Jedro

Kadar je zapadlost terjatve iz izvršljivega notarskega zapisa neposredna zakonska posledica neplačila (posameznega obroka), tedaj upnik ni dolžan dokazovati zapadlosti terjatve s posebno izvensodno izjavo iz tretjega odstavka 20a. člena ZIZ. Zadošča, če upnik zapadlost terjatve zatrjuje v predlogu za izvršbo.

Razumna razlaga tiste prvine 20.a člena ZIZ, ki govori o pisni izjavi o zapadlosti terjatve, se zato nanaša na položaje, ko ima takšna izjava nek materialnopravni pomen. To je tedaj, ko upnik z izjavo uresničuje odpoklicno upravičenje. Razlaga, ki bi zahtevo iz 20. a člena ZIZ raztezala tudi na položaje, ko izjava takšnega pomena nima ter bi bila sama sebi namen, bi brez razumnega razloga oteževala upnikov položaj ter s tem posegala v njegovo pravico do učinkovite izvršbe, torej v pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave).

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sklep sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se pritožba dolžnika zoper sklep sodišča prve stopnje zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Dolžnik mora upnici v roku 15 dni povrniti njene revizijske stroške v znesku 1.560,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Upnica je sprožila izvršilni postopek zoper dolžnika kot zastavitelja na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa – Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve z dne 18. 1. 2017. Izvršilno sodišče je dovolilo izvršbo na dolžnikovo nepremičnino z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi pri dolžnikovi nepremičnini, ugotovitvijo njene vrednosti ter prodajo in poplačilom upnika iz zneska, dobljenega s prodajo dolžnikove nepremičnine. Dolžnik je zoper sklep o izvršbi ugovarjal, da listina, na podlagi katere je bila dovoljena izvršba, ni izvršilni naslov, saj je nična in ne more ustvarjati pravnih učinkov oziroma še ni pretekel rok za izpolnitev terjatve, saj ni nastopil pogoj, določen v izvršilnem naslovu, kajti dolžnik iz izvršilnega naslova je obveznosti redno izpolnjeval. 2. Sodišče prve stopnje je ugovor dolžnika zavrnilo. Glede ugovora obstoja in veljavnosti sporazuma, sklenjenega v obliki notarskega zapisa, je pojasnilo, da je bilo v gospodarskem sporu s sodbo I Pg 449/2018 pravnomočno ugotovljeno, da ta ni neveljaven, zato je obravnavalo le še dolžnikove ugovorne navedbe glede zapadlosti terjatve. Po stališču sodišča je upnica že v predlogu za izvršbo navedla, da dolžnik ni pravočasno plačal petega obroka, zato so z dnem 19. 6. 2017 zapadli v plačilo še vsi neplačani obroki. Dolžnik ni izkazal, da so bile obveznosti redno izpolnjevane. Ker so stranke sporazuma soglašale z neposredno izvršljivostjo notarskega zapisa, je ta izvršljiv in predstavlja izvršilni naslov kot podlago za dovolitev izvršbe.

3. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi dolžnika in ugovoru dolžnika ter sklep o izvršbi v celoti razveljavilo. V okviru uradnega preizkusa skladnosti upničinega predloga z izvršilnim naslovom je presodilo, da upnica ni dokazala materialnopravne predpostavke za neposredno izvršljivost notarskega zapisa, to je zapadlosti terjatve, kot to veleva tretji odstavek 20 a. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Upnici skladno z določbo četrtega odstavka 103. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) zaradi dolžnikove zamude s plačilom res ni treba s posebno izjavo (še enkrat) zahtevati plačila celotnega dolga, vendar pa to ne pomeni, da ji zato, da doseže neposredno izvršljivost celotne terjatve pred datumom zapadlosti zadnjega obroka, ni treba storiti ničesar. Navedena določba, pa čeprav povzeta v notarskem zapisu, namreč v ničemer ne vpliva na pogoje, ki jih za izvršljivost določa ZIZ. Upnica v odgovoru na pritožbo priznava, da dolžniku ni vročila pisne izjave, s katero bi dokazala zapadlost terjatve, zato je po stališču sodišča druge stopnje ugovor zoper sklep o izvršbi utemeljen.

4. Na podlagi sklepa Vrhovnega sodišča II DoR 5/2022 z dne 6. 4. 2022 je upnica zoper sklep sodišča druge stopnje vložila revizijo iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da reviziji ugodi, spremeni sklep sodišča druge stopnje ter dolžniku naloži v plačilo upničine pritožbene stroške ter stroške revizijskega postopka.

5. Revizija je bila vročena dolžniku, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške revizijskega postopka.

**Dopuščeno revizijsko vprašanje**

6. Po določbi drugega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano odločbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

7. Revizija je bila dopuščena glede vprašanja: - Ali mora upnik pri obročnem načinu odplačevanja davčnega dolga v primeru dolžnikove zamude s plačilom posameznega neplačanega obroka, ki v skladu s četrtim odstavkom 103. člena ZDavP-2 povzroči zapadlost vseh naslednjih neplačanih obrokov, ob vložitvi predloga za izvršbo dokazati zapadlost vseh naslednjih neplačanih obrokov v smislu tretjega odstavka 20.a člena ZIZ, ali glede na zakonsko določbo 103. člena ZDavP-2 zadostuje zgolj trditev o zapadlosti vseh naslednjih neplačanih obrokov davčnega dolga? **Dejanski okvir spora**

8. V postopku so bila ugotovljena naslednja bistvena dejstva: - Izvršba je bila dovoljena na podlagi Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve, sklenjenega v obliki notarskega zapisa SV 71/2017 z dne 18. 1. 2017 (v nadaljevanju Sporazum). Sporazum so sklenile upnica, A. GmbH (v nadaljevanju A. GmbH) kot dolžnica in B. B. kot zastavitelj. V njem so ugotovile obstoj davčnega dolga v skupni višini 152.537,22 EUR, ki se ga je A. GmbH zavezala poravnati v 24. mesečnih obrokih po 6.355,71 EUR, ki zapadejo v plačilo od 20. 2. 2017 do 21. 1. 2019, pri čemer je bilo izrecno dogovorjeno, da v primeru, če dolžnica po Sporazumu (A. GmbH) zamudi s plačilom posameznega obroka, zapadejo v plačilo vsi naslednji neplačani obroki. Stranke so soglašale, da se terjatev upnice zavaruje z vknjižbo zastavne pravice na nepremičnini zastavitelja, to je dolžnika v izvršilnem postopku.

- Upnica je v predlogu za izvršbo navedla, da dolžnik ni (pravočasno) plačal petega obroka z dnem zapadlosti 19. 6. 2017. Dolžnik je sicer zamudil že s plačilom prvih treh obrokov, pravočasno poravnal le četrti obrok, nato pa ponovno zamudil s plačilom petega obroka, zato je upnica 11. 8. 2017 v skladu s četrtim odstavkom 103. člena ZDavP-2 razvezala amortizacijski načrt. Čeprav bi glede na določila Sporazuma lahko upnica zapadlost celotne terjatve uveljavila že 20. 2. 2017, ko ni bil pravočasno plačan že prvi obrok, je zapadlost uveljavljala šele z zapadlostjo petega obroka, kar pa je dolžniku le v korist. - Dolžnik je v ugovoru zoper sklep o izvršbi navajal, da so bile obveznosti po Sporazumu redno izpolnjevane, česar pa ni z ničemer izkazal, saj ni predložil nobenih dokazil o plačilih, ki bi potrjevale njegove navedbe o pravočasni poravnavi obrokov davčnega dolga.

**Povzetek navedb strank v revizijskem postopku** _Bistvo upničinih navedb v reviziji_

9. Upnica v reviziji zatrjuje, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo ter zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj je odločilo v nasprotju z določilom 20. a člena ZIZ, 103. členom ZDavP-2, 214. členom ZPP in drugim odstavkom 3. člena Zakona o sodiščih (ZS). Ne nasprotuje pravni utemeljitvi sodišča, da zapadlost celotne terjatve predstavlja bodoče negotovo dejstvo, vendar pa meni, da ob vložitvi predloga za izvršbo ni bila dolžna dokazovati zapadlosti vseh naslednjih neplačanih obrokov oziroma zavezancu za davek ni bila zavezana vročiti pisne izjave, da je celotna terjatev zapadla v plačilo, temveč zadostuje, da to dejstvo zatrjuje. V primeru neplačila gre za negativno dejstvo, ki ga upnica ne more dokazati. Dejstev, ki se domnevajo, ni potrebno dokazovati. Zapadlost vseh nadaljnjih neplačanih obrokov je skladno s četrtim odstavkom 103. člena ZDavP-2 pravna domneva, ki velja ob predpostavki, da davčni zavezanec zamudi s plačilom posameznega obroka. Podlaga domneve je v danem primeru neplačilo posameznega obroka, ki pa kot že rečeno predstavlja negativno dejstvo, ki ga upnici ni potrebno dokazovati. Zatrjevanje zamude s plačilom posameznega obroka torej povzroči zapadlost vseh nadaljnjih neplačanih obrokov, zato upnica ni dolžna dokazovati njihove zapadlosti v smislu tretjega odstavka 20. a člena ZIZ.

_Bistvo dolžnikovih navedb v odgovoru na revizijo_

10. Dolžnik v odgovoru na revizijo navaja, da je odločitev sodišča druge stopnje glede nedokazanosti zapadlosti upničine terjatve v skladu s tretjim odstavkom 20. a člena ZIZ pravilna. Ne glede na določbo 103. člena ZDavP-2, namreč zapadlosti terjatve ni mogoče ugotoviti neposredno na podlagi notarskega zapisa. Upnica bi morala dolžniku vročiti pisno izjavo v smislu 20. a člena ZIZ z navedbo, da je terjatev zapadla ter to izjavo, skupaj z dokazilom, predložiti sodišču. V danem primeru ne gre za nikakršno negativno dejstvo niti za nikakršno domnevo, kot to zmotno zatrjuje upnica. Omenjeno zakonsko določilo je namreč namenjeno varovanju dolžnika, zato je pasivnost upnika, zgolj s sklicevanjem na zakonska določila neživljenjska in nevzdržna z vidika varovanja položaja dolžnika.

**Presoja utemeljenosti revizije**

11. Revizija je utemeljena.

_Opredelitev mej revizijskega preizkusa_

12. Izhodišče presoje je, ali je materialnopravno pravilna razlaga sodišča druge stopnje, da je bila upnica ob vložitvi predloga za izvršbo zoper dolžnika zavezana dokazati zapadlost vseh naslednjih neplačanih obrokov v smislu in na način iz tretjega odstavka 20.a člena ZIZ.

_Notarski zapis kot izvršilni naslov_

13. Tako 4. člen Zakona o notariatu (ZN) kot 20.a člen ZIZ določata predpostavke izvršljivosti notarskega zapisa, ki so: a) obveznost mora biti določena oziroma določljiva, b) dolžnik mora soglašati z njegovo izvršljivostjo in c) terjatev upnika (dolžnikova obveznost) mora biti zapadla (dospela).

14. V danem primeru dolžnik (zastavitelj po Sporazumu) ni hkrati glavni dolžnik (dolžnik po Sporazumu). Zastaviteljeva odgovornost za izpolnitev tuje hipotekarne obveznosti ima značilnost poroštva, pri katerem je načeloma zastaviteljeva odgovornost omejena do obsega, v katerem je mogoče doseči (prisilno) poplačilo te obveznosti s prodajo nepremičnine, lastninska pravica na kateri je obremenjena s hipoteko. Preko tega obsega zastavitelj odgovarja, če izrecno prevzame takšno odgovornost.1 _Pravica do učinkovite izvršbe kot del pravice do sodnega varstva_

15. Pred odgovorom na dopuščeno revizijsko vprašanje si velja ogledati položaj upnika in dolžnika v izvršilnem postopku. Njun položaj je opredeljen z namenom izvršilnega postopka. Upniku mora biti omogočeno učinkovito varovanje njegovih pravic – kar pomeni, da mu mora izvršilni postopek omogočati, da lahko hitro pride do poplačila svoje terjatve. Učinkovitost izvršilnega postopka in s tem poplačilo upnikove terjatve, ki izhaja iz izvršilnega naslova, je neločljiv element pravice do sodnega varstva po 23. členu Ustave RS.2 _Načelo varstva dolžnika_ je zgolj korektivno načelo izvršilnega postopka. Odraža se v varovanju položaja dolžnika v izvršilnem postopku, zlasti prek določb o omejitvah in oprostitvah izvršbe, procesnih jamstvih in strogih formalnih pogojih za dovolitev in opravo izvršbe. Takšen izvršilni postopek, ki vsebuje mehanizme, ki preprečujejo, da bi bil zaradi njega ogrožen zlasti osnovni socialni in ekonomski položaj dolžnika in s tem tudi oseb, ki so od njega odvisne, ni le v interesu dolžnika, temveč tudi v javnem interesu.3

16. Glede na namen izvršilnega postopka je torej nujno, da mora zakon, ki to področje ureja, prvenstveno upoštevati interes upnika, da se zagotovi učinkovitost izvršbe in s tem dokončna uresničitev upnikove ustavne pravice do sodnega varstva. Tudi ustavni pomen načela enakopravnosti in test sorazmernosti morata imeti v izvršilnem postopku drugačen pomen kot npr. v ureditvi pravdnega postopka ali materialnega civilnega prava, kjer morata biti stranki v izhodišču v uravnoteženem položaju.4 Temu namenu mora slediti zakonodajalec pri tvorbi postavljenega prava, kakor tudi sodišče, ko to pravo razlaga in ustvarja sodniško pravo.

_Relevantna zakonska določila_

17. V drugi točki Sporazuma so se stranke Sporazuma dogovorile, da bo dolžnik obročno poravnal davčni dolg, in sicer v 24. mesečnih zaporednih obrokih. V četrtem odstavku so povzele določilo četrtega odstavka 103. člena ZDavP-2. Ta določa, da v primeru, ko davčni zavezanec, ki mu je bilo dovoljeno obročno plačilo, zamudi s plačilom posameznega obroka, z dnem zapadlosti neplačanega obroka zapadejo v plačilo vsi naslednji neplačani obroki.

Tretji odstavek 20.a člena ZIZ se glasi: Če zapadlost terjatve ni odvisna od poteka roka, temveč od drugega dejstva, ki je navedeno v notarskem zapisu, notar stranke opozori, da za dokaz zapadlosti terjatve zadostuje upnikova pisna izjava dolžniku, da je terjatev zapadla, z navedbo dneva zapadlosti in dokazilom o vročitvi pisne izjave o zapadlosti terjatve dolžniku. Notar stranke opozori, da lahko, namesto dokazila o vročitvi pisne izjave o zapadlosti terjatve dolžniku, upnik pooblasti notarja, da zapadlost sporoči dolžniku.

_Razlaga tretjega odstavka 20. a člena ZIZ_

18. Stališče sodišča druge stopnje, da upnica ni uspela zadostiti zahtevi tretjega odstavka 20.a člena ZIZ, je zmotno. Nosilni argument sodišča je namreč, da sicer na podlagi določila četrtega odstavka 103. člena ZDavP-2 upnici res ni bilo potrebno še enkrat zahtevati plačila celotnega dolga, bi pa morala dolžniku vročiti pisno izjavo, s katero bi dokazala zapadlost terjatve.

19. Zmotno je zato, ker se ta zahteva na njen položaj sploh ne nanaša. 20. Čeprav določilo tretjega odstavka 20.a člena ZIZ, ki določa dokazovanje zapadlosti terjatve, govori o „_pisni izjavi dolžniku, da je terjatev zapadla, z navedbo dneva zapadlosti in dokazilom o vročitvi pisne izjave o zapadlosti terjatve dolžniku_“, pri uporabi tega pravila ne smemo mehansko slediti besedilu zakona, temveč je potrebno pri razlagi upoštevati tudi pravila obligacijskega prava.5 To stališče povzema Vrhovno sodišče tudi v sklepu II Ips 114/2019 z dne 5. 6. 2020. 21. ZIZ v tretjem odstavku 20.a člena govori o dokazu. Dokaz nikoli ne sme biti namen samemu sebi. Dokaz v sodnem postopku je namenjen dokazovanju nekega pravotvornega dejstva. Razumna razlaga tiste prvine 20.a člena ZIZ, ki govori o pisni izjavi o zapadlosti terjatve, se zato nanaša na položaje, ko ima takšna izjava nek materialnopravni pomen. Razlaga, ki bi zahtevo iz 20. a člena ZIZ raztezala tudi na položaje, ko izjava takšnega pomena nima ter bi bila sama sebi namen, bi brez razumnega razloga oteževala upnikov položaj ter s tem posegala v njegovo pravico do učinkovite izvršbe, torej v pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave).

22. Dospelost obveznosti je v Sporazumu za dolžnika sicer določena s tem, da so stranke dogovorile obročno plačilo davčnega dolga. Ob rednem plačevanju bi obveznost zapadala v plačilo, kot je določeno v prvem odstavku druge točke Sporazuma. S poplačilom vseh obrokov prisilna izvršitev obveznosti logično ne bi bila potrebna, saj bi bila obveznost v celoti poravnana. Stranke so z vključitvijo določila četrtega odstavka 103. člena ZDavP-2 v Sporazum (četrti odstavek druge točke), določile posledice v primeru dolžnikove kršitve obveznosti – to je zamude s plačili posameznega obroka. Posledica zamude s plačilom posameznega obroka namreč povzroči, da z _dnem_ zapadlosti neplačanega obroka zapadejo v plačilo vsi še neplačani obroki.

23. Dokaz o zapadlosti se v danem primeru izkaže za nesmiseln. Zapadlost je namreč posledica neplačila, torej golega negativnega dejstva. Izjava, ki bi jo upnik poslal dolžniku, ima glede zapadlosti celotne terjatve identično sporočilno in dokazno vrednost kot dejstvo, da upnik vloži predlog za izvršbo, v katerem trdi, da je podan položaj iz četrtega odstavka 103. člena ZDavP-2 ter da je celotna terjatev zapadla v plačilo.6

24. Upnikova zunajsodna izjava ima smisel, ko je potrebna, da celoten dolg (z vsemi neplačanimi in bodočimi obroki) zapade v plačilo. Tak primer navaja Podgoršek7. Primer pogodbene določbe, ki jo navaja, se glasi: „Banka sme odstopiti od te pogodbe in zahtevati takojšnje plačilo celotnega preostalega dolga po tej pogodbi, če je kreditojemalec v zamudi s plačilom začetne ali dveh zaporednih mesečnih obveznosti in jih kljub pisnemu opominu banke niti v naknadnem petnajstdnevnem roku ne plača.“

25. Gre za izredno odpoklicno upravičenje, kjer zapadlosti in tudi dneva zapadlosti ni mogoče dokazati zgolj z notarskim zapisom8. „Zato lahko upnik v primeru pogodbene določbe o predčasni zapadlosti zaradi neplačila dolžnikove obveznosti dokazuje predčasno zapadlost po pravilih, ki so določena v tretjem do petem odstavku 20.a člena ZIZ (...)“9

26. Ni razumnega razloga, da bi upnikovo obveznost iz tretjega odstavka 20.a člena ZIZ razlagalno raztezali tudi na primere, kjer do zapadlosti pride na podlagi samega zakona ter je dolžnik na to v notarskem sporazumu tudi izrecno opozorjen. Nesmisel postane absurd, ko se nato sodno izkaže, da obroki niso bili plačani ter je zato celoten dolg zapadel, sodišče pa upniku odreče izvršilno varstvo, češ da tega dejstva ni dokazal. S takšno razlago se dokaz v resnici prelevi v nesmiselno procesno predpostavko – oviro.

27. Ker je upnica v danem primeru zatrjevala, da je dolžnik zamudil s plačilom petega obroka (že pred tem pa je zamudil tudi s plačilom prvih treh obrokov), je torej zatrjevala negativno dejstvo, zaradi česar ji ni bilo potrebno izkazovati pravnega dejstva dolžnikove kršitve ter zato zapadlosti njene terjatve skladno s tretjim odstavkom 20.a člena ZIZ. Nastanek in (predčasna) zapadlost celotne dolžnikove obveznosti iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa (povzetek 103. člena ZDavP-2 v drugi točki Sporazuma), sta namreč vezana na nastop negativnega dejstva, to je zamudo z izpolnitvijo, kar pomeni, da je zadostovalo, da je upnica zatrjevala zgolj zapadlost njene terjatve (v celoti).

28. Dolžnik je v ugovoru zoper sklep o izvršbi zatrjeval, da je redno izpolnjeval svoje obveznosti, zato naj ne bi prišlo do predhodne zapadlosti celotne terjatve. Vendar pa teh svojih trditev ni podkrepil z dokazi. Dolžnik je torej imel možnost, da bi v izvršilnem postopku ustrezno zavaroval svoje pravice, zato upoštevaje njegov položaj v izvršilnem postopku (glej točko 17. obrazložitve), po oceni Vrhovnega sodišča ni prišlo do posega v njegove pravice.

_Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje_

29. Na dopuščeno revizijsko vprašanje je potrebno na podlagi zgoraj navedenih argumentov odgovoriti tako, da upniku pri obročnem načinu odplačevanja davčnega dolga v primeru dolžnikove zamude s plačilom posameznega neplačanega obroka, ki v skladu s četrtim odstavkom 103. člena ZDavP-2 povzroči zapadlost vseh naslednjih neplačanih obrokov, ob vložitvi predloga za izvršbo ni potrebno dokazati zapadlosti vseh naslednjih neplačanih obrokov v smislu tretjega odstavka 20.a člena ZIZ, torej s predložitvijo zunajsodne izjave, temveč zadostuje zgolj trditev o zapadlosti vseh naslednjih neplačanih obrokov davčnega dolga.

**Odločitev o reviziji**

30. Revizija upnice je utemeljena (prvi odstavek 380. člena ZPP), kar terja spremembo izpodbijanega sklepa druge stopnje na način, da se pritožba dolžnika zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje, dolžnik pa sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

**Odločitev o revizijskih stroških**

31. Upnica je z revizijo v celoti uspela, zato ji mora dolžnik povrniti njene revizijske stroške (prvi odstavek 154. člena v povezavi s 165. členom ZPP) v višini 1.560,00 EUR (kar obsega 1.300 točk za predlog za dopustitev revizije in 1.300 točk za revizijo, ob vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR) v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

**Sestava senata in glasovanje**

32. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 _N. Plavšak, Neposredna izvršljivost notarskega zapisa_, Podjetje in delo, 2012, št. 8, stran 1662, 1663. 2 _A. Galič v: M. Avbelj (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije_, Nova univerza, Evropska pravna fakulteta, Ljubljana 2019, 1. del, str. 215, 216. 3 _A. Galič_, prav tam. 4 Povzeto po: _A. Galič, nav. delo_. 5 _Nina Plavšak, Neposredna izvršljivost notarskega zapisa_, Podjetje in delo, 2012, št. 8, stran 1651. 6 Vrhovno sodišče je že v sklepu III Ips 26/2019 z dne 23. 7. 2019 presodilo, da v primeru, ko sta nastanek in zapadlost obveznosti dolžnika iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa vezani na nastop negativnega dejstva, upnik ni dolžan v izvršilnem postopku dokazovati izvršljivosti terjatve na način iz prvega in drugega odstavka 26. člena ZIZ. V takšnem primeru zadostuje, da upnik zatrjuje, da je takšno negativno dejstvo nastopilo. 7 B. Podgoršek, Neposredna izvršljivost notarskega zapisa kreditne pogodbe, Pravosodni bilten 3/2015, str. 88. 8 Prav tam. 9 Prav tam. Glej tudi _N. Plavšak_, nav. delo, str. 1617.