Jedro

Pravica do odbitka DDV nastane v trenutku, ko nastane obveznost obračuna DDV. Odbitek vstopnega DDV je torej pravica, ki gre davčnemu zavezancu ob izpolnjevanju določenih pogojev. Razlogi za odločitev upravnega organa niso zgolj v dejstvu, da je tožnik sodeloval z navedeno družbo, ampak v okoliščini, da ni izkazal, da je navedena družba zaračunano dobavo zanj tudi resnično opravila, saj ni predložil nikakršnih verodostojnih dokumentov, ki bi to izkazovali. Tožnik pa je tisti, ki mora izkazati, da je bila dobava njemu opravljena s strani tistega, ki mu je izdal račun, saj na podlagi navedenega računa uveljavlja davčne ugodnosti. Dokazno breme trditev v davčnem postopku je na strani davčnega zavezanca. Davčni zavezanec dokazuje svoje trditve v davčnem postopku praviloma s pisno dokumentacijo ter poslovnimi knjigami in evidencami, ki jih vodi v skladu s tem zakonom ali zakonom o obdavčenju, lahko pa predlaga tudi izvedbo dokazov z drugimi dokaznimi sredstvi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Celje (v nadaljevanju prvostopenjski organ) odločil, da se v zadevi davčnega inšpekcijskega nadzora (DIN) davka na dodano vrednost (DDV) pri tožniku ugotovi, da se zahtevek za vračilo DDV za davčno obdobje od 1. 1. 2008 do 31. 3. 2008 v znesku 16.500,00 EUR zavrne (I. točka izreka); Tožnik ni zahteval povrnitve stroškov. Stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu, bremenijo davčni organ (II. točka izreka). Iz III. točke izreka pa izhaja, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe. Iz obrazložitve izhaja, da je prvostopenjski organ pri tožniku opravil DIN DDV za obračunsko obdobje od 1. 1. 2008 do 31. 3. 2008. O ugotovitvah je sestavil zapisnik z dne 27. 2. 2009, na katerega je tožnik podal pripombe, ki so obravnavane v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Predmet inšpekcijskega nadzora je bila nabava tovornega vozila DAF XF 105.460, letnik 2007, po računu št. 08010006181, ki ga je tožnik kot finančni najem opravil od A. d.o.o. V navzkrižni kontroli je davčni organ pridobil podatke, da je bilo obravnavano tovorno vozilo pred tem pridobljeno iz Skupnosti, iz Slovaške, in sicer na družbo B. d.o.o. Navedena družba je identificirana „missing trader družba“, ki pridobitve tega vozila ni javila davčnemu organu oz. je ni izkazala v obračunu DDV.

Tožnik je v svojih davčnih evidencah evidentiral 16. 1. 2008 prejeti račun, dobavitelja A. d.o.o. z dne 15. 1. 2008, za dobavo omenjenega tovornega vozila, v neto vrednosti 82.500,00 EUR in obračunanim 20 % DDV v znesku 16.500,00 EUR. Davčni organ je v postopku ugotovil, da se je tožnik sam dogovarjal za ta posel pri družbi B. d.o.o. A. d.o.o. pa je od družbe B. d.o.o. za nabavo obravnavanega tovornega vozila prejel račun št. 02/2008 z dne 9. 1. 2008 in na njegovi podlagi izpeljal leasing posel po pogodbi z dne 9. 1. 2008 s tožnikom. V postopku je davčni organ tožnika seznanil z ugotovitvami o poslovnem neobstoju „dobavitelja“ B. d.o.o. (ne zaposluje delavcev, nima poslovnih prostorov, itd), zaradi česar gre za poslovanje missing traderja. Davčni organ je pridobil podatke iz VIES mednarodne izmenjave informacij o dejanskih okoliščinah nabave omenjenega tovornega vozila. Pridobil je podatke, da je slovaški dobavitelj C. s.r.o., SK, po računu z dne 2. 1. 2008 družbi B. d.o.o. fakturiral (oproščeno) dobavo predmetnega tovornega vozila po ceni 78.600,00 EUR. Po izjavi zastopnika slovaškega dobavitelja je bilo tovorno vozilo pri njih „prevzeto s strani zaposlenega v družbi B. d.o.o., D.D.“. Iz pridobljenih dokumentov slovaškega dobavitelj je tudi evidentno, da na nobenem od njih ni žiga družbe B. d.o.o. kot pogodbenega partnerja in kupca vozila. Na mestu podpisa in žiga kupca je izpisano ime D.D., ki je odgovorna oseba tožnika, in je na Slovaškem osebno prevzel vozilo.

Davčni organ zato zaključuje, da je tožnik, ki je končni kupec vozila, v resnici vozilo na Slovaškem sam pridobil. Gre za navidezni posel z neplačujočo družbo. Z računom družbe B. d.o.o. je zaračunana dobava blaga, ki je izdajatelj tega računa v resnici ni opravil. Tožnik je z akceptiranjem navidezne poslovne listine – računa, prikril dejansko naravo poslovnega dogodka, to je pridobitev, ki jo je v Skupnosti opravil sam. To je bilo storjeno s tem, da je pred sklenitvijo leasing pogodbe z leasingodajalcem A. d.o.o., le temu predložil račun „navideznega“ prodajalca B. d.o.o. Davčni organ se sklicuje na tretji in četrti odstavek 74. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), po katerem navidezni pravni posli ne vplivajo na obdavčenje. Pri svoji odločitvi se sklicuje tudi na Šesto direktivo Sveta 77/388/EGS (v nadaljevanju Šesta direktiva), ki jo je nadomestila Direktiva 2006/112/ES, ter na sodbo Sodišča EU (prej Sodišče Evropskih Skupnosti), v združeni zadevi C-439/04 in C-440/04. Obravnavano tovorno vozilo je leasing hiši navidezno prodala missing trader družba B. d.o.o., po računu z dne 9. 1. 2008, v bruto vrednosti 99.000,00 EUR, vendar obračunani 20 % DDV od te prodaje v znesku 16.500,00 EUR ni bil plačan. Posledično tožnik kot kupec nima pravice uveljavljati vračila DDV v znesku 16.500,00 EUR. Tožnikove pripombe davčni organ zavrača in se sklicuje na objektivne okoliščine, na podlagi katerih zaključuje, da bi tožnik moral vedeti oziroma je vedel, da sodeluje pri transakciji, ki pomeni zlorabo oz. je del utaje DDV.

Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja in se na njegove ugotovitve v celoti sklicuje (254. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP), tožnikove ugovore pa zavrača. V konkretnih primerih gre tudi po mnenju pritožbenega organa za navidezen posel, ki naj bi le navidezno dokazoval, da je nabava vozil potekala od tujega dobavitelja preko družbe B. d.o.o., tožniku pa je na podlagi ugotovitev prvostopenjskega organa mogoče očitati subjektivni element. Tožnik pa tudi ni predložil nobene listine, ki bi izkazovala njegovo poslovno razmerje z družbo B. d.o.o. Tožnik v tožbi navedeno odločitev izpodbija in uveljavlja tožbene razloge nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in posledično napačne uporabe materialnega prava. Davčni organ je v predmetni zadevi ugotovil, da gre pri poslovanju družbe B. d.o.o. (preko katere je tožnik kot zavezanec za plačilo DDV kupil tovorno vozilo) za poslovanje t. i. missing traderja. Ta del odločitve ni sporen. Sporen pa je nadaljnji pogoj za zavrnitev zahtevka, to je dejstvo, da je tožnik vedel ali bi moral vedeti, da z nakupom sodeluje pri transakciji, ki je del utaje DDV. Tožnik izpostavlja, da relevantno dejansko stanje glede „papirnate“ družbe B. d.o.o. izhaja iz ugotovitev davčnega organa. Teh ugotovitev tožnik ni preverjal, okoliščine, na podlagi katerih je prišel do takšnih ugotovitev, pa tožniku prav tako niso poznane. Tožnik je sklenil nakup v dobri veri. Zato je v navedeni zadevi bistveno vprašanje, ali bi tožnik ob normalni skrbnosti in normalnem poslovanju za te okoliščine moral vedeti in če bi do bistvenih podatkov sploh mogel priti. Po mnenju tožnika je odgovor na to ključno vprašanje negativen. Tožnik nima pristojnosti in pooblastil, da bi do takšnih podatkov prišel. Od tožnika bi bilo mogoče zahtevati kvečjemu vpogled v določene javne registre, kot na primer sodni register, AJPES, itd. Dejstvo, da družba B. d.o.o. nima nobene opreme, da ni posedovala poslovnih prostorov in podobne ugotovitve, do katerih je prišel davčni organ, seveda objektivno kažejo na to, da omenjena družba dejansko ni poslovala oziroma, da je bilo njeno poslovanje v tem smislu neobičajno. Vendar pa je predpostavka davčnega organa, da bi tožniku te okoliščine morale biti poznane, povsem neživljenjska. Še zlasti je takšna zahteva neupravičena, ker sta stranki v konkretnem primeru vzpostavili kontakt na avto-sejmu, kar tudi ni nič neobičajnega, in se v poslovnem svetu pogosto dogaja.

Tožnik navaja, da je država pooblaščena, da preverja davčne zavezance in te svoje obveznosti ne more prevaliti na same davčne zavezance v okviru njihovega običajnega poslovanja. Omejevanje poslovanja je tudi v nasprotju s prakso Sodišča EU (sodba C-90/02 z dne 1. 4. 2004), iz katere med drugim izhaja, da formalnosti in pogoji, ki jih nalaga država članica, ne smejo biti tako strogi, da bi praktično onemogočali ali izredno oteževali uveljavitev pravice do odbitka DDV. Davčni organ je pri svoji odločitvi spregledal življenjsko realnost, ko je odločbo oprl na nenavadne okoliščine konkretnega primera. Ni pojasnjeno, zakaj bi bilo poslovanje s tujcem nenavadno. Prav tako ni nič nenavadno, če je tožnik posel sklenil na avto sejmu. Tudi druge okoliščine posla niso prav nič nenavadne. Nasprotuje tudi zaključku davčnega organa, da naj bi se direktor tožnika pri prevzemu vozila predstavljal kot zaposleni v družbi B. d.o.o. Navedena trditev je povsem nedokazana ter osnovana na določenih podatkih slovaških organov, do katerih se tožnik ni imel možnosti opredeliti. Direktor tožnika je sicer prevzel vozilo, vendar pa je to storil v lastnem imenu in za svoj račun oziroma račun svojega podjetja. Tožnik zaključuje, da v konkretni zadevi poslovanje tožnika ni bilo neobičajno, da je ravnal kot skrben gospodar, ter mu ni mogoče očitati subjektivnega elementa, to je vedenja, da z nakupom sodeluje pri transakciji, ki je del utaje DDV. Tožnik predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi, davčnemu organu pa naloži vrnitev DDV v višini 16.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter zahteva povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožnikove tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve drugostopenjskega organa ter predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba, potrjena z odločitvijo drugostopenjskega organa, pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi prvostopenjskega organa in tožene stranke strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Glede tožbenih ugovorov pa sodišče dodaja: V obravnavanem primeru gre za zavrnitev zahtevka za vračilo DDV tožniku na podlagi računa, ki ga je izdala družba B. d.o.o., za katero prvostopenjski organ ugotavlja, da je „neplačujoči gospodarski subjekt“ oziroma t. i. „missing trader“, glede spornega računa pa davčni organ ugotavlja, da navedena družba dobave tovornega vozila, zaračunane po navedenem računu, ni opravila in da je bil navedeni račun izdani le z namenom pridobitve davčnih ugodnosti. Iz objektivnih okoliščin, ki jih navajata oba organa, in s katerimi se strinja tudi sodišče, izhaja, da je tožnik vedel ali bi moral vedeti, da sodeluje pri goljufivi transakciji, katere namen je pridobitev davčnih ugodnosti ter mu ne gre odbitek vstopnega DDV. Prvostopenjski organ pravilno ugotavlja, da je tako stališče skladno s prakso Sodišča EU, sodba v združeni zadevi C-439/04 in C-440/04 (Axel Kittel). Iz navedene sodbe je namreč razvidno, da nedvomno ne gre navedena pravica v primeru, ko gre za zlorabo pravic in za transakcije, katerih edini cilj je pridobitev davčne ugodnosti, če je mogoče očitati subjektivni element. Tudi po mnenju sodišča je tožniku mogoče očitati subjektivni element. V izpodbijani odločbi je pojasnjena cela vrsta objektivnih okoliščin. Posel naj bi tekel od slovaškega dobavitelja preko družbe B. d.o.o., za katero je ugotovljeno, da je t. i. „missing trader“ družba in da dejansko pri poslu ni sodelovala. Tožnik glede navedene družbe ni opravil nobenih preveritev (razen ID za DDV). Navedena družba ne oglašuje vozil, nima objavljenih telefonskih številk, na registriranem sedežu dejavnosti ni vidnih znakov opravljanja dejavnosti. Tožnik je sodeloval z osebo z imenom E., ki mu je ponudila navedeno vozilo, ki pa je, ob razjasnitvi okoliščin nabave predmetnega vozila, nedosegljiva. Sodišče sprejema kot pravilne zaključke obeh davčnih organov, da je vozilo dejansko prevzel na Slovaškem tožnik sam, saj je bilo v postopku ugotovljeno, da je podpisal pogodbo s slovaškim prodajalcem in prevzel vozilo od slovaškega prodajalca. Pri tem niti ni odločujoče, ali se je tožnikov direktor predstavljal kot zaposleni v družbi B. d.o.o., kar v tožbi izpodbija tožnik. V izpodbijani odločbi je natančno pojasnjeno kako je potekal navedeni posel. Slovaški dobavitelj je za predmetno tovorno vozilo izdal račun z dne 2. 1. 2008 v višini 78.600,00 EUR, ki ga je naslovil na družbo B. d.o.o. Slednja je za to vozilo izdala račun dne 9. 1. 2008 v neto višini 82.500,00 EUR oz. z obračunanim DDV v višini 99.000,00 EUR (DDV v višini 16.500,00 EUR), ki ga je naslovila na družbo A. d.o.o. S slednjo je tožnik sklenil pogodbo o finančnem lizingu (z dne 9. 1. 2008) za predmetno tovorno vozilo, družba A. d.o.o. pa je tožniku izdala račun z dne 15. 1. 2008 za predmetno vozilo v višini 99.000,00 EUR (od tega znaša DDV 16.500,00 EUR).

Ob ugotovitvah, da vmesni člen, družba B. d.o.o. dejansko ne posluje, je tudi po presoji sodišča izpodbijana odločitev pravilna. Ob upoštevanju vseh okoliščin, na katere se sklicuje davčni organ, ter ob poslu tako velike vrednosti (99.000,00 EUR), bi se tudi po presoji sodišča tožnik moral in mogel zavedati, da sodeluje pri utaji DDV. Vendar to ni edini očitek, ki gre tožniku. Po mnenju sodišča je odločujoča okoliščina na strani tožnika ugotovitev, da tožnik v svoji poslovni dokumentaciji ni predložil verodostojnih dokazil, s katerimi bi lahko in tudi moral dokazati, da je njemu zaračunano dobavo zanj tudi zares opravila družba B. d.o.o., ki je opredeljena kot neplačujoči gospodarski subjekt ali „missing trader“, kot jih opredeljuje Uredba Komisije (ES) št. 1295/2004, ki na računu izkazanega in dolgovanega DDV ni plačala. Subjektivni element, ki ga navajata oba davčna organa na strani tožnika, tako niso edini odločilni element v obravnavanem primeru za odločitev. Tožnik namreč v postopku ni predložil nobenih listin, ki bi dokazovale, da je dobavo predmetnega vozila res opravila družba B. d.o.o., za katero je bilo v postopku ugotovljeno, da je nedelujoča družba, ki na računu izkazanega DDV v višini 16.500,00 EUR ni plačala.

Pravica do odbitka DDV nastane v trenutku, ko nastane obveznost obračuna DDV (62. člen ZDDV-1). Odbitek vstopnega DDV je torej pravica, ki gre davčnemu zavezancu ob izpolnjevanju določenih pogojev. Kot že rečeno razlogi za odločitev po mnenju sodišča niso zgolj v dejstvu, da je tožnik sodeloval z navedeno družbo, ampak v okoliščini, da ni izkazal, da je navedena družba zaračunano dobavo zanj tudi resnično opravila, saj tožnik ni predložil nikakršnih verodostojnih dokumentov, ki bi to izkazovali. Tožnik pa je tisti, ki mora izkazati, da je bila dobava njemu opravljena s strani tistega, ki mu je izdal račun, saj tožnik na podlagi navedenega računa uveljavlja davčne ugodnosti. Dokazno breme trditev v davčnem postopku je na strani davčnega zavezanca (76. člen Zakona o davčnem postopku, v nadaljevanju ZDavP-2), če ta zakon ali drug zakon o obdavčenju ne določa drugače. Davčni zavezanec dokazuje svoje trditve v davčnem postopku praviloma s pisno dokumentacijo ter poslovnimi knjigami in evidencami, ki jih vodi v skladu s tem zakonom ali zakonom o obdavčenju, lahko pa predlaga tudi izvedbo dokazov z drugimi dokaznimi sredstvi (77. člen ZDavP-2).

V postopku, v katerem je bila izdana izpodbijana odločba, je tožnik sodeloval, bil je seznanjen z vsemi ugotovitvami in je imel možnost dajati izjave in pripombe na ugotovitve prvostopenjskega organa. Tožnik v svoji dokumentaciji drugega kot ugotavlja prvostopenjski organ ni izkazal, predvsem pa ni dokazal, da bi dobavo vozila, za katero je izstavila račun, res opravila družba B. d.o.o. Ker tožnik uveljavlja davčne ugodnosti iz tega naslova, in ker je davčni organ podvomil v verodostojnost tega računa, bi tožnik moral dokazati, da je dobavo res opravil izdajatelj računa (63. člen in 67. člen ZDDV-1). Tožnik dokazil o nabavi vozila s strani družbe B. d.o.o. ni predložil. Sodišče zavrača tožnikove navedbe, da se ni imel možnosti opredeliti do določenih podatkov slovaških organov, saj je bil tožnik glede navedenih ugotovitev seznanjen z zapisnikom DIN (z dne 27. 2. 2009). Kot že pojasnjeno, je odločujoča okoliščina, da tožnik ni predložil verodostojnih listin, iz katerih bi izhajajo, da je družba B. d.o.o. res opravila dobavo vozila, za katerega je izdala račun. Glede na navedeno ugotovitev ter glede na to, da tožnik ni predložil nobene listine, ki bi izkazovala njegovo poslovno razmerje z družbo B. d.o.o., sodišče zavrača tudi tožnikovo sklicevanje na prakso Sodišča EU, po kateri formalnosti in pogoji, ki jih nalaga država članica, ne smejo biti tako strogi, da bi praktično onemogočali ali izredno oteževali uveljavitev pravice do odbitka DDV. Nekateri podatki, ki jih navaja davčni organ, res niso javno dostopni, vendar tožniku nihče ni preprečeval, da bi poslovno sodelovanje z družbo B. d.o.o. ustrezno oziroma verodostojno dokumentira.

Zgolj računi in njihovo plačilo še ne izkazujeta resničnost opravljenih storitev. Takšno stališče izhaja tudi iz prakse SEU (C-342/87) v zadevi Genius Holding BV, da mora biti na računu zaračunana dejanska transakcija, da je DDV resnično dolg do države oz. da nastane pravica do odbitka vstopnega DDV. Zgolj zato, ker je DDV na računu naveden, ne da bi bila zaračunana resnična transakcija, pomeni, da DDV ni resnično dolg do države oz. da ne nastane pravica do odbitka vstopnega DDV. Tožnik v postopku ni z ničemer izkazal, da bi dobavo vozila, ki jo je zaračunala družba B. d.o.o., navedena družba res opravila. Ob okoliščinah, ki so v obravnavani zadevi v zadostni meri razjasnjene, je pravilna odločitev davčnega organa, da se tožnikov zahtevek za vračilo DDV v višini 16.500,00 EUR zavrne. Tožnik v tožbi ni navedel ničesar, kar bi lahko vplivalo na drugačno odločitev glede na ugotovljeno dejansko stanje. Šesto direktivo je treba razlagati tako, da nasprotuje pravici davčnega zavezanca, da se mu prizna vračilo /DDV, kadar transakcije, na katerih temelji ta pravica, pomenijo zlorabo. Enako tudi praksa VS RS (X Ips 194/2010 z dne 19. 5. 2011, X Ips 347/2010 z dne 14. 4. 2010).

Po presoji sodišča je davčni organ v obravnavanem primeru odločil pravilno, zaradi česar je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. ZUS-1. Sodišče v zadevi ni opravilo glavne obravnave (1. odstavek 59. člena ZUS-1), saj v zadevi niso sporna dejstva in okoliščine, ki jih je davčni organ ugotovil v postopku, ampak se tožnik ne strinja s sklepanjem davčnega organa o pomenu teh dejstev in okoliščin.

Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.