Jedro

Priposestvovati ni mogoče služnosti na lastnih nepremičninah. V takem primeru začne teči rok za priposestvovanje z odtujitvijo nepremičnine.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama trpi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ne obstoja služnostna pravica hoje in voženj s traktorjem oziroma kmečkimi vozili preko parcele 398/1 k.o. Z. v korist nepremičnin vl. št. 195 k.o. Z. ter 192 in 917 k.o. Z. Tožencu je naložilo, da je dolžan opustiti peš hojo in vožnjo z vsemi kmečkimi vozili po parceli 398/1 k.o. Z. ter tožencu naložilo povrnitev pravdnih stroškov v znesku 16.700,00 SIT.

Zoper tako sodbo se pritožuje toženec, ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njegovi pritožbi ter izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v ponovno odločanje. V pritožbi toženec navaja, da je izpodbijana sodba pristranska in ni upoštevala dokazov, ki jih je predlagal. Parcela 399/3 tožnici ni bila prepisana na podlagi darilne pogodbe iz leta 1971 ampak 1977, ko so bili tudi postavljeni mejniki. Sporno parcelo je toženec uporabljal v korist višje ležečih parcel vse od leta 1968, saj sta z ženo ves čas obdelovala njivo. Toženec je prepričan, da ima zaradi tega služnost v korist parcel 398/2, 399/2, 400/1 in 398/6, ki mu kot kmetu služijo za preživljanje. Toženec in njegova prednica sta sporno pot uporabljala več kot 50 let, zato sta jo priposestvovala.

Tožnica je na pritožbo toženca odgovorila in predlagala, da pritožbeno sodišče njegovo pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba ni utemeljena.

V konkretnem primeru obstoja spor med pravdnima strankama ali tožencu pripada služnostna pravica hoje in voženj s traktorjem in kmečkimi vozovi po tožničini parceli 398/1 k.o. Z. Stvarna služnost je pravica lastnika kakšne nepremičnine izvrševati za njene potrebe , določena dejanja na nepremičnini drugega lastnika. Stvarna služnost se ustanovi s pravnim poslom, odločbo državnega organa ali pridobi s priposestvovanjem (čl. 51 Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur. list SFRJ 6/80 - 36/90 v nadaljnjem besedilu ZTLR). V konkretnem primeru toženec zatrjuje, da je sporno služnost priposestvoval. Stvarna služnost se pridobi s priposestvovanjem, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost dvajset let, lastnik služne stvari pa temu ni nasprotoval. Tožnica je nepremičnine, na katerih toženec zatrjuje priposestvovanje sporne služnostne pravice pridobila na podlagi darilne pogodbe z dne 20.12.1971 in 19.2.1977 od matere pravdnih strank, ki je bila pred tem lastnica vseh nepremičnin, ki so prešle kasneje na pravdne stranke in si v navedenih pogodbah ni izgovorila služnostne pravice hoje in voženj. Ker je bila mati pravdnih strank pred sklenitvijo darilnih pogodb lastnica tožničinih parcel in parcel, na katerih toženec zatrjuje služnostno pravico voženj, priposestvovanje ni moglo teči v korist pravne prednice pravdnih strank, saj na lastni nepremičnini ni mogoče pridobiti služnostne pravice, ne glede kje so se opravljale vožnje. Priposestvovanje je lahko teklo šele od sklenitve darilne pogodbe 20.12.1971. Ker od takrat, pa do vložitve tožbe (9.1.1991) še ni poteklo 20 let, toženec ni mogel pridobiti služnostne pravice hoje in vožnje s traktorjem oziroma kmečkimi vozili s priposestvovanjem, kakšnega drugega pravnega naslova pa tudi ne zatrjuje in je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je ugodilo tožbenemu zahtevku. Ob navedenih dejstvih sodba sodišča prve stopnje ni enostranska kot trdi toženec v pritožbi, niti dokaznega postopka ni potrebno dopolnjevati s predlaganim ogledom in zaslišanjem prič, saj je dejansko stanje razčiščeno v zadostni meri.

Glede na navedeno priposestvovanje ni moglo teči v času, ko je bila lastnik vseh nepremičnin mati pravdnih strank, saj na lastni nepremičnini ni mogoče pridobiti služnostne pravice in je vsled tega za odločanje v tej pravdi nepomembno, da se je sporna pot uporabljala 50 let. Ker tako ni podan nobeden od uveljavljenih pritožbenih razlogov, niti ni sodišče prve stopnje bistveno kršilo določil postopka iz čl. 354/2 ZPP, na kar pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (čl. 365/2 ZPP), je bilo pritožbo toženca zavrniti kot neutemeljeno in potrditi pravilno sodbo sodišča prve stopnje (čl. 368 ZPP).

Tožnica z odgovorom na pritožbo ni v ničemer prispevala k razjasnitvi stvari ter mora v posledici tega sama trpeti stroške, ki so ji nastali v zvezi s tem, saj se ti njeni stroški ne morejo opredeliti kot za pravdo potrebni stroški. Tak izrek o stroških temelji na določilu čl. 166 v zvezi s čl. 155/2 in 154 ZPP.