Jedro

Tožbeni zahtevek, da delodajalec na ustrezne račune plača neplačane prispevke za socialna zavarovanja, je denarni zahtevek, ki mora biti postavljen, tako da omogoča prisilno izvršbo. V kolikor ni tako postavljen, ampak je določen le opisno, sodišče prve stopnje s tem, ko mu ugodi, zagreši absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP; saj izpodbijanega dela sodbe ni mogoče preizkusiti.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v VI. in VII. točki izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu (I., II., III., IV. in V. točka izreka) potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati stroške za prehrano ter za prevoz na delo in z dela, v skupnem znesku 1.048,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer od zneskov, razvidnih iz I. točke izreka, ter prikrajšanje pri plači in povračilo v zvezi z delom v skupnem znesku 4.895,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer od zneskov, razvidnih iz II. točke izreka. Toženi stranki je naložilo, da tožniku izplača razliko regresa za letni dopust za leto 2010 v znesku 293,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2010 do plačila in sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2011 v znesku 295,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2011 do plačila (III. točka izreka), odškodnino najmanj v višini izgubljenega plačila za čas 45-dnevnega odpovednega roka v znesku 2.700,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 6. 2011 do plačila (IV. točka izreka), odpravnino v znesku ... EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 6. 2011 do plačila (V. točka izreka) in neplačane prispevke pristojnemu zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za obdobje od 1. 9. 2010 do 21. 6. 2011, za obdobje od 1. 2. 2011 do 21. 6. 2011 pa prispevke za zdravstveno zavarovanje, prispevke za starševsko varstvo ter prispevke za zaposlovanje (VI. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 1.125,00 EUR, v 8 dneh od dneva izdaje sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila (VII. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se smiselno iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena ZPP pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožniku pa naloži povrnitev njenih pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da je VI. točka izreka sodbe nedoločna in neizvršljiva, saj ni določeno, od katerega zneska mora tožena stranka pristojnemu zavodu plačati prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. V tem delu sodba nima razlogov, zato jo ni mogoče preizkusiti. Sodišče ni upoštevalo, da je tožnik od avgusta 2010 prejemal plačo od bruto zneska ... EUR. Razlogov o tem sodba nima in je zato neobrazložena, kar velja tudi glede prikrajšanja pri plači, ki izhaja iz napačne obračunske osnove. Vztraja, da je sodišče pri prisoji odpravnine izhajalo iz napačnega zneska bruto plače, poleg tega pa ni upoštevalo, da je odpravnina dohodek iz delovnega razmerja oziroma povezan z delom, za katerega mora po Zakonu o dohodnini prispevke plačevati delodajalec. Meni, da je v I. in II. točki izreka sodbe prišlo do podvajanja povračila stroškov v zvezi z delom in ni mogoče preizkusiti, kateri del II. točke izreka se nanaša na domnevno prikrajšanje pri plači in kateri na povračilo stroškov v zvezi z delom. V tem delu sodba ni obrazložena. Prav tako sodba nima razlogov glede IV. točke izreka (plačila odškodnine zaradi izgubljenega plačila za čas 45-dnevnega odpovednega roka). Tožnik v času odpovednega roka ni delal, temveč je koristil dopust. Pravica do odpovednega roka tožniku ni bila odvzeta, zato ni nikakršnega razloga za prisojo odškodnine. Sodba je v tem delu materialno pravno zmotna, nima razlogov in se je ne da preizkusiti po višini. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, v zvezi z zahtevkom za plačilo prispevkov. V preostalem pa je sodišče dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo ter pravilno uporabilo materialno pravo.

Neutemeljena je pritožba v delu, v kateri uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka, ker sodišče prve stopnje pri izdelavi sodbe oziroma prikrajšanju pri plači ni upoštevalo dejstva, da je tožnik od avgusta 2010 prejemal plačo od bruto zneska ... EUR. Iz priloženih listin v spisu izhaja, da so bile plače obračunane, vendar ne v celoti izplačane. Tožena stranka ni predložila nobenih dokazil oziroma podatkov o izplačanih plačilih, čeprav bi, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, morala voditi evidenco o stroških dela, ki bremenijo delodajalca, skladno s 16. členom Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti (ZEPDSV, Ur. l. RS, št. 40/2006), ki v točki c) določa, da je delodajalec dolžan voditi podatke o plačah in nadomestilih plač, ki bremenijo delodajalca. Glede prikrajšanja pri plači je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so na plačilnih listah tožnika, na katerih je bil od avgusta 2010 prikazan bruto znesek ... EUR, navedeni drugačni neto zneski, kot so bili tožniku nakazani na transakcijski račun. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo predloženi izračun tožnika (A/8), ki upošteva zneske neto plač in stroškov v zvezi z delom iz plačilnih list, ter tožniku utemeljeno prisodilo vtoževane zneske, do katerih je upravičen na podlagi 42. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami). Regres za letni dopust je sodišče prisodilo na podlagi 131. člena ZDR.

Sodišče prve stopnje je v skladu z določbo 109. člena ZDR pri višini odpravnine pravilno izhajalo iz osnove ene četrtine povprečne bruto plače v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe, za 9 let dela pri toženi stranki. Osnovna mesečna bruto plača ... EUR je razvidna iz tožnikovih plačilnih list, zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da je tožnik izhajal iz napačnega zneska bruto plače. Pri tem osnovo za izračun odpravnine predstavlja povprečje mesečnih bruto plač, ki jih je delavec prejel v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe. Zato je potrebno odpravnino vselej prisojati v bruto višini. Vendar pa je višina odpravnine omejena z najvišjim možnim zneskom, to je 10 - kratnikom osnove, v kolikor kolektivna pogodba dejavnosti ne določa drugače (četrti odstavek 109. člena ZDR). V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje toženi stranki pravilno naložilo, da plača tožniku odpravnino v znesku ... EUR, ki glede na osnovo, po kateri se je odmerila, ne presega navedenega limita predpisane višine. Navedeno pomeni, da ima odpravnina, ki tožniku na podlagi drugega odstavka 112. člena ZDR pripada ob izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, tako kot odpravnina zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, naravo dohodka iz delovnega razmerja, ki se po določbi 44. člena Zakona o dohodnini (ZDoh-2, Ur. l. RS, št. 117/2006 in spremembe) ne všteva v davčno osnovo. Zaradi tega od odpravnine ni treba plačati (akontacije) dohodnine. Neustrezna je zato pritožbena primerjava z zadevo opr. št. Pdp 159/2011 z dne 16. 6. 2011, v kateri je šlo za spor glede plačila odpravnine direktorju ob njegovi razrešitvi.

Prav tako je neutemeljen očitek bistvene kršitve določb postopka, ki jo pritožba uveljavlja z navedbo, da v I. in II. točki izreka sodbe ni mogoče preizkusiti, kateri del II. točke izreka se nanaša na prikrajšanje pri plači in kateri na povračilo stroškov v zvezi z delom. Sodba v tem delu vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bil tožnik prikrajšan pri povračilu stroškov v zvezi z delom (december 2010 in januar 2011) v skupni višini 1.105,04 EUR ter pri plačah za april in maj 2011 in sorazmernem delu plače za junij 2011 v skupni višini 3.790,26 EUR, kar je povsem jasno razvidno iz tožbe in izračuna, ki ga je priložil tožnik.

Izpodbijana sodba v prvem odstavku 5. točke obrazložitve vsebuje ustrezne razloge glede plačila odškodnine v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka, zato je pritožbeni očitek o pomanjkanju razlogov v tem delu sodbe neutemeljen. Pri tem je nerazumljiva pritožbena navedba, da tožnik do odškodnine ni upravičen, ker v času odpovednega roka ni delal in mu pravica do odpovednega roka ni bila odvzeta. Tožnik je namreč dne 20. 6. 2011 po predhodnem pisnem opominu in obvestilu inšpektorja podal odpoved pogodbo o zaposlitvi brez odpovednega roka - izredno odpoved zaradi kršitve obveznosti tožene stranke, zato je na podlagi drugega odstavka 109. člena ZDR upravičen do odškodnine.

Utemeljen pa je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi nerazumljivosti VI. točke izreka izpodbijane sodbe, v kateri je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da za tožnika pristojnemu zavodu plača neplačane prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za obdobje od 1. 9. 2010 do 21. 6. 2011, za obdobje od 1. 2. 2011 do 21. 6. 2011 pa prispevke za zdravstveno zavarovanje ter prispevke za starševsko varstvo in zaposlovanje, ne da bi navedlo višino teh zneskov oziroma zneskov, od katerih mora tožena stranka plačati prispevke. Iz tožbe izhaja tožnikova namera, da bo zahtevek za plačilo prispevkov iz socialnih zavarovanj naknadno konkretiziral po višini, česar pa v nadaljevanju spora ni storil, niti ga sodišče ni pozvalo k dopolnitvi tožbe. Gre za denarni zahtevek, ki mora biti postavljen in opisan v tožbenem predlogu tako, da omogoča v primeru uspeha v sporu svojo prisilno izvršitev, če tožena stranka prostovoljno ne izpolni terjatve iz pravnomočno ugodenega zahtevka. Zaradi neopredeljenosti višine vtoževanih prispevkov oziroma osnov, od katerih se prispevki plačajo pristojnemu zavodu, je izrek sodbe v VI. točki izreka, ki sledi nedoločnemu tožbenemu predlogu brez opredeljenih zneskov, nerazumljiv ter onemogoča preizkus.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in na podlagi 354. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje v VI. točki izreka (in posledično v VII. točki izreka – stroški postopka) razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj navedene kršitve glede na njeno naravo ne more samo odpraviti. V preostalem pa je pritožbo zavrnilo in po določbi 353. člena ZPP potrdilo nerazveljavljeni del (I., II., III., IV. in V. točka izreka) izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje tožnika pozvati k dopolnitvi tožbe v razveljavljenem delu, oziroma jo obravnavati v skladu s pravili o postopanju z nepopolnimi vlogami.

Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi tretjega v povezavi s četrtim odstavkom 165. člena ZPP.