Jedro

Umik tožbe predstavlja neuspeh v postopku, zato je tožeča stranka tista, ki je dolžna povrniti stroške nasprotni stranki.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka spremeni tako, da tožeča stranka sama krije svoje pravdne stroške in je hkrati dolžna toženi stranki v roku 15 dni od prejema tega sklepa povrniti 261,32 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

II. Tožeča stranka mora v roku 15 od prejema tega sklepa povrniti toženi stranki 105,90 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom pravdni postopek P 133/2021 ustavilo (I. točka izreka) in odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 52,60 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni od prejema te odločbe, od takrat dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka sklepa).

2. Zoper II. točko izreka sklepa se pravočasno pritožuje tožena stranka in uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava iz prvega odstavka 338. člena Zakon o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z 366. členom ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano II. točko izreka sklepa spremeni tako, da odloči, da tožeča stranka sam krije svoje pravdne stroške in da je dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 261,32 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Navaja, da je sodišče tožeči stranki nepravilno priznalo pravico do povračila pravdnih stroškov na podlagi 157. člena ZPP. Vprašanje, ali je tožena stranka dala povod za tožbo ali ne, je relevantno zgolj v primeru, če je tožena stranka pripoznala tožbeni zahtevek v odgovoru na tožbo oziroma na glavni obravnavi, preden se je spustila v obravnavanje glavne stvari, torej v primeru, ko se izda sodba na podlagi pripoznave, in še to le v smislu stroškov, ki jih mora tožeča stranka povrniti toženi stranki kljub temu, da je bil zahtevek pripoznan. V konkretnem primeru tožena stranka ni pripoznala tožbenega zahtevka. Zahtevku je nasprotovala, saj je bila tožba zaradi učinka res transacta nedopustna, poleg tega pa se je iz hiše tudi že izselila. Ne gre za situacijo iz 157. člena ZPP, zato sodišče ni imelo nobene podlage, da se je ukvarjalo z vprašanjem povoda za tožbo in naj tej osnovi tožeči stranki priznalo pravico do povračila stroškov. O pravici tožeče stranke do povračila stroškov bi se lahko razpravljalo zgolj v primeru, če bi tožeča stranka tožbo umaknila takoj po izpolnitvi zahtevka (prvi odstavek 158. člena ZPP). Tako situacijo pa bi morala tožeča stranka zatrjevati in dokazovati v vlogi, s katero je tožbo umaknila. Tega pa tožeča stranka ni storila, ker v vlogi, s katero je tožbo umaknila, sploh ni navedla, kdaj se je toženec izselil, poleg tega je tudi zamolčala, da je bila v drugem sodnem postopku sklenjena sodna poravnava glede izselitve. Določbo 158. člena ZPP je treba razumeti tako, da tožeči stranki pripadajo potrebni stroški le v primeru pravočasnega umika tožbe in pod pogojem, da jih pravočasno uveljavlja. Ker tožeča stranka ni zatrjevala in dokazovala, da bi tožbo umaknila takoj po izpolnitvi zahtevka, nima nobene pravice do povračila stroškov, mora pa povrniti pravdne stroške tožene stranke, ker je to posledica umika tožbe. Umik tožbe namreč predstavlja neuspeh v postopku, izjemo pa je treba zatrjevati in dokazovati. Dodaja, da toženčeva izselitev ne predstavlja izpolnitve zahtevka, ki se uveljavlja v tej pravdi, pač pa je šlo za izpolnitev sodne poravnave sklenjene v postopku pred Okrožnim sodiščem v Celju III N 712/2021 dne 27. 12. 2021. Navedeno je toženec navajal in izkazoval v odgovoru na tožbo. Ker je bila v zadevi sklenjena sodna poravnava, bi morala tožeča stranka takoj umakniti tožbo. Tožeča stranka tožene stranke v postopku pred Okrožnim sodiščem v Celju sploh ni seznanila s tem, da je zoper njo vložila tožbo na izselitev, da bi se lahko tam dogovorili tudi glede stroškov tega postopka. Če tožena ne bi dala soglasja za umik tožbe in bi moralo sodišče o tožbi odločati, bi moralo tožbo zavreči zaradi učinka res transacta, kar bi prav tako pomenilo neuspeh tožeče stranke in posledično tožeča stranka ne bi bila upravičena do povračila pravdnih stroškov, morala pa bi povrniti pravdne stroške tožene stranke. Zahtevala je povračilo pritožbenih stroškov.

3. Tožeča stranka odgovora na pritožbo ni podala.

4. Pritožba je utemeljena.

5. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v I. točki izreka zaradi umika tožbe predmetni pravdni postopek na podlagi 188. člena ZPP ustavilo. Odločitev v I. točki izreka pritožbeno ni izpodbijana. Tožena stranka s pritožbo izpodbija le odločitev v II. točki izreka sklepa, v kateri je sodišče prve stopnje odločilo o priglašenih pravdnih stroških strank.

6. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane odločitve obrazložilo, da je tožena stranka upravičena do povrnitve stroškov, ker tožeča stranka tožbe ni pravočasno umaknila, glede stroškov tožeče stranke pa je navedlo, da je tožena stranka dala povod za tožbo, ker je tožbeni zahtevek izpolnila po vložitvi tožbe, zato mora upoštevaje 157. člen ZPP tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške. Po odmeri potrebnih pravdnih stroškov strank in medsebojnem pobotanju je ugotovilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 52,60 EUR.

7. Tožena stranka v pritožbi utemeljeno nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da mora povrniti pravdne stroške tožeče stranke. Sklicevanje sodišča prve stopnje na 157. člen ZPP v okoliščinah konkretnega primera ni pravilno. Kot pravilno izpostavlja pritožba, je vprašanje, ali je tožena stranka dala povod za tožbo ali ne, relevantno zgolj v primeru, če je tožena stranka pripoznala tožbeni zahtevek, torej v primeru, ko se izda sodba na podlagi pripoznave, in še to le v smislu stroškov, ki jih mora tožeča stranka povrniti toženi stranki kljub temu, da je bil zahtevek pripoznan.1 Tožena stranka pa tožbenega zahtevka ni pripoznala, ampak mu je nasprotovala kot nedopustnemu oziroma neutemeljenemu.2

8. V konkretnem primeru je prišlo do končanja postopka zaradi tega, ker je tožeča stranka umaknila tožbo, takšno situacijo pa ureja prvi odstavek 158. člena ZPP. V prvem odstavku 158. člena ZPP je določeno, da mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Pravilno je pritožbeno stališče, da umik tožbe predstavlja neuspeh v postopku, zato je tožeča stranka tista, ki je dolžna povrniti stroške nasprotni stranki. Edina izjema od tega pravila je podana takrat, ko je tožeča stranka tožbo umaknila takoj po izpolnitvi zahtevka.

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožeča stranka ni pravočasno umaknila tožbe. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je tožena stranka tožbeni zahtevek izpolnila 29. 12. 2021, tožeča stranka pa je podala umik tožbe šele 24. 2. 2022. Ker tako v konkretnem primeru tožeča stranka tožbe ni umaknila takoj po izpolnitvi zahtevka, pogoji, ki utemeljujejo izjemo po prvem odstavku 158. člena ZPP, niso podani. Po povedanem je zato sodišče prve stopnje glede priglašenih stroškov tožene stranke pravilno odločilo, da jih mora kriti tožeča stranka.

10. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, je sodišče prve stopnje toženi stranki v skladu z določili Odvetniške tarife (OT) odmerilo za sestavo odgovora na tožbo 300 odvetniških točk, 50 točk za nadaljnjo vlogo, 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV, kar skupaj ob vrednosti odvetniške točke v višini 0,60 EUR znaša 261,32 EUR, pri čemer po sodišču prve stopnje opravljena odmera potrebnih pravdnih stroškov pritožbeno ni izpodbijana.

11. Pritožba je glede na obrazloženo v celoti utemeljena, zato ji je pritožbeno sodišče ugodilo in izpodbijani sklep o stroških postopka, vsebovan v II. točki izreka sklepa sodišča prve stopnje, spremenilo tako, da tožeča stranka sama krije svoje pravdne stroške in mora hkrati toženi stranki povrniti potrebne pravdne stroške, kot ti izhajajo iz izreka tega sklepa (3. točka 365. člena v zvezi s 366. členom ZPP).

12. Ker je tožena stranka s pritožbo uspela, ji mora tožeča stranka povrniti tudi stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Toženi stranki skladno z OT pripada nagrada za sestavo pritožbe v višini 100 točk (2. točka tar. št. 21 OT) in za materialne stroške 2 točki po 11. členu OT, skupaj torej 102 točki oziroma 61,20 EUR. Skupaj z 22 % DDV v znesku 13,50 EUR in sodno takso za pritožbo, ki skladno s tar. št. 3009 tarifnega dela ZST-1 glede na vrednost spornega predmeta na pritožbeni stopnji v višini 313,92 (52,60 + 261,32) EUR znaša 31,20 EUR, pa tako pritožbeni stroški tožene stranke znašajo 105,90 EUR. Ta znesek je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki v roku 15 dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka prostovoljnega izpolnitvenega roka dalje do plačila.

1 V 157. členu ZPP je določeno, da če tožena stranka ni dala povoda za tožbo in če je pripoznala tožbeni zahtevek v odgovoru na tožbo oziroma na glavni obravnavi, preden se je spustila v obravnavanje glavne stvari, ji mora tožnik povrniti pravdne stroške. 2 Glej točko 3 obrazložitve izpodbijanega sklepa.