Jedro

Ker je določitev omejitve stikov obdolžencu, ki mu je odrejen hišni pripor, fakultativne narave, mora biti odločitev sodišča o takšni določitvi omejitve posebej obrazložena.

Smisel določbe drugega odstavka 199. a člena ZKP-1 ni v tem, da se obdolžencu prepovedo stiki kar z vsemi osebami, razen s tistimi, s katerimi živi ali ga oskrbujejo oziroma jih oskrbuje, temveč je namen v tem, da se mu prepovejo stiki s tistimi osebami, ki niso primerne, da bi se obdolženec z njimi družil, ker bi lahko prišlo do nevarnosti nadaljnjega izvrševanja kaznivih dejanj. Pri tem sicer ni nujno potrebno, da bi sodišče konkretno opredelilo osebe, za katere sodišče utemeljeno ocenjuje, da za druženje z obdolženim niso primerne - glede na okoliščine primera je mogoče omejiti tudi stike z manj določno opredelitvijo (kroga) oseb, s katerimi obdolženi, ne sme imeti stika, vendar mora v smislu zadostne obrazloženosti podati razloge, zakaj je omejitev oziroma prepoved stikov s tako določenim krogom oseb potrebna.

Izrek

Pritožbama se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje, da v roku 24 ur znova odloči o predlogu podaljšanje hišnega pripora glede A. A. in B. B., ki do odločitve sodišča prve stopnje ostajata v hišnem priporu.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom odločilo, da se obdolženima A. A. in B. B. iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP podaljša hišni pripor za tri mesece, ki se za obdolženega A. A. izvaja na naslovu ..., do vključno 18. 4. 2024 do 5.50 ure in za obdolženega B. B. na naslovu ..., do 18. 4. 2024 do 6.15 ure, da sta obdolženca v času izvajanja hišnega pripora brez dovoljenja sodišča ne smeta oddaljiti iz naslova, kjer stalno bivata in so jima prepovedani stiki z osebami, s katerimi stalno ne prebivata oziroma ju ne oskrbujejo.

2. Zoper tako odločitev sta pritožbi vložila zagovornica obdolženega B. B. ter zagovornik obdolženega A. A. 3. Zagovornica v pritožbi izrecno ne navaja pritožbenih razlogov, iz pritožbenih navedb pa izhaja, da izpodbijani sklep izpodbija zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in zavrne predlog državnega tožilstva, da naj se obdolženemu B. B. v času izvajanja hišnega pripora prepovejo stiki z osebami, s katerimi ne živi oziroma jih ne oskrbuje, podredno pa, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da v izreku izpodbijanega sklepa v drugem odstavku izpusti besedilo ″in so jima prepovedani stiki z osebami, s katerimi stalno ne prebivata oziroma ju ne oskrbujejo‶.

4. Zagovornik obdolženega A. A. sklep sodišča prve stopnje izpodbija zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter kršitve kazenskega zakona. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da se obdolženemu A. A. za čas hišnega pripora ne prepovejo stiki z osebami, s katerimi stalno ne prebiva oziroma ga ne oskrbujejo, podredno pa, da sklep razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

5. Pritožbi sta utemeljeni.

6. Uvodoma pritožbeno sodišče poudarja, da v okviru uradnega preizkusa pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP, ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, saj je sodišče prve stopnje bilo stvarno pristojno za izdajo izpodbijanega sklepa in je sklep izdal upravičeni organ. Prav tako je sodišče prve stopnje zanesljivo dognalo ter razumno in prepričljivo utemeljilo pogoje za sprejem izpodbijane odločitve tj. da je izkazan utemeljen sum storitve obdolžencema očitanih kaznivih dejanj, njuna ponovitvena nevarnost ter sorazmernost in neogibna potrebnost hišnega pripora. Teh pogojev tudi pritožnika ne izpodbijata, saj pritožbeno problematizirata le odločitev o tem, da se obdolžencema prepovedujejo stiki z osebami, s katerimi stalno ne prebivata oziroma ju ne oskrbujejo.

7. Drugi odstavek 199.a člena ZKP določa, da s sklepom o odreditvi hišnega pripora sodišče določi, da se obdolženec ne sme oddaljiti iz poslopja, v katerem stalno ali začasno prebiva, oziroma javne ustanove za zdravljenje ali oskrbo. Obdolžencu, zoper katerega je odrejen hišni pripor, lahko sodišče omeji ali prepove stike z osebami, ki z njim ne prebivajo oziroma ga ne oskrbujejo. Namen take omejitve je preprečiti stike z osebami, ki niso primerne za druženje z obdolžencem, ni pa dopustno omejevati stikov z osebami, ki nimajo nič opraviti z nevarnostjo, zaradi katere je obdolženec v priporu. Nadalje je treba pri tem upoštevati, da je hišni pripor vendarle samostojen ukrep in da ga ni mogoče v celoti enačiti s priporom, zaradi česar tudi ni potrebno oz. primerno s številnimi in trdimi omejitvami izravnavati razliko med priporom in hišnim priporom.1 Ker je glede na citirani drugi odstavek 199. a člena ZKP določitev omejitve stikov obdolžencu, ki mu je odrejen hišni pripor, fakultativne narave, mora biti odločitev sodišča o takšni določitvi omejitve posebej obrazložena.

8. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje odločitev za prepoved stikov obdolžencev z ostalimi osebami izven njihovega gospodinjstva obrazložilo v 12. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, kjer je navedlo, da je ODT v predlogih za podaljšanje hišnega pripora zoper oba obdolženca obrazložilo, da jima je potrebno za čas podaljšanja hišnega pripora prepovedati stike z osebami, ki niso primerne za druženje z njimi ter so povezane z nevarnostjo ponavljanja premoženjskih kaznivih dejanj, kar so najmanj vsi preostali obdolženci obravnavanih kaznivih dejanj ter njihove partnerke, starši, sestre in bratje ter njihovi partnerji, kakor tudi tasti in tašče in neznani sostorilci (saj policisti niso uspeli identificirati vseh sostorilec obravnavanih kaznivih dejanj, s katerimi obdolženca lahko še vedno nemoteno komunicirata) in je senat ob upoštevanju komentarja ZKP, obrazloženih predlogov ODT in podatkov iz spisa ocenil, da je potrebno obdolžencema prepovedati stik z osebami, ki niso del skupnega gospodinjstva posameznega obdolženca, ker je samo na takšen način mogoče zagotoviti, da obdolžena ne bosta nadaljevala z izvrševanjem očitanih jima kaznivih dejanj. S tako obrazložitvijo zahtevi po obrazloženosti takšne odločitve tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni zadoščeno.

9. Zagovornica obdolženega B. B. pravilno opozarja, da smisel določbe drugega odstavka 199. a člena ZKP-1 ni v tem, da se obdolžencu prepovedo stiki kar z vsemi osebami, razen s tistimi, s katerimi živi ali ga oskrbujejo oziroma jih oskrbuje, temveč je namen v tem, da se mu prepovejo stiki s tistimi osebami, ki niso primerne, da bi se obdolženec z njimi družil, ker bi lahko prišlo do nevarnosti nadaljnjega izvrševanja kaznivih dejanj. Pri tem sicer ni nujno potrebno, da bi sodišče konkretno opredelilo osebe, za katere sodišče utemeljeno ocenjuje, da za druženje z obdolženim niso primerne - glede na okoliščine primera je mogoče omejiti tudi stike z manj določno opredelitvijo (kroga) oseb, s katerimi obdolženi, ki je v hišnem priporu, ne sme imeti stika, vendar mora tudi v tem primeru sodišče v smislu zadostne obrazloženosti podati razloge, zakaj je omejitev oziroma prepoved stikov s tako določenim krogom oseb potrebna.

10. Zagovornica v pritožbi utemeljeno izpostavlja, da sodišče v izpodbijanem sklepu takih razlogov ni navedlo, saj ni pojasnilo, zakaj bi nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj bila podana, če bi obdolženi oziroma obdolženca imela stike s tasti, taščami, starši, brati in sestrami soobdolžencev in zaradi česar je utemeljen pritožbeni očitek, da je odločitev sodišča vsebinsko prazna in neobrazložena. Prav tako pa je utemeljeno opozorilo zagovornika obdolženega A. A., da izpodbijani sklep ne vsebuje presoje glede potrebnosti prepoved stikov kot nujnega, primernega in utemeljenega ukrepa, kar predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki terja že sama po sebi razveljavitev izpodbijanega sklepa.

11. Prav tako zagovornik obdolženega A. A. utemeljeno opozarja, da se s tako široko določeno prepovedjo stikov z drugimi, kot izhaja iz izreka izpodbijanega sklepa, obdolženca v tem smislu postavlja v celo slabši položaj, kot če bi bil v priporu, ker se mu prepovedani stiki s hčerko C. C., njenim partnerjem D. D. in dvema mladoletnima vnukoma, čeprav bi ga te osebe smele obiskovati v priporu.

12. Nadalje pa zagovornica obdolženega B. B. tudi utemeljeno izpostavlja, da se sodišče ni opredelilo do vsebine izjave zagovornice z dne 5. 1. 2024, v katerem je med drugim na 6. strani opozorila: (-) da s strani ODT predlagan način izvrševanja hišnega pripora s ponovno uvedbo omejitve stikov (ki je bila s sklepom senata sodišča prve stopnje z dne 20. 12. 2024 v vmesnem času odpravljena) dejansko predstavlja uvedbo strožjih pogojev, kot so veljali do tedaj, čeprav je obdolženec način izvajanja hišnega pripora spoštoval in ga nikoli ni kršil, tudi ne v času, ko so mu bili dovoljeni stiki z osebami, s katerimi ne živi v skupnem gospodinjstvu, (-) da so argumenti ODT, da obstoji bojazen, da bi obdolženec v primeru, če bi v času izvajanja hišnega pripora lahko imel stike z osebami, s katerimi ne živi in nadaljeval z izvrševanjem kaznivih dejanj, zelo skopi in pavšalni, in (-) da obdolženi B. B. pred konkretnim postopkom ni bil v nobenem kazenskem postopku, da tudi pri izvrševanju kaznivih dejanj, ki se mu očitajo v tej zadevi, ni imel vodilne funkcije, niti nobenega od očitanih kaznivih dejanj ni organiziral. 13. Glede na tako konkretno nasprotovanje predlogu ODT za ponovno uvedbo omejitve stikov z vsemi ostalimi osebami, bi sodišče prve stopnje nedvomno moralo konkretno pojasniti, zakaj se s takimi navedbami zagovornice ne strinja in zakaj sledi predlogu ODT, zlasti glede na razloge, s katerimi je utemeljilo odločitev v sklepu z dne 20. 12. 2023, da se celotno določena prepoved stikov z osebami, s katerimi obdolženca stalno ne prebivata oziroma ju ne oskrbujejo, ne določi, ker ni potreben.

14. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbama ugodilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavilo ter vrnilo v ponovno odločanje, pri čemer mora sodišče prve stopnje o tem odločiti v 24 urah od prejema tega sklepa in v tem roku svojo odločitev tudi vročiti obema obdolžencema.

15. Pri ponovnem odločanju bo sodišče prve stopnje moralo upoštevati zgoraj izpostavljena teoretična izhodišča o razlikovanju med priporom in hišnim priporom, kritično preučiti predlog tožilstva za določitev take omejitve, ga pretehtati tudi z vidika argumentov, ki jih je v odgovoru na predlog ODT dne 5. 1. 2024 predstavila zagovornica, in presoditi, ali je taka omejitev nujno potrebna, v kakšnem obsegu in katera dejstva kažejo na potrebo po omejevanju stikov oz. kaj kaže na to, da bi v primeru, če taka omejitev ne bi bila določena, A. A. in B. B. lahko ponovno izvrševala kazniva dejanja.

1 Primerjaj z dr. Zvonko Fišer, v Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, Lexpera, GV založba, Ljubljana, 2023, stran 71.