Jedro

Skladno z drugim odstavkom 92. člena ZP-1 je voznik, ki je vozil prevozno sredstvo, s katerim je bil storjen prekršek, podal izjavo v svojem imenu in v imenu tuje pravne osebe, zato pravni osebi ni bila odvzeta pravica do izjave.

Upoštevajoč potek dogodkov, kot ga je opisal kot priča zaslišani finančni preiskovalec (da je bil dajalec impulzov nameščen v menjalniku vozila in ga je videl, ko je šel pod vozilo), in opredelitev pojmov v 2. členu ZFU o finančnem nadzoru in finančni preiskavi ter pojma pooblaščene uradne osebe in glede na določbe prvega, drugega odstavka in četrtega odstavka 25. člena ZFU, ki določajo, kaj obsega pregled prevoznega ali prenosnega sredstva in kakšna so pooblastila pristojne finančne uprave v primeru, ko se pojavijo razlogi za sum kršitve predpisov, so neutemeljene pritožbene navedbe o nezakonito pridobljenih dokazih.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se izpodbijana sodba v zvezi z odločbo o prekršku potrdi.

II. Pritožnika morata plačati sodno takso kot stroške pritožbenega postopka: pravna oseba v znesku 1.350,00 EUR in odgovorna oseba v znesku 450,00 EUR.

Obrazložitev

1. Prekrškovni organ Finančna uprava RS je z odločbo o prekršku št. DT 71011-3346/2019-6 (04-560-04) z dne 4. 11. 2019 pravno osebo in odgovorno osebo spoznal za odgovorni storitve prekrška po prvem odstavku 40.č člena Zakona o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih (ZDCOPMD), za kar je pravni osebi izrekel globo v znesku 9.000,00 EUR in odgovorni osebi – vozniku (na podlagi petega odstavka 40.č člena ZDCOPMD) v znesku 3.000,00 EUR. Naložil jima je še plačilo sodne takse: pravni osebi v znesku 900,00 EUR in odgovorni osebi v znesku 300,00 EUR.

2. Po vložitvi zahtev za sodno varstvo pravne osebe in odgovorne osebe (po zagovorniku) je Okrajno sodišče v Brežicah z izpodbijano sodbo ZSV 19/2020 z dne 31. 12. 2021 razsodilo, da se zahtevi za sodno varstvo zavrneta kot neutemeljeni. Storilcema je naložilo plačilo stroškov postopka: izvednino v znesku 590,48 EUR morata poravnati nerazdelno, pravna oseba mora plačati sodno takso v znesku 900,00 EUR in odgovorna oseba v znesku 300,00 EUR.

3. Proti sodbi vlagata pravna oseba in odgovorna oseba po zagovorniku pravočasno pritožbo. V uvodu navajata, da se s sodbo ne strinjata in menita, da je bil prekrškovni postopek izveden v nasprotju z ustavnimi procesnimi jamstvi in so bili dokazi, na katerih temelji izrečena globa pridobljeni s kršitvijo človekovih pravic in temeljnih svoboščin, sodišče se nadalje ni opredelilo do ustavnopravnih argumentov storilcev in jima je s tem odvzelo pravico do ustavnopravnega diskurza, ki mora potekati skozi celoten sodni postopek, prav tako je napačna presoja sodišča v delu glede utemeljenosti krivde za prekršek in s tem izpolnjenosti subjektivnih znakov prekrška, nenazadnje pa je bila izrečena globa v razponu nesorazmerno previsoka. Višjemu sodišču predlagata, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in postopek o prekršku ustavi oziroma podrejeno, da izrečeno globo zniža na raven posebnega minimuma iz 40.č člena ZDCOPMD in ustrezno spremeni izrek o stroških postopka, zgolj podrejeno pa pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Prekrškovni organ v odgovoru na pritožbo navaja, da zavrača navedbe storilk v pritožbi; višjemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pravica do pritožbe zoper sodbo sodišča o zahtevi za sodno varstvo je urejena v 66. členu Zakona o prekrških (ZP-1). Drugi odstavek 66. člena ZP-1 v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča RS Up-991/17-31, U-I-904/20-9 z dne 17. 12. 2020 (ki je bila objavljena v Uradnem listu RS, št. 5/2021 z dne 14. 1. 2021) tako določa, da lahko osebe iz prvega odstavka 59. člena zoper sodbo sodišča prve stopnje, s katero le-to odloči o zahtevi za sodno varstvo zoper odločbo o prekršku prekrškovnega organa, vložijo pritožbo iz razlogov po 1., 2. in 4. točki 154. člena tega zakona, razen glede stroškov postopka. Pritožba se obravnava po določbah pritožbenega postopka v rednem sodnem postopku (šesti odstavek 66. člena ZP-1).

7. Višje sodišče je tako preizkusilo izpodbijano sodbo v zvezi s pritožbenimi navedbami in po uradni dolžnosti, vendar le v zvezi z dovoljenimi pritožbenimi razlogi. Pritožbeno sodišče pri tem ugotavlja, da pravni osebi in odgovorni osebi v postopku niso bile kršene z Ustavo RS zagotovljene pravice, prav tako v postopku ni prišlo do bistvenih kršitev določb postopka o prekršku ali kršitev materialnega prava na njuno škodo, pritožba pa tudi ni utemeljena.

8. Pravni osebi in odgovorni osebi se očita storitev prekrška po prvem odstavku 40.č člena ZDCOPMD, na podlagi katerega se z globo od 3.000,00 do 12.000,00 EUR kaznuje za prekršek med drugim pravna oseba, ki ravna v nasprotju s tretjim odstavkom 32. člena Uredbe 165/2014/EU. Na podlagi petega odstavka 40.č člena ZDCOPMD pa se z globo od 2.000,00 do 5.000,00 EUR kaznuje za prekršek voznik, ki stori prekršek iz prvega odstavka tega člena. Na podlagi tretjega odstavka 32. člena Uredbe (EU) 165/2014 z dne 4. 2. 2014 o tahografih v cestnem prometu je podatke, ki so zapisani na tahografskem vložku ali shranjeni v tahografu, na vozniški kartici ali na izpisih iz tahografa, prepovedano ponarejati, zatajiti, skrivati ali uničiti; prepovedano je tudi vsako prirejanje tahografa, tahografskega vložka ali vozniške kartice, ki bi lahko povzročilo ponarejanje, skrivanje ali uničenje podatkov in/ali izpisanih informacij; na vozilu ne sme biti nobene naprave, ki se lahko uporabila v ta namen.

9. Neutemeljene so pritožbene navedbe o kršitvah načela kontradiktornosti in pravice do izjave pravne osebe. Iz razlogov izpodbijane sodbe (točka 13 obrazložitve), odločbe o prekršku (drugi odstavek obrazložitve) ter zapisnika o izjavi zastopnika pravne osebe in odgovorne osebe je namreč razvidno, da je odgovorna oseba voznik A. A. podal izjavo v svojem imenu in v imenu pravne osebe. Za zastopanje tuje pravne osebe se namreč ne uporabljajo določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), kot uveljavlja pritožba, saj se na podlagi prvega odstavka 58. člena ZP-1 določbe ZUP uporabljajo le za zastopanje domače pravne osebe. Na podlagi drugega odstavka 58. člena ZP-1 pa se za zastopanje tuje pravne osebe (pravna oseba B. je tuja pravna oseba, s sedežem v Bolgariji) smiselno uporabljajo določbe tega zakona o rednem sodnem postopku, v kolikor ni s tem zakonom drugače določeno. Glede na navedeno in upoštevajoč določbo drugega odstavka 92. člena ZP-1 (na podlagi katere je zastopnik tuje obdolžene pravne osebe tisti, ki vodi njeno podružnico v Republiki Sloveniji, če ni za njenega zastopnika določen kdo drug, oziroma tisti, ki je upravljal prevozno sredstvo, s katerim je bil storjen prekršek) je v obravnavanem primeru voznik A. A., ki je vozil prevozno sredstvo, s katerim je bil storjen prekršek, zakonito podal izjavo v svojem imenu in v imenu pravne osebe. Pravni osebi tako ni bila odvzeta pravica do izjave in ni podana kršitev določb postopka o prekršku iz druge alineje 62. člena ZP-1, prav tako ji ni bilo kršeno načelo kontradiktornosti ter tudi ne določbe 22. in 29. člena Ustave RS, kar uveljavlja pritožba.

10. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe glede kršitve pravice do izvedbe razbremenilnih dokazov, kar naj bi sodišče storilo s tem, ko ni zaslišalo zakonitega zastopnika pravne osebe. Spisovni podatki potrjujejo pravilnost razlogov sodbe sodišča prve stopnje (točka 4 obrazložitve), da se zakoniti zastopnik pravne osebe in voznik A. A., ki sta bila pravilno vabljena na naroka za zaslišanje 25. 2. 2021, le-tega nista udeležila in svojega izostanka tudi nista ustrezno opravičila. Iz podatkov v spisu je namreč razvidno, da je sodišče obvestilo o preklicu naroka, ki je bil razpisan 28. 1. 2021 in preložen na 25. 2. 2021 z opozorilom, da obvestilo velja kot novo vabilo na narok, vročilo vozniku, pravni osebi in zagovornikom (Odvetniški družbi X). Zakoniti zastopnik pravne osebe je tako vedel, da je vabljen na narok za zaslišanje in da mora svoj izostanek z naroka pravočasno in pravilno opravičiti (v vabilu za narok za 26. 11. 2020 je bil namreč poučen, da sodišče lahko opraviči izostanek, če so za to opravičljivi razlogi, ki onemogočajo njegov prihod na sodišče, kot so med drugim zdravstveni razlogi; opravičilo mora vložiti pri sodišču, pred katerim teče postopek, najmanj 48 ur pred narokom, na katerega je vabljen, razen, če razlog nastane kasneje in ga ni bilo mogoče predvideti; če se vabilu ne odzove zaradi zdravstvenih razlogov, jih sodišče upošteva le, če je bolezen ali poškodba nenadna in nepredvidljiva ter mu onemogoča prihod na sodišče ali sodelovanje pri dejanju v postopku o prekršku; predložiti mora zdravniško opravičilo, izdano na obrazcu, v skladu z zakonom, ki ureja zdravstveno varstvo; opozorjen je bil tudi, da bo sodišče, če se na vabilo ne bo odzval in svojega izostanka ne bo opravičil, ob uporabi četrtega odstavka 65. člena ZP-1 v skladu z drugim odstavkom 115. člena ZP-1 odločilo o zahtevi za sodno varstvo brez njegovega zaslišanja, ker za pravilno odločitev ni nujno, da bi bil zaslišan), vendar svoje odsotnosti ni ustrezno in pravočasno opravičil. Odvetniška kandidatka C. C. iz Odvetniške družbe X je namreč šele na naroku za zaslišanje zakonitega zastopnika pravne osebe 25. 2. 2021 sodišču predložila listino v bolgarskem jeziku (za katero je trdila, da gre za zdravniško opravičilo za zastopnika pravne osebe) in je šele po pozivu sodišča predložila prevod navedene listine. Glede na navedeno in upoštevajoč ugotovitve sodišča, da je predložena listina sicer bolniški list z dne 24. 2. 2021 in da iz njega izhaja, da naj bi bil direktor pravne osebe na bolniški že od 22. 2. 2021 do 28. 2. 2021, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da opravičilo ni bilo predloženo 48 ur pred narokom. Zakoniti zastopnik pravne osebe svojega izostanka tako ni ustrezno in pravočasno opravičil, zato je sodišče odločilo brez njegovega zaslišanja (voznik svoje odsotnosti ni opravičil, česar pritožba niti ne izpodbija) in so neutemeljene pritožnikove navedbe glede kršitve pravice do izvedbe razbremenilnih dokazov zaradi nezaslišanja zakonitega zastopnika pravne osebe. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da sta storilca sodišču predlagala, da izvede njuno zaslišanje prek videokonference. Odločitev o tem, kako bo sodišče izvedlo zaslišanje storilca (ali bo zahtevalo, da poda pisni zagovor, ali pa se po odločilo, da ga bo zaslišalo neposredno) je namreč v pristojnosti sodišča; v obravnavanem primeru pa se je sodišče očitno odločilo, da bo storilca zaslišalo neposredno in ne preko videokonference.

11. Prav tako ni podana absolutna bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 6. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, ki jo pritožba (smiselno) uveljavlja z navedbami, da je do dokaza (dodatnega vezja z dvema rumenima žičkama), prekrškovni organ prišel na nedovoljen način in da je bila preiskava vozila in elektronske naprave - tahografa izvedena brez odredbe sodišča in brez prisotnosti dveh prič, kar je v nasprotju z ustavnimi procesnimi jamstvi poštenega kaznovalnega postopka. Absolutna bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 6. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 je podana, če se sodba o prekršku opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z Ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali na dokaz, na katerega se po določbah tega zakona ne more opirati.

Storilca sta navedeno bistveno kršitev uveljavljala že v zahtevi za sodno varstvo zoper odločbo o prekršku prekrškovnega organa; te navedbe zahteve za sodno varstvo pa je v obrazložitvi izpodbijane sodbe (točki 10 in 11 obrazložitve) utemeljeno zavrnilo že sodišče prve stopnje in za to navedlo pravilne razloge, s katerimi se strinja tudi pritožbeno sodišče. Prvostopenjsko sodišče je tako navedlo, zakaj v primeru najdbe manipulativne naprave v vozilu pravne osebe, ki ga je vozil A. A. kot voznik in s tem odgovorna oseba - neposredni storilec, ne gre za dokaz, ki bi bil pridobljen s kršitvijo z Ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali dokaz, na katerega se po določbah ZP-1 sodba ne more opirati. ZDCOPMD je v razmerju do ZFU sicer res specialnejši zakon, vendar na podlagi 32. člena ZDCOPMD nadzor nad izvajanjem Uredbe 561/2006/ES, Uredbe 3821/85/EGS, Uredbe 165/2014/EU, AETR in tega zakona izvajajo med drugim tudi carinski organi, pri čemer le-ti izvajajo nadzor v okviru izvajanja nadzora nad prevozi po cesti (6. točka prvega odstavka 32. člena ZDCOPMD). Na podlagi druge alineje drugega odstavka 32. člena istega zakona imajo organi iz prejšnjega odstavka poleg pooblastil po Uredbi 165/2014/EU, drugih zakonih in predpisih med drugim tudi pooblastila, da ob sumu, da zapisovalna naprava ali naprava za omejevanje hitrosti ne deluje pravilno, odredijo izredni pregled te naprave in vseh drugih z njo povezanih elementov, ki morajo biti vgrajeni v vozilu za njihovo pravilno delovanje. Glede na navedene določbe ZDCOPMD in upoštevajoč, da so davčni in carinski uradi v RS preoblikovani v finančne urade, so pravilni razlogi prvostopenjskega sodišča (in pred tem prekrškovnega organa) glede pristojnosti pooblaščenih uradnih oseb mobilnega oddelka sektorja za nadzor Finančnega urada Novo mesto in uporabe določb ZFU. Upoštevajoč potek dogodkov, kot ga je opisal kot priča zaslišani finančni preiskovalec D. D. (da je bil dajalec impulzov nameščen v menjalniku vozila in ga je videl, ko je šel pod vozilo) in opredelitev pojmov v 2. členu ZFU o finančnem nadzoru (finančni nadzor je izvajanje splošnih in posameznih ukrepov finančne uprave zaradi nadzora nad zakonitostjo, pravilnostjo in pravočasnostjo izvajanja predpisov, za nadzor nad izvajanjem katerih je pristojna finančna uprava) in finančni preiskavi (finančna preiskava je izvajanje dejanj in ukrepov po tem zakonu in zakonu, ki ureja davčni postopek, da se preprečijo, raziščejo in odkrijejo kršitve predpisov, za nadzor nad izvajanjem katerih je pristojna finančna uprava, če obstajajo razlogi za sum, da je bilo storjeno dejanje, s katerim so bili kršeni ti predpisi, ali zaradi zagotovitve medsebojne pomoči organom EU, držav članic EU in tretjih držav) ter pojma pooblaščene uradne osebe (pooblaščene uradne osebe so uradne osebe, ki imajo za opravljanje nalog finančne uprave poleg pooblastil, urejenih v drugih predpisih, posebna pooblastila po tem zakonu) in glede na določbe prvega, drugega odstavka in četrtega odstavka 25. člena ZFU, ki določajo, kaj obsega pregled prevoznega ali prenosnega sredstva in kakšna so pooblastila pristojne finančne uprave v primeru, ko se pojavijo razlogi za sum kršitve predpisov (da v takem primeru preiskava pomeni podroben pregled vseh delov in prostorov prevoznega ali prenosnega sredstva vključno s stvarmi v njem, pri tem pa se lahko uporabijo tehnični pripomočki ali posebna orodja, s katerimi se lahko prevozno ali prenosno sredstvo oziroma stvari tudi odprejo in razstavijo, vključno s konstrukcijskimi odprtinami) so neutemeljene pritožbene navedbe o nezakonito pridobljenih dokazih. Glede pritožbenih navedb o izločitvi dokazov, pa višje sodišče le še dodaja, da ZP-1 kot sistemski zakon, ki ureja postopek o prekrških, ne določa, da bi se morali posamezni dokazi izločiti iz spisa, temveč se le sodba ne sme opreti na take dokaze, sicer je storjena absolutna bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 6. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1. V obravnavani zadevi dokazi niso bili pridobljeni s kršitvijo ustavno varovanih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, zato uveljavljana kršitev ni podana.

12. Tudi po oceni višjega sodišča enajsta alineja prvega odstavka 14. člena ZFU, ki določa, da pri opravljanju nalog Finančne uprave uradna oseba pregleduje in preiskuje prevozna in prenosna sredstva, ni protiustavna (kot je v točki 11 izpodbijane sodbe navedlo tudi že sodišče prve stopnje), zato tudi višje sodišče ne bo prekinilo postopka in vložilo zahteve za presojo ustavnosti, kar sta storilca predlagala že v zahtevi za sodno varstvo. Pravna oseba in odgovorna oseba pa lahko sama ali po zagovornikih podata pobudo za začetek postopka ocene ustavnosti na podlagi 24. člena Zakona o ustavnem sodišču. 13. Višje sodišče nadalje ob preizkusu razlogov sodbe v zvezi s pritožbenimi navedbami ugotavlja, da so neutemeljene pritožbene navedbe, da se sodišče ni opredelilo do ustavno pravnih argumentov storilcev, s čimer pritožba (smiselno) uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1. ZP-1 ne predpisuje izrecno vsebine obrazložitve sodbe, s katero sodišče odloči o zahtevi za sodno varstvo, zaradi česar je potrebno v skladu s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1 smiselno uporabljati določbe pritožbenega postopka v rednem sodnem postopku. Na podlagi drugega odstavka 167. člena ZP-1 višje sodišče v obrazložitvi odločbe oceni navedbe pritožbe in navede kršitve materialnopravnih določb tega zakona ali predpisa, ki določa prekršek, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Ob smiselni uporabi navedene določbe mora tako okrajno sodišče zahtevo za sodno varstvo vsebinsko obravnavati in se opredeliti do vseh relevantnih in zadosti konkretiziranih navedb.

Prvostopenjsko sodišče se je v razlogih izpodbijane sodbe opredelilo do vseh pravno relevantnih navedb storilcev v zahtevi za sodno varstvo, prav tako je po tem, ko je na podlagi četrtega odstavka 65. člena ZP-1 dopolnilo dokazni postopek po pravilih rednega sodnega postopka, ocenilo vsak dokaz posebej in navedlo, katera odločilna dejstva se z njim ugotavljajo, obrazložilo, zakaj je dokaz verodostojen oziroma neverodostojen, ter nato ocenilo vse izvedene dokaze skupaj. Če se storilca ne strinjata z dokazno oceno sodišča prve stopnje, pa to ne pomeni, da sodba nima razlogov, temveč te navedbe predstavljajo uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar je na podlagi drugega odstavka 66. člena ZP-1 nedovoljen pritožbeni razlog.

14. Prvostopenjsko sodišče je potem, ko je na podlagi četrtega odstavka 65. člena ZP-1 dopolnilo dokazni postopek, v katerem je zaslišalo finančnega preiskovalca D. D. in E. E., ki je opravljal pregled zapisovalne opreme v pooblaščeni delavnici F. d.o.o., in imenovalo izvedenca za tahografe in tahografske zapise, ki je izdelal izvedensko mnenje, ter je vpogledalo v spis prekrškovnega organa, ugotovilo, da je prekrškovni organ pravilno in popolno ugotovil dejansko stanje pravni osebi in odgovorni osebi očitanega prekrška po prvem odstavku 40.č člena ZDCOPMD: voznik A. A. je imel pri opravljanju prevozne dejavnosti pravne osebe, ko je bil pooblaščen opravljati delo voznika v imenu, za račun, v korist in s sredstvi pravne osebe, dne 15. 10. 2019 ob 13.05 uri v času vožnje na avtocesti A2 na Obrežju, v tovorno vozilo na digitalni tahograf znake Continental, tip DTCO 1381, vgrajeno manipulativno napravo, ki se je nahajala v obliki dodatnega elektronskega vezja, nameščena pa je bila v dajalcu impulzov tip E1-175, manipulativno napravo pa bi lahko vsak trenutek uporabil za izvajanje posegov, zaradi katerih pride do ponarejanja, zatajitve ali uničenja podatkov oziroma izpisanih informacij na tahografu, kar se je dokončno potrdilo 15. 10. 2019 ob 14.45 v pooblaščeni delavnici F. d.o.o. Glede na takšen opis dejanja je sodišče prve stopnje (in pred tem prekrškovni organ) pravilno uporabilo določbe ZP-1 in predpisa, ki določa prekršek, ter je utemeljeno zaključilo, da sta pravna oseba in odgovorna oseba storili prekršek po prvem odstavku 40.č člena ZDCOPMD.

15. Iz razlogov izpodbijane sodbe (točka 18 obrazložitve) in odločbe o prekršku izhaja, da je prekrškovni organ pravni osebi in odgovorni osebi izrekel globo v primerni višini, in sicer nekoliko nad najnižjim v zakonu predpisanim zneskom za obravnavani prekršek upoštevajoč 41. člen ZDCOPMD (na podlagi katerega se sme za prekrške iz tega zakona, kjer je globa določena v razponu, v hitrem postopku izreči globa tudi v znesku, ki je višji od najnižje predpisane globe, določene s tem zakonom) in vse okoliščine, ki vplivajo na odmero globe na podlagi 26. člena ZP-1, ki so navedene v obrazložitvi odločbe o prekršku (drugi odstavek na strani 8 odločbe o prekršku). Dejstvo, da je zakonodajalec za obravnavani prekršek predpisal globo v razponu, pomeni, da sme prekrškovni organ ali sodišče izreči globo v najnižjem v zakonu predpisanem znesku, ko ugotovi same olajševalne okoliščine in ne tudi obteževalnih okoliščin. Upoštevajoč v obravnavanem primeru ugotovljene obteževalne okoliščine, med drugim predkaznovanost pravne osebe, stopnjo odgovornosti storilcev za prekršek in stopnjo ogrožanja zavarovane dobrine ter kršitve zavarovane dobrine, niso podani razlogi za znižanje pravni osebi in odgovorni osebi izrečene globe.

16. Pritožbene navedbe, da storilca nista vedela za nameščeno dodatno vezje, nista ga uporabljala in v elektronsko napravo nista sama posegala, zato jima ni mogoče očitati niti nezavestne malomarnosti, še manj pa zavestno ali celo naklep, pa predstavljajo pritožbeni razlog iz 3. točke 154. člena ZP-1, iz katerega pritožba storilcev zoper sodbo sodišča prve stopnje, s katero le-to zavrne zahtevo za sodno varstvo kot neutemeljeno, skladno z drugim odstavkom 66. člena ZP-1 ni dovoljena.

17. Če se pri pregledu zapisovalne naprave odkrije predmete ali naprave, s pomočjo katerih se beležijo napačni podatki zapisovalne naprave, na podlagi osmega odstavka 32. člena ZDCOPMD delavnica tak predmet odstrani iz vozila, pooblaščena uradna oseba organa, ki je odredila pregled naprave, pa tak predmet ali napravo zaseže in odredi uničenje, o zasegu pa se izda potrdilo. V konkretnem primeru je pooblaščena uradna oseba postopala skladno z navedeno določbo, saj je s potrdilom o začasnem odvzemu predmetov z dne 15. 10. 2019 zasegla dajalec impulzov ser. št. 001-2662011; le-ta pa se bo v skladu z navedeno določbo uničil. 18. Višje sodišče je zato na podlagi tretjega odstavka 163. člena ZP-1 zavrnilo pritožbo pravne osebe in odgovorne osebe kot neutemeljeno in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v zvezi z odločbo o prekršku prekrškovnega organa.

19. Ker zagovorniki pravne osebe in odgovorne osebe s pritožbo niso uspeli, morata storilca na podlagi določb 147. člena ZP-1 in Zakona o sodnih taksah (ZST-1) plačati sodno takso za pritožbeni postopek. Višje sodišče je pri odmeri sodne takse upoštevalo opombo 8.2 tako, da je ob uporabi tar. št. 8132 (zavrnitev pritožbe) s faktorjem 1,5 pomnožilo znesek sodne takse iz tar. št. 8212 (zavrnitev zahteve za sodno varstvo) in mora pravna oseba plačati sodno takso v znesku 1.350,00 EUR in odgovorna oseba v znesku 450,00 EUR. Navedena zneska bosta morala storilca plačati v roku in na način, kot bo naveden v pozivu za plačilo, sicer se bosta prisilno izterjala.

20. Postopek o prekršku zoper storilca ni bil ustavljen, zato v ZP-1 ni zakonske podlage za izplačilo stroškov in nagrade zagovornikov storilcev iz sredstev proračuna.