPP v povezavi s 1. odstavkom 165. člena ZPP pritožnik, ki v pritožbi ni uspel, krije stroške pritožbe sam.