Jedro

Upoštevajoč vse okoliščine primera, zlasti dejstvo, da je bilo že pred vložitvijo predloga v podobnih kolektivnih sporih, ki so jih sprožili sindikati, že odločeno v korist predlagateljev, v teh zadevah pa so bila zavzeta stališča do spornih pravnih vprašanj v zvezi s pravico do regresa za leto 2012, je potrebno šteti, da ne gre za zahtevnejšo zadevo, za katero bi bilo mogoče priznati predlagatelju višjo nagrado od minimalne po tar. št. 3420 ZOdvT.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zaradi umika predloga ustavilo postopek (I. točka izreka sklepa) ter sklenilo, da mora nasprotni udeleženec sam kriti svoje stroške postopka, predlagatelju pa je dolžan povrniti njegove stroške postopka v znesku 634,40 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka sklepa).

Zoper odločitev o stroških v navedenem sklepu se pritožuje predlagatelj iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava, s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sklepa spremeni in predlagatelju kot potrebne prizna vse priglašene stroške, vključno z nagrado za postopek na prvi stopnji v znesku 1.500,00 EUR, oz. da predlagatelju prizna stroške v višini 1.634,40 EUR. V pritožbi navaja, da je predlagatelj dne 11. 3. 2013 vložil predlog zaradi kršitve pravice do plačila regresa za letni dopust za leto 2012, ki se nanaša na zahtevno pravno vprašanje upravičenosti uslužbencev agencije A. do plačila regresa za letni dopust za leto 2012 v višini, kot jo določa Dogovor o ukrepih na področju plač in drugih prejemkov v javnem sektorju za leto 2011 in 2012 oz. glede vpliva 176. člena ZUJF in 1. člena ZDIU 12-A na višino regresa. Predlagatelj je svoj predlog z dne 4. 3. 2013 utemeljeval na kar šestih straneh, potrebna je bila še pripravljalna vloga z dne 23. 5. 2013, z utemeljitvijo na sedmih straneh. Utemeljitev se nanaša na kompleksno pravno vprašanje uporabe omenjenih predpisov, razlage pravne narave dogovora , pri čemer ne gre zgolj za povprečno pravno tematiko, ampak za kompleksno strokovno delovno pravno vprašanje, povezano s pravico javnih uslužbencev do regresa za leto 2012, ko je bila zaradi uveljavitve ZUJF na tem področju velika zmeda, pri čemer se je bilo potrebno opreti tudi na mednarodne akte, pravno teorijo in ustavno sodno prakso.

Tarifni del ZOdvT v tar. št. 3420 določa nagrado za postopek na prvi stopnji v kolektivnem delovnem sporu v razponu - v višini minimalno 500,00 EUR do maksimalno 1.500,00 EUR. Skladno s 13. členom ZOdvT se pri nagradah v razponu nagrada v posameznem primeru določi po pravičnem preudarku, ob upoštevanju vseh okoliščin, predvsem obsega in težavnosti odvetniške storitve, uporabe tujih pravnih virov, posebnega strokovnega znanja izven pravnih področij, pravnega specialističnega znanja ali tujega jezika, pomena zadeve ter prihodkov in premoženjskih razmer stranke. V povprečnem primeru se določi srednja vrednost nagrade v razponu. Predlagatelj in nasprotni udeleženec sta priglasila nagrado za postopek v višini 1.500,00 EUR, sodišče pa je brez utemeljitve priznalo zgolj stroške v višini minimalne nagrade za postopek 500,00 EUR, kot da gre za najlažjo in najenostavnejšo zadevo s podpovprečno zahtevno pravno problematiko. Predlagatelj se s takšno odmero nagrade ne strinja, saj je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo (13. člen ZOdvT), poleg tega pa je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker sodba s tem v zvezi sploh nima razlogov. V konkretni zadevi je šlo najmanj za povprečno zahtevno pravno problematiko. Že sam 13. člen ZOdvT za tak primer določa, da se v povprečnem primeru določi srednja vrednost nagrade v razponu, kar bi bilo vsaj 1.000,00 EUR, glede na to, da gre v obravnavanem primeru za zahtevnejšo zadevo, pa bi bila primerna zahtevana priglašena nagrada v višini 1.500,00 EUR.

Nasprotni udeleženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sklepa, saj so bili stroški pravilno odmerjeni. Pri tem izpostavlja, da je v obravnavani zadevi šlo le za enostavno sporno pravno vprašanje, saj je predlagatelj zahtevo vložil šele potem, ko mu je bilo znano, kakšne so odločitve sodišča v podobnih sporih. Predlog je bil vložen 12. 3. 2013, že pred tem pa so bile sprejete sodbe sodišča prve stopnje v podobnih zadevah – dne 6. 12. 2012 v zadevi opr. št. X Pd 1060/2012 (predlagatelj je bil Sindikat B.) in dne 13. 9. 2012 v zadevi opr. št. X Pd 595/2012 (Sindikat C.). Da so sindikati s predlogi uspeli, je bilo znano tudi iz sredstev javnega obveščanja. Stroški so bili odmerjeni pravilno, ob upoštevanju določbe 1. odstavka 155. člena ZPP, po katerem sodišče prisodi le potrebne stroške. Takšno stališče je zavzela tudi sodna praksa, kot izhaja iz sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. X Pdp 689/2013 z dne 22. 8. 2013. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 1. odstavka 366. člena v zvezi z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v 2. odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami) z utemeljitvijo, da so razlogi sklepa bistveno pomanjkljivi oz. da razlogov o tem, zakaj je sodišče predlagatelju priznalo le najnižjo nagrado po tar. št. 3420 v višini 500,00 EUR, sklep sploh ne vsebuje. V obrazložitvi sicer res ni navedeno, iz kakšnih razlogov predlagatelju ni bila priznana višja nagrada za postopek v priglašeni višini, vendar ne gre za takšno bistveno pomanjkljivost, da sklepa ne bi bilo mogoče preizkusiti, saj so osnovni razlogi in pravna podlaga za odločitev o stroških postopka v obrazložitvi vendarle vsebovani. Zato je pritožba predlagatelja v tem delu neutemeljena.

Pritožnik se neutemeljeno sklicuje tudi na domnevno zmotno uporabo materialnega prava, to je 13. člena Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2003 in nadaljnji), saj je sodišče prve stopnje o stroških odločilo pravilno. Upoštevajoč vse okoliščine primera, zlasti dejstvo, da je bilo že pred vložitvijo predloga v podobnih kolektivnih sporih, ki so jih sprožili sindikati, že odločeno v korist predlagateljev (na enega od teh sporov se sklicuje tudi predlagatelj v pripravljalni vlogi z dne 23. 5. 2013), v teh zadevah pa so bila zavzeta stališča do spornih pravnih vprašanj v zvezi s pravico do regresa za leto 2012, pritožbeno sodišče soglaša z oceno prvostopenjskega sodišča, da ne gre za zahtevnejšo zadevo, za katero bi bilo mogoče priznati predlagatelju višjo nagrado od minimalne po tar. št. 3420 ZOdvT.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Ker predlagatelj s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Ker odgovor na pritožbo nasprotnega udeleženca ni bistveno prispeval k rešitvi tega kolektivnega delovnega spora, nasprotni udeleženec sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo (154., 155. člen ZPP).