Jedro

Za priznanje pravice do samostojne starostne pokojnine bi moral tožnik ob izpolnitvi starostnega pogoja 65 let dopolniti tudi najmanj 15 let zavarovalne dobe (čl. 36/3 ZPIZ-1). Tožnik pri slovenskem zavodu ni dopolnil zahtevane zavarovalne dobe, zato ne izpolnjuje z zakonom določenih pogojev za priznanje pravice do samostojne starostne pokojnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 22. 9. 2011 in z dne 22. 12. 2005 ter da se ugotovi, da ima tožnik pravico do starostne pokojnine, za čas od 9. 8. 2005 dalje, ki mu jo je tožena stranka dolžna odmeriti s posebno odločbo ter mu izplačati zapadle zneske za čas od 9. 8. 2005 dalje skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče je tudi odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik in sicer zaradi retroaktivne uporabe pravnih predpisov, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, neenakega obravnavanja delavcev glede državljanstva ter zaradi povzročitve velike materialne škode zaradi napačnih odločitev tožene stranke. V pritožbi navaja, da je območna enota tožene stranke dne 1. 10. 2003 izdala odločbo št. ..., v kateri ugotavlja, da je tožnik v Republiki Sloveniji dopolnil pokojninsko dobo v skupnem trajanju 18 let. Enako izhaja tudi iz dopisa z dne 9. 6. 2004. Tožnik je namreč toženi stranki dne 1. 10. 2002 poslal zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine, ki pa je bila zavrnjena, ob ugotovitvi, da je v Republiki Sloveniji dopolnil le 18 let pokojninske dobe ter starost 63 let in s tem ni izpolnjeval pogojev določenih v 3. odstavku 36. člena pokojninskega zakona. Potem, ko je dopolnil 65 let je dne 7. 9. 2005 vložil nov zahtevek za priznanje pokojnine, ki pa je bil z izpodbijanima odločbama zavrnjen. Odločitev je glede pokojninske dobe v nasprotju s prejšnjimi ugotovitvami. Vse svoje pravice iz delovnega razmerja in tudi obveznosti je izpolnjeval skladno s Splošno kolektivno pogodbo za gospodarstvo št. ... z dne 27. 7. 1990. V navedeni pogodbi je navedeno, da so vsi delavci, zaposleni v slovenskih podjetjih, zavarovanci države Slovenije, zato tudi Republika Slovenija zagotavlja izplačilo pokojnin ob izpolnitvi pogojev. Tudi v Sporazumu o vprašanjih nasledstva je določeno, da se zagotavljajo vse pridobljene premoženjske in druge pravice. Po mnenju tožnika je tožena stranka retroaktivno uporabila določbe zakona in tudi zmotno ter nepopolno ugotovila dejansko stanje. Od prvega dne zaposlitve, to je od 1. 2. 1973 dalje je bil slovenski zavarovanec, kar izhaja tudi iz slovenske zdravstvene izkaznice, ki jo je potrjeval na sedežu podjetja A. v kraju B.. Pri podjetju C., kot to navaja tožena stranka, ni bil nikoli zaposlen. V kraju D., je bilo podjetje registrirano, vendar pa so bile storitve, torej tudi pravne, finančne itd. opravljene v kraju B.. V kraju D. je bil le sedež poslovnega centra, vendar niso imeli svojega bančnega računa. Tako so se tudi plačila prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje opravljala v kraju B.. Z Zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju iz leta 1992, so bili državljani Republike Slovenije postavljeni v priviligiran položaj v razmerju do državljanov drugih nekdanjih jugoslovanskih republik, saj lahko izbirajo pokojninski sklad, od katerega bodo prejemali pokojnine, ne glede na to, kje so bili prispevki plačani. Tako tudi njegova sodelavka, ki je 18 let delala skupaj s tožnikom v isti pisarni v kraju D., že od leta 1992 dalje prejema pokojnino iz Slovenije. Tožnik še navaja, da mu je bila povzročena velika materialna škoda zaradi napačnih odločitev tožene stranke. Tudi o njegovi pritožbi, vloženi 6. 2. 2006 zoper prvostopenjsko odločbo je bil obveščen šele 22. 9. 2011. V Republiki Srbiji je izpolnil pogoje za pridobitev pokojnine 9. 8. 2000, ko je dopolnil 60 let. Zaradi malomarnega dela tožene stranke je tako oškodovan za najmanj 160 srbskih pokojnin, kar je najmanj 120.000,00 EUR brez upoštevanja drugih nepremoženjskih škod. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku oz. izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 22. 9. 2011, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 22. 12. 2005. Z omenjeno odločbo v zvezi s sklepom o popravi pomote št. ... z dne 10. 3. 2006 je tožena stranka odločila, da tožnik nima pravice do starostne pokojnine. Ugotovljeno je bilo, da tožnik pri starosti 65 let izkazuje le 6 mesecev slovenske pokojninske dobe.

V zadevi je sporna ugotovitev tožene stranke glede trajanja slovenske pokojninske dobe. Tožena stranka je namreč ugotovila, da ima tožnik le 6 mesecev slovenske pokojninske dobe, medtem ko tožnik zatrjuje, da ima 18 let slovenske pokojninske dobe in da zato izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine.

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), ki je veljal v spornem obdobju, v 3. odstavku 36. člena določa, da zavarovanec pridobi pravico do starostne pokojnine pri starosti 65 let (moški) oz. 63 let (ženska), če je dopolnil najmanj 15 let zavarovalne dobe. V 2. odstavku 87. člena ZPIZ-1 je nadalje določeno, da osebi, ki nima državljanstva Republike Slovenije, se šteje v zavarovalno dobo čas, dopolnjen v zavarovanju pri zavodu, do uveljavitve tega zakona, razen če ni s tem zakonom ali mednarodnim sporazumom drugače določeno.

Bistveno za razsojo sporne zadeve je torej odgovor na vprašanje pri katerem zavodu za socialno zavarovanje je bil tožnik zavarovan v spornem obdobju, torej kam so se plačevali prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

Iz fotokopije delovne knjižice (priloga pod A/7 sodnega spisa) izhaja, da je bil tožnik od 1. 2. 1973 zaposleni pri E., oz. kasneje A., vendar pa je delo novinarja opravljal v poslovni enoti oz. podružnici A. v kraju D.. Glede vprašanja, kam so se vplačevali prispevki je torej potrebo uporabiti takrat veljavne predpise, ki jih pravilno navaja že sodišče prve stopnje. Po določbi 1. odstavka 11. člena Zakona o ureditvi kolizij republiških oz. pokrajinskih zakonov na področju davkov, prispevkov in taks (Ur. l. SFRJ, št. 5/1972) je bilo odločilno, kje se opravlja dejavnost. V primeru, da se je dejavnost opravljala v drugi republiki več kot 6 mesecev, so se davki in prispevki določali in plačevali nosilcu zavarovanja v republiki, kjer je zavarovanec opravljal delo. Z uveljavitvijo Zakona o uporabi predpisov in o reševanju kolizij med republiškimi oz. pokojninskimi zakoni na področju davkov, prispevkov in taks (Ur. l. SFRJ, št. 36/1975) je prišlo do spremembe, saj je bil odločilen kraj stalne zaposlitve, ki je bil vezan na sedež temeljne organizacije združenega dela, pri kateri je delavec pridobil lastnost delavca. Navedeni zakon pa je bil ponovno spremenjen v letu 1976, ko je bil sprejet nov Zakon o uporabi predpisov in o reševanju kolizij med republiškimi oz. pokrajinskimi zakoni, na področju davkov, prispevkov in taks, (Ur. l. SFRJ, št. 33/1976), po katerem so se prispevki plačevali tisti družbeno politični skupnosti in s tem torej pristojnemu nosilcu zavarovanja, kjer je bil sedež poslovne enote temeljne organizacije združenega dela. V sporni zadevi je bil sedež poslovne enote v kraju D., kar pomeni, da so se tja tudi plačevali prispevki. Tudi iz ostale listinske dokumentacije, predvsem iz potrdil o prijavi in odjavi zavarovanja izhaja, da je bil tožnik v delovnem razmerju pri A., poslovni center D.. Prijava je bila narejena 1. 2. 1973, datum prenehanja pa je naveden 31. 1. 1991. Tako prijava kot tudi odjava sta sestavljena v tujem jeziku. Le za obdobje od 1. 4. 1976 do 30. 9. 1976 je v zakonu potrjena prijava pri slovenskem nosilcu zavarovanja, kar pomeni, da so se v tem primeru slovenskemu nosilcu zavarovanja tudi plačevali prispevki. Ta doba je tudi vnešena v matično evidenco pri slovenskem nosilcu zavarovanja. Tudi iz sporočila srbskega nosilca zavarovanja, ki je bil toženi stranki posredovan na podlagi 20. člena Sporazuma med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju ter administrativnega dogovora (Sporazum, Ur. l. RS - MP št. 5/2010) izhaja, da srbski nosilec zavarovanja potrjuje zavarovalno dobo v Republiki Srbiji v skupnem trajanju 14 let, torej za obdobje od 1. 1. 1977 pa do 31. 12. 1983 in od 1. 1. 1985 do 31. 12. 1991. Ne glede na to, da srbski nosilec kot svojo zavarovalno dobo ni potrdil vsega spornega obdobja, temveč 14 let, pa omenjeno za odločitev v sporni zadevi ni odločilnega pomena. Za priznanje pravice do samostojne starostne pokojnine bi moral namreč tožnik ob izpolnitvi starostnega pogoja 65 let, dopolniti tudi najmanj 15 let zavarovalne dobe. Nedvomno pa iz izvedenega dokaznega postopka izhaja ugotovitev, da tožnik pri slovenskem zavodu ni dopolnil zahtevane zavarovalne dobe in s tem ne izpolnjuje z zakonom določenih pogojev za priznanje pravice do samostojne starostne pokojnine. Ker v času vložitve zahteve in odločitve prvostopnega organa tožene stranke, torej v letu 2005 še ni bil v veljavi kasneje sprejeti Sporazum, predmetne zadeve ni mogoče presojati z uporabo določb omenjenega Sporazuma v smeri ugotavljanja, ali so izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do sorazmernega dela pokojnine. Tožnik lahko pri toženi stranki oz. pri srbskem nosilcu zavarovanja sproži nov postopek za priznanje pravic po določbah že citiranega Sporazuma.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je tožena stranka že z odločbo iz leta 2003 odločila, da je tožnik v Republiki Sloveniji dopolnil 18 let zavarovalne dobe. Z odločbo št. ... z dne 1. 10. 2013 je bil namreč zahtevek tožnika za priznanje pravice do starostne pokojnine zavrnjen. Ker postane pravnomočen le izrek odločbe, navedbe v obrazložitvi odločbe, da naj bi tožnik v Republiki Sloveniji imel 18 let pokojninske dobe, nimajo nobenega vpliva na nov postopek, ki je bil pri toženi stranki voden na podlagi nove tožnikove zahteve, ki jo je vložil dne 7. 9. 2005. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da naj bi sodišče oz. tožena stranka retroaktivno uporabila pravne predpise. Kot je bilo že pojasnjeno je za presojo sporne zadeve odločilna določba 2. odstavka 187. člena ZPIZ-1, s tem da je za odločitev o sami zavarovalni dobi potrebno uporabiti predpise, ki so v spornem obdobju urejali plačevanje prispevkov v primeru, da je zavarovanec delo opravljal izven Republike Slovenije. Pri tem tudi ne gre za različno obravnavanje delavcev glede državljanstva. Bistveno je namreč, da so države omenjeno vprašanje, torej priznavanje pravic iz invalidskega zavarovanja uredile s sporazumi, s tem da pokojnino zagotavlja tista država, kjer so se za pokojninsko in invalidsko zavarovanje tudi plačevali prispevki. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da naj bi tožniku nastala velika materialna škoda, pa pritožbeno sodišče poudarja, da je bilo za odločitev o predmetni zadevi odločilno zgolj vprašanje izpolnjevanja z zakonom določenih pogojev za priznanje same pravice. Vse ostalo na rešitev sporne zadeve ni imelo nobenega vpliva.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.