Jedro

Po določbi 158. člena URS, s katerim se ureja institut pravnomočnosti, je pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopkih, določenih z zakonom. Teh postopkov, med katerimi je tudi ustavna pritožba, tožnik ni sprožil. Takšnega postopka tudi ne predstavlja nova zahteva za ponovno odmero pokojnine po 6. členu ZPIZVZ, zaradi česar jo je tožena stranka na prvi stopnji pravilno zavrgla.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika za odpravo odločb tožene stranke z dne 16. 5. 2007 in 31. 1. 2008 ter izdajo nove odločbe o odmeri starostne pokojnine od 1. 3. 2007 dalje po 6. členu Zakona o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (ZPIZVZ, Ur. l. RS, št. 49/98 in nadalj.), skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Ugotovilo je, da je bila z odločbo tožene stranke z dne 20. 1. 1999, ki je bila delno spremenjena z odločbo z dne 18. 5. 1999, akontacija vojaške predčasne pokojnine tožnika s 1. 10. 1998 prevedena v pravico do predčasne pokojnine po ZPIZVZ. Tožnik je v sodnem postopku že zahteval spremembo teh odločb - s tem, da se mu pokojnina odmeri po 6. členu ZPIZVZ, vendar je bil njegov zahtevek zavrnjen s prvostopenjsko sodbo Ps 973/99 z dne 9. 4. 2003, ki je bila potrjena s sodbo pritožbenega sodišča Psp 259/2003-4 z dne 5. 12. 2003. Zoper to pravnomočno sodbo tožnik ni izčrpal pravnih sredstev, saj ni vložil revizije ne ustavne pritožbe. Zato ni bilo podlage, da bi sodišče pri ponovnem odločanju upoštevalo odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustavno sodišče) Up-24/06-13 z dne 25. 5. 2006. Pri odločitvi se je sodišče oprlo tudi na določbe 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 in nadalj.), Ustave Republike Slovenije (URS, Ur. l. RS, št. 33/91-I in nadalj.) in Zakona o Ustavnem sodišču (ZUstS, Ur. l. RS, št. 15/94 in nadalj.).

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Med drugim je navedlo, da je tožnik zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje Psp 259/2003 sicer vložil revizijo, ki pa je bila zavržena, zakonitost tega sklepa pa je potrdilo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije z zavrnitvijo tožnikove revizije (sklep VIII Ips 84/2005 z dne 25. 10. 2005). Res je Ustavno sodišče RS v odločbi Up-49/05 z dne 23. 3. 2006 zavzelo stališče, da določba 6. člena ZPIZVZ o zagotovitvi pravic, pridobljenih na podlagi odločb, izdanih po vojaških predpisih, velja za vse upravičence, ki jim je nosilec vojaškega zavarovanja priznal pravice z odločbo, medtem ko 7. člen tega zakona velja le za tiste upravičence, ki jim nosilec pokojnine še ni odmeril (enako pa je bilo odločeno tudi z odločbo Up-24/06 z dne 25. 5. 2006), vendar le na podlagi teh odločb ni podlage za drugačno vsebinsko odločanje v tožnikovem primeru, ki zoper navedeno pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje o zavrnitvi njegovega zahtevka za pokojnino po 6. členu ZPIZVZ ni vložil ustavne pritožbe.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da mu je bila s pravnomočno odločbo priznana pravica do vojaške pokojnine na podlagi 7. člena ZPIZVZ, vendar je Ustavno sodišče že po pravnomočnosti te odločbe v drugih enakih primerih ugotovilo, da so sodišča zmotno uporabila materialno pravo, s tem ko so ob enakem pravnem položaju odmerjala vojaško pokojnino po 7. in ne 6. členu ZPIZVZ. Stališče sodišča v tej zadevi bi bilo razumljivo v primeru, če bi bilo s pravnomočno odločbo odločeno o pravici, ki s tem ugasne, vendar pravica tožnika do pravilne odmere še vedno živi in se izvaja iz meseca v mesec. Zato meni, da je upravičen do pokojnine na podlagi pravilne uporabe materialnega prava. Nekorektno in nezakonito je, da se sodišči druge in prve stopnje sklicujeta na pravnomočnost nezakonitih odločb, glede katerih se je jasno izreklo že Ustavno sodišče. S tem se ustvarja tudi neenotna sodna praksa. Tako je na primer pritožbeno sodišče s sodbo Psp 199/2006 z dne 10. 1. 2007 odpravilo odločbo tožene stranke na podlagi 7. člena ZPIZVZ in ji naložilo, da izda novo odločbo na podlagi 6. člena tega zakona. Podoben primer, ko je tožena stranka z upoštevanjem razlage Ustavnega sodišča odmerjala pokojnino, so upravičenci do pokojnine po 108. členu Zakona o obrambi. Ustavno sodišče je z namenom, da ne bi prišlo do razlikovanja med zavarovanci po drugem odstavku 108. člena tega zakona, ki jim do učinkovanja ustavne odločbe niso bile pravnomočno odmerjene pokojnine in tistim, ki so jim bile že odmerjene, v 4. točki odločbe Up 69/00-9 z dne 18. 9. 2003 odločilo, da mora tožena stranka upravičencem do pokojnine po navedeni določbi (po uradni dolžnosti) priznati tudi pokojnino tistim zavarovancem, o katerih pokojninah je bilo že pravnomočno odločeno.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 374. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj. in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

6. Kot sta pravilno pojasnili že sodišči druge in prve stopnje, je bilo o tožnikovem zahtevku za spremembo dokončne odločbe tožene stranke z dne 18. 5. 1999 in odmeri pokojnine po 6. členu ZPIZVZ že pravnomočno odločeno. Revizijo zoper pravnomočno sodbo je tožnik zamudil, ustavne pritožbe pa ni vložil. Po določbi 158. člena URS, s katerim se ureja institut pravnomočnosti, je pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopkih, določenih z zakonom. Teh postopkov, med katerimi je tudi ustavna pritožba, tožnik ni sprožil. Takšnega postopka tudi ne predstavlja nova zahteva za ponovno odmero pokojnine po 6. členu ZPIZVZ, zaradi česar jo je tožena stranka na prvi stopnji pravilno zavrgla (na podlagi 129. člena ZUP, ki se uporablja na podlagi 12. člena in 249. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju – ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99). S tem v zvezi je neutemeljeno revizijsko zavzemanje tožnika, da je njegova pravica do pravilne odmere pokojnine še vedno živa in se izvaja iz meseca v mesec, saj (kot je pravilno pojasnilo že sodišče druge stopnje) vsakomesečnega obračuna pokojninskih prejemkov ni mogoče šteti za vsakokratne odločitve o pravici. O tej pravici je bilo že odločeno s pravnomočno odločbo.

7. Neutemeljeno je tudi tožnikovo sklicevanje na neenotno sodno prakso in v zvezi s tem na odločitev pritožbenega sodišča v drugi zadevi – sodbi Psp 199/2006-2 z dne 10. 1. 2007, saj je v tej sodbi pritožbeno sodišče že lahko upoštevalo odločitve Ustavnega sodišča v podobnih primerih vloženih ustavnih pritožb in zlasti stališče tega sodišča glede uporabe 6. oziroma 7. člena ZPIZVZ, ki pa ga v tožnikovi zadevi do pravnomočnosti citirane sodbe še ni bilo.

8. Nadalje je neutemeljeno sklicevanje na odločitev Ustavnega sodišča v odločbi Up-69/2009 z dne 18. 9. 2003, saj gre za odločitev v zvezi s pravočasno ustavno pritožbo. Pri tem je treba dodati, da Ustavno sodišče sicer z nobeno od odločb ni ugotovilo neustavnosti določb 6. oziroma 7. člena ZPIZVZ in je tudi zavrnilo pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti teh določb (sklep U-I-224/03-16 z dne 23. 3. 2006).

9. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.