Jedro

Tožničine navedbe, ki se nanašajo na kršenje določb ZDavP in ZUP 1986, v revizijskem postopku niso upoštevne, saj revizije zaradi kršitev upravnega postopka ni dopustno vložiti, razen če bi njihovo prezrtje v sodbi prvostopnega sodišča po ZUS-1 predstavljalo bistvene kršitve pravil postopka v upravnem sporu.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/00 in 45/06 - odl. US) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 20.9.1999, s katero je ta kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep Davčnega urada Maribor z dne 14.4.1999. S tem sklepom je prvostopni organ zaradi rešitve predhodnega vprašanja prekinil postopek vračila davka od dobička pravnih oseb za leto 1998, dokler davčni organ z inšpekcijskim pregledom knjigovodskih in drugih evidenc ne ugotovi, ali je davčni obračun, na podlagi katerega tožeča stranka uveljavlja vračilo davka, pravilen. Svojo odločitev je oprl na določbe 112., 199. in 201. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP, Uradni list RS, št. 78/96 do 35/98), 2. alineo 2. odstavka v zvezi s 3. odstavkom 9. člena ter 13. in 15. člen Zakona o davčni službi (ZDS, Uradni list RS, št. 18/96 do 48/98) ter 7. in 144. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP 1986, Uradni list SFRJ, št, 47/86 - preč. bes.).

Sodišče prve stopnje je pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke. Pritrdilo je stališču tožene strank in prvostopnega organa, da preveritev davčnega obračuna lahko predstavlja predhodno vprašanje v postopku vračanja preveč plačanih akontacij davka od dobička pravnih oseb. Pri tem se je sklicevalo na določbe 112. in 201. člena ZDavP in 144. člena ZUP 1986. Zoper prvostopno sodbo je tožeča stranka vložila pritožbo. Navaja, da je v skladu z določbo 201. člena ZDavP davčni organ dolžan davčnemu zavezancu v 30 dneh od vložitve zahteve vrniti preplačan davek, in da tega roka ni mogoče podaljševati z dvomom v višino preplačila in s sklicevanjem, da je to predhodno vprašanje v postopku vračanja preplačila, ter da je treba z vračilom počakati do rešitve tega predhodnega vprašanja. Sklicuje se na 203. člen ZDavP. Svoje davčne obveznosti je redno plačevala in je pravočasno predložila vse obračune akontacij davka za leto 1998. Za svoje odločanje je torej imel davčni organ dovolj podatkov, odločiti pa bi moral v skrajšanem postopku. Zato je njegovo sklicevanje na predhodno vprašanje neutemeljeno. Zato predlaga, da vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podrejeno razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne v ponovno določanje prvostopnemu sodišču. Uveljavlja tudi vračilo stroškov pritožbenega postopka.

Tožena stranka in zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

S 1.1. 2007 je začel veljati ZUS-1. Ta je v 107. členu določil, da vrhovno sodišče vse obstoječe zadeve obravnava po ZUS-1 (1. odstavek) ter da se obstoječe pritožbe glede na kriterije, določene v 2. odstavku 107. člena ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe ali pa kot revizije. V tem sporu obravnavana pritožba ne izpolnjuje pogojev za pritožbo po 2. odstavku 107. člena ZUS-1, zato jo vrhovno sodišče v skladu z navedeno določbo ZUS-1 obravnava kot revizijo. Glede na določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1 pa je postala prvostopna sodba s 1.1.2007 pravnomočna.

Revizijo je po 85. členu ZUS-1 dopustno vložiti le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 oziroma zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek), ni pa je dopustno vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek). V 86. členu ZUS-1 je določeno, da vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbij z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožeča stranka ni navedla, iz katerih razlogov izpodbija prvostopno sodbo. Zato je vrhovno sodišče izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede pravilne uporabe materialnega prava, vendar zmotne uporabe materialnega prava ni ugotovilo.

Tožničine navedbe, ki se nanašajo na kršenje določb ZDavP in ZUP 1986, pa v revizijskem postopku niso upoštevne, saj revizije zaradi kršitev upravnega postopka ni dopustno vložiti, razen če bi njihovo prezrtje v sodbi prvostopnega sodišča po ZUS-1 predstavljalo bistvene kršitve pravil postopka v upravnem sporu. Tega pa tožeča stranka niti ne zatrjuje. Glede na navedeno je vrhovno sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 92. člena ZUS-1.