Jedro

Samostojna odškodninska tožba proti sodniku je, ker je tožeča stranka zatrjevala, da je sodnica namerno povzročila škodo tožniku in napačno odločila v zadevi, je lahko pravna podlaga v tem primeru določba 147. člena OZ. Ker je dokazni postopek pokazal, da ni šlo za namerno napako, ampak za enkratno razveljavitev sodne odločbe, ni ne namerno povzročene škode, ne protipravnosti v ravnanju sodnice. Zato za to škodo ne odgovarja sodnica in tudi ne Republika Slovenija po 1. odst. 147. člena OZ.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je od toženih strank zahtevala solidarno plačilo 10.590.295,00 SIT, sedaj 44.192,52 EUR s pripadki od zneskov, kot izhaja iz zavrnilnega dela sodbenega izreka. Naložilo je tožeči stranki plačilo pravdnih stroškov.

Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče je zavrnilo predlog z zaslišanjem prvotožnice, z vpogledom v tožnikov zdravstveni karton, zaslišanje prič, tožnikove žene in sina, z vpogledom v pravdne spise. Če bi zaslišalo prvotoženo stranko in njen subjektivni odnos ob izdaji odredbe z rubežem njegovega avtomobila in materiala za izdelavo plastike, bi tožnik lahko dokazal svoje trditve. Tako pa se prvotožena stranka ni želela udeležiti postopka. Sodišče ne bi smelo tega dokaza zavrniti kot nepotrebnega. Zato je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, posledično pa tudi zmotno uporabljeno materialno pravo. V vsakem primeru pa izhaja škoda in je bila ugotovljena vsaj v delu, ki se nanaša na škodo zaradi nepravilne hrambe vozila in glede škode za najem drugih avtomobilov. Kolikor bi sodišče postavilo izvedenca psihiatra in vpogledalo tožnikov zdravstveni karton, bi ugotovilo tudi obseg nepremoženjske škode. Glede zmotne uporabe materialnega prava se je sicer tožeča stranka zavedela, da ni v sedanji sodni praksi zaslediti primera, da bi bil sodnik pravnomočno obvezan na plačilo odškodnine, zaradi dejanja, v zvezi z opravljanjem sodniške funkcije. Tožeča stranka sicer soglaša, da je narava sodnikovega dela takšna, da mora odločiti po vesti in na podlagi zakona in ustave. To pa ne pomeni, da ni možno vložiti tožbe in v tem primeru bi moral sodnik odgovarjati za škodo, saj obstajajo vsi elementi odškodninske obveznosti. Odgovornost je določena v 26. členu Ustave in na podlagi Zakona o sodniški službi. Sicer pa pride v poštev 158. člen ZOR. Kot nesporno je bilo ugotovljeno, da je Okrajno sodišče v Domžalah izdalo začasno odredbo 10.7.1996, da je bil nato pravdni postopek ustavljen zaradi umika tožbe 2.9.1998. Kljub temu je sodnica 12.1.1999 z odredbo določila rubež osebnega avtomobila tožnika in rubež je bil opravljen 25.1.1999. Tožnik je preko pooblaščenca zahteval, da se izvršba ustavi in to je uspel šele, ko je prvotožena stranka 10.3.1999 izvršbo ustavila. Uspel je tako s pritožbo na Višjem sodišče v Ljubljani v zadevi III Cp 610/99 in vrnjeno mu je bilo vozilo 30.7.1999. Rubež je bil opravljen brez veljavne pravne podlage in avtomobil odvzet šest mesecev. Sodišče je zavrnilo zahtevek tudi zaradi zastaranja. Tožnik je izvedel za škodo in povzročitelja šele iz sodbe Vrhovnega sodišča v pravdi zoper svojo sestro zaradi plačila odškodnine zaradi odvzema motornega vozila, ki jo je izgubil. To pa je bilo nekaj mesecev pred vložitvijo tožbe. Za škodo zaradi plačila računa pa je izvedel znotraj 3-letnega subjektivnega roka. Pritožuje se tudi zaradi stroškov. Sodišče ne bi smelo prisoditi stroškov Državnemu pravobranilstvu po Odvetniški tarifi.

Na vročeno pritožbo tožene stranke niso odgovorile.

Pritožba ni utemeljena.

O pritožbi proti sodbi zoper prvotoženo stranko: V tej zadevi tožnik zatrjuje, da je prvotožena stranka kot sodnica v izvršilni zadevi Okrajnega sodišča v Domžalah, opr. št. 1 I 181/96 samovoljno in protipravno izdala takšno začasno odredbo, da je menil, da je sum kaznivega dejanja zlorabe položaja ter namerno povzročene premoženjske in nepremoženjske škode. Pri tem je menil, da je odločilno, da je kljub umiku tožbe, na podlagi katere je bila izdana v pravdi P 206/96 začasna odredba z dne 10.7.2006, le delno ustavila izvršbo, nadaljevala pa jo je glede stroškov izvršilnega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi in zato odredila rubež tožnikovega osebnega avtomobila in delovnega stroja.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je glede odškodninske odgovornosti sodnika v naši pravni teoriji in sodni praksi moč zaslediti dve stališči, ki pa nista bili verificirani še v sodni praksi Vrhovnega sodišča. Tako je v zadevi II P 3736/2007 Višje sodišče v Ljubljani zavzelo stališče, ki ga izraža tudi teorija v prispevku Zobec J.: Neposredna civilna odgovornost sodnikov, Pravna praksa, št. 9, stran 6, z dne 12.5.2005. Po tem stališču sodnik ne more odgovarjati odškodninsko, ker ima sodniško imuniteto po 134. členu Ustave RS. Za delo sodnika lahko odškodninsko odgovarja le Republika Slovenija po 26. členu Ustave RS.

Pritožbeno sodišče se v tej zadevi sicer strinja z izraženimi stališči, da za delo sodnika lahko odškodninsko odgovarja drugotožena stranka. Vendar je v konkretnem primeru tožnik zatrjeval, da naj bi sodnica namenoma povzročila tožniku škodo z napačno odredbo oziroma rubežem. V Republiki Sloveniji nimamo posebnega zakona, ki bi urejal tak primer, zato pritožbeno sodišče meni, da je treba po analogiji uporabiti določbe Obligacijskega zakonika in sicer 2. odst. 144. člena OZ (enako prej 170. člen ZOR, uporaba na podlagi 1060. člena OZ). Oškodovanec ima torej pravico zahtevati škodo od sodnika le, če ta škodo povzroči namenoma (sodišče prve stopnje zmotno doda tudi obliko krivde hudo malomarnost, ki je v nasprotju s citirano določbo ZOR). Ob tem pa morajo biti podani še ostali elementi, ki so potrebni za nastanek odškodninske obveznosti (protipravnost, vzročna zveza in pravnorelevantna škoda).

V tem primeru je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo izvedene dokaze, zlasti dogajanja v zvezi z izvršilnim spisom in pred tem pravdnim spisom, iz katerega je izhajala začasna odredba, ki jo je tožnikova sestra izvrševala v izvršilni zadevi 1 I 181/96 in ugotovilo, da ni mogoče govoriti o namerno povzročeni škodi. Ravnanja prvotožene stranke ni mogoče oceniti kot takšno „strokovno napako“, ki bi pogojevala nastanek odškodninske odgovornosti, kaj šele najhujšo obliko odgovornosti, to je namenoma povzročeno škodo. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da je podlaga za oceno ravnanja sodnice običajno delo sodnika v takšni zadevi. Tako je sodnici bilo mogoče očitati le, kar je popravilo višje sodišče (zato je bilo potrebno na inštančni stopnji drugače uporabiti materialno pravo in s tem pritožbi ugoditi). Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v podobnih primerih že večkrat izreklo, da pravno stališče, ki ga sprejme sodnik na določeni stopnji odločanja in ki se kasneje po odločitvi višjega sodišča izkaže za materialnopravno zmotno, še ne pomeni protipravnega ravnanja kot elementa odškodninskega delikta (primerjaj sodbe, ki jih je sodišče prve stopnje naštelo na list. št. 124). Še manj pa je zaslediti kakršnekoli znake, ki bi kazali, da je sodnica materialno pravo pri tem sklepu uporabila zmotno zaradi namena škoditi tožniku. Iz izvršilnega spisa in ravnanja sodnice tega ni moč razbrati, zato se je tako prvotoženi kot drugotoženi stranki uspelo razbremeniti odgovornosti. Tožeča stranka pa ni dokazala svojih trditev o tem, da naj bi prvotoženka ravnala naklepno in z namenom škoditi tožniku.

Pri tem pritožba zmotno meni, da bi sodišče prve stopnje moralo prisiliti prvotoženko, da pride na sodišče in da jo zasliši kot stranko. Zaslišanje stranke je v njeni domeni in če stranka ne pride na zaslišanje, je sodišče ne more prisiliti. Pač pa oceni ostale izvedene dokaze glede na pravila o dokaznih bremenih. To je storilo tudi sodišče prve stopnje v tem primeru. Tudi če bi sodišče prve stopnje izvedlo ostale dokaze, ki jih pritožba ponavlja (zaslišanje tožnikove žene, sina, vpogledalo v zdravstveno dokumentacijo), to ne bi moglo vplivati na odločitev o pravnorelevantnem dejstvu iz zakonskega dejanskega stanu določbe 144. člena OZ, saj ti dokazi niso bili usmerjeni na dokazovanje predpogoja, da bi prvotožena stranka povzročila škodo namenoma.

O pritožbi zoper sodbo proti drugotoženi stranki: V tem delu je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz materialnega prava in sicer določbe 26. člena Ustave RS in 170. člena ZOR (in ne 172. člena ZOR). Pravilno je tudi ugotovilo vse elemente, ki so potrebni za nastanek odškodninske obveznosti države za ravnanje sodnika. Na ugotovljeno dejansko stanje (in v tem delu pritožba nima pripomb) je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ravnanja sodnice ni mogoče oceniti za nedopustno in protipravno. Odgovornost sodišča zaradi enkratnega, zmotno uporabljenega materialnega prava in s tem drugačne interpretacije pravne norme, kot je bila v tej zadevi, ni mogoče oceniti za takšno ravnanje, ki bi imelo za posledico nastanek odškodninske odgovornosti drugotožene stranke. Drugotožena stranka je namreč dokazala, da je v danih okoliščinah sodišče le ravnalo tako, kot je bilo treba, saj spremembe sklepa sodišča prve stopnje po sodišču druge stopnje ni mogoče oceniti za protipravno ravnanje sodnika. Sodišče je pravilno obrazložilo, kot je že večkrat v sodbi Vrhovno sodišče, da je pri presoji o protipravnosti sodnikovega ravnanja, ki je lahko podlaga za odškodninsko obveznost, potrebno izhajati iz narave sodnikovega dela. Pojma protipravnosti sodnikovega ravnanja ni mogoče enačiti z vsemi razlogi, zaradi katerih bi bila izpodbijana sodna odločba lahko spremenjena ali razveljavljena v postopku z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi (primerjaj razloge sodbe Vrhovnega sodišča, II Ips 406/95, pravno mnenje VSS, 2/95, stran 5). Drugačna razlaga sodnikovega dela bi pomenila, da sodnik nima proste dokazne presoje (8. člen ZPP) in da pri odločitvah ni neodvisen (2. odst. Zakona o rednih sodiščih in 2. odst. 11. člena Zakona o sodiščih). Proces odločanja v sodnih postopkih, ki ima vsaj v kontradiktornih postopkih praviloma neugoden izid za eno stranko, seveda sam zase ni protipravno ravnanje. Zato torej v konkretnem primeru ni podana pravnorelevantna vzročna zveza med zatrjevanimi nepravilnostmi in nastalo škodo. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke že iz tega razloga.

Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je tožbeni zahtevek zastaran (1. odst. 376. člena ZOR). Pri tem je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da ni mogoče šteti, kot je zatrjeval tožnik, da naj bi za povzročitelja škode izvedel ob vročitvi sodbe v drugi zadevi. Tožnik je v tožbi navajal, da je bila odredba o rubežu izdana 12.1.1999, tožba pa je bila vložena 6.1.2004. Tudi, če bi se postavili na stališče, da je najpozneje izvedel za škodo, ko je višje sodišče odločilo o zadevi in meritorno spremenilo sklep sodišča prve stopnje (29.4.1999), je 3-letni zastaralni rok vseeno potekel. Pritožba še meni, da mu je nastala škoda zaradi napačne hrambe vozila. Tudi za to škodo velja enak zastaralni rok. Pritožbeno sodišče pa le dodaja, da je hramba bila opravljena po zatrjevanju tožnika pri posebni družbi. V tožbeni podlagi pa ni zaslediti trditve o tem, da sodišče ni pravilno izbralo družbe za hrambo (culpa in eligendo), zato v tem delu tudi tožba ni sklepčna.

Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in ker pri tem ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Pritožba graja tudi sodbeni izrek, ki se nanaša na odmero pravnih stroškov za drugotoženo stranko. Pri tem trdi, da ne more sodišče uporabiti glede pravdnih stroškov državnega pravobranilstva enake tarife kot za odvetnike. Pri tem spregleda ob upoštevanju določil 16. člena Zakona o državnem pravobranilstvu, saj se stroški državnega pravobranilstva obračunavajo po Tarifi o odvetniških storitvah.