Jedro

Z odločbo, zoper katero tožnik kot stečajni dolžnik vlaga pritožbo, se mu dodatno odmeri in naloži v plačilo davek od dohodka iz dejavnosti in pripadajoče obresti. Vložitev pritožbe je vsekakor pravno dejanje (v upravnem postopku), ki zadosti pojmu „drugi posli in dejanja“ iz citiranega 386. člena ZFPPIPP, z njim pa tožnik kot stečajni dolžnik nasprotuje obveznosti, ki se mu nalaga z davčno odločbo. Gre torej za obveznost, ki vpliva na čisto vrednost tožnikovega premoženja, ne vpliva pa na premoženje, kot je opredeljeno v prvem odstavku 10. člena ZFPPIPP in s tem na premoženje, ki po drugem odstavku 224. člena spada v stečajno maso. Poslovno in tudi procesno pa je po dikciji zakona in tudi po citirani sodni praksi omejeno zgolj razpolaganje s premoženjem, ki spada v stečajno maso, zato tožnikova poslovna in s tem tudi procesna sposobnost za vložitev pritožbe v konkretnem primeru po presoji sodišča ni omejena.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Sklep Ministrstva za finance Republike Slovenije št. DT-499-04-49/2019 - 2 z dne 28. 5. 2020 se odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti stroške postopka v znesku 285,00 EUR, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za finance je v zadevi (ponovnega) davčnega nadzora davka od dohodkov iz dejavnosti, pritožbi, ki ju je vložil tožnik zoper odločbo Finančne uprave Republike Slovenije št. DT-0610-2066/2013-91-12-510-11 z dne 21. 10. 2019, z izpodbijanim sklepom zavrglo.

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa sledi, da je Finančna uprava z omenjeno odločbo, ki jo tožnik napada s pritožbama, tožniku dodatno odmerila dohodnino od dohodkov iz dejavnosti. Odločba je bila 5. 11. 2019 vročena stečajni upraviteljici tožnika, odvetnici A. A., nakar je tožnik 19. 11. 2019 zoper odločbo vložil pritožbo po odvetnici B. B., dne 20. 11. 2019 pa še samostojno pritožbo. Po sklepu Okrožnega sodišča v Mariboru ST ... z dne 21. 5. 2018 se je namreč začel osebni stečaj nad tožnikom, za stečajno upraviteljico pa je bila postavljena odvetnica A. A. 3. Ob sklicevanju na določbe Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) tožena stranka navaja, da je z začetkom postopka osebnega stečaja poslovna sposobnost stečajnega dolžnika omejena. In ker je stečajni dolžnik pravdno sposoben v mejah svoje poslovne sposobnosti, se postavi vprašanje, ali je odmera davčne obveznosti (dohodnine), ki je predmet odločbe in ki jo tožnik izpodbija s pritožbo, lahko obveznost, ki se upošteva v čisti premoženjski vrednosti premoženja stečajnega dolžnika oziroma v stečajni masi. Od odgovora na to vprašanje pa je odvisno, ali lahko stečajni dolžnik procesna dejanja, kakršna je vložitev pritožbe zoper odmerno odločbo, opravlja samostojno.

4. Davčno obveznost iz naslova akontacije dohodnine je po stališču tožene stranke nedvomno šteti za obveznost, kot je opredeljena po drugem odstavku 10. člena ZFPPIPP, in s tem za sestavni del čiste premoženjske vrednosti po tretjem odstavku istega člena. Po določbah 389. člena ZFPPIPP v zvezi z drugim odstavkom 224. člena istega zakona spada v stečajno maso v postopku osebnega stečaja vse premoženje, katerega imetnik je stečajni dolžnik ob začetku stečajnega postopka in premoženje, ki ga pridobi med trajanjem stečajnega postopka, razen premoženje, ki je izvzeto iz stečajne mase po posebnih pravilih in v katero nedvomno ne sodi davčna obveznost, ki je predmet konkretne zadeve. Namen postopka osebnega stečaja je v tem, da so poplačani vsi upniki enakomerno, stečajni upravitelj pa je tisti, ki je v skladu z namenom ZFPPIPP upravičen in pooblaščen voditi posle dolžnika ter ga zastopati pri procesnih in drugih pravnih dejanjih v zvezi s preizkusom terjatev ter ločitvenih in izločitvenih pravic, vse v skladu z namenom varovanja koristi upnikov. Zato je stečajni upravitelj pooblaščen za zastopanje stečajnega dolžnika pri vseh poslih in postopkih, ki kakorkoli vplivajo na obseg stečajne mase.

5. Stališče stečajne upraviteljice, da omejitev poslovne sposobnosti tožnika, ki izhaja iz 386. člena ZFPPIPP, ne zadeva davčnih postopkov oziroma odmere dohodnine stečajnega dolžnika, ker davčna obveznost kot takšna ne more imeti neposrednega vpliva na stečajno maso, in da bo zato tožnik v postopku nadzora sodeloval sam, po presoji tožene stranke ni pravilno. Obenem ne gre prezreti niti pravnega učinka začetka stečajnega postopka, ko že po zakonu preneha pooblastilo, ki ga je tožnik dal odvetnici B. B. za zastopanje v davčnem postopku. In ker torej odmerjena davčna obveznost po presoji tožene stranke nedvomno sodi v premoženjsko sfero stečajnega dolžnika in kot taka gotovo vpliva na stečajno maso dolžnika, bi lahko le stečajni upravitelj kot zakoniti zastopnik stečajnega dolžnika vložil pritožbo v zadevnem postopku, ne more pa tega storiti stečajni dolžnik, ne sam in ne po pooblaščencu. Če to stori, takšno pravno dejanje nima pravnega učinka.

6. Glede na povedano tožena stranka kot sklepno ugotovi, da tožnik nastopa v položaju procesno nesposobne stranke in da zato procesnih dejanj, kakršna je vložitev pritožbe, sam ne more opravljati niti jih ne more opravljati z njegove strani pooblaščeni zastopnik. Zato je tožena stranka v pritožbenem postopku tem ugotovitvam sledila in je obravnavani pritožbi, kot vloženi po neupravičeni osebi, s sklepom zavrgla.

7. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka. V tožbi navaja, da odvetnica B. B. tožnika kot samostojnega podjetnika zastopa že več let ter da je bila kot pooblaščenka s strani tožnika obveščena tudi, da je bil ponovno uveden davčni nadzor od dohodkov iz dejavnosti za obdobje od leta 2011 do 2012. Tožena stranka o ponovni uvedbi postopka pooblaščenke ni obvestila, čeprav je bila po določbah ZUP to dolžna storiti. Pooblaščenka ima namreč pooblastilo za zastopanje tožnika že od 13. 1. 2015 dalje in ni bilo nikoli preklicano niti ni bilo odpovedano. Pooblastilo pa tudi ni prenehalo zaradi uvedenega stečajnega postopka, saj je tožnik (ostal) tudi v stečajnem postopku procesno sposoben v mejah svoje poslovne sposobnosti. Omejitve njegove poslovne sposobnosti se nanašajo na sklepanje pogodb in drugih pravnih poslov, ki jih stečajni dolžnik ne more sklepati ali sklepati brez soglasja sodišča. Tako ne more sklepati pogodb in opravljati drugih pravnih poslov ali dejanj, katerih predmet je razpolaganje z njegovim premoženjem, ki spada v stečajno maso. Procesno sposoben je stečajni dolžnik v mejah svoje poslovne sposobnosti. Stečajni upravitelj po določbah ZFPPIPP ne pridobi univerzalnega pooblastila za zastopanje stečajnega dolžnika, temveč je le-to omejeno na primere, določene v 97. členu ZFPPIPP. Določba 386. člena ZFPPIPP pa po navedbah v tožbi pomeni, da se omeji poslovna sposobnost stečajnega dolžnika zato, da se prepreči zmanjšanje stečajne mase in ne velja za procesna dejanja, s katerimi se stečajna masa ne zmanjšuje. V obravnavanem primeru se zaradi zadevnega davčnega postopka dolžnikovo premoženje ne bo zmanjšalo oziroma se bo stečajna masa povečala. Enako meni stečajna upraviteljica A. A., ki zastopa stališče, da je tožnik v postopkih, ki jih vodi zoper njega FURS, poslovno in s tem tudi procesno sposoben. Stališče tožene stranke je zato, po mnenju tožnika, izraženem v tožbi in pred tem že v davčnem postopku, zmotno in pomeni kršitev pravic iz 21. in 25. člena Ustave. Meni tudi, da je le stečajni upravitelj tisti, ki v konkretnem primeru presodi, kakšen vpliv ima določeno pravno dejanje stečajnega dolžnika lahko na stečajno maso. Stečajna upraviteljica pa je v tej zvezi podala jasno stališče, da tožnik lahko samostojno nastopa v postopkih, ki jih vodi FURS zoper njega in zato ni posebej odobravala pravnih dejanj tožnika niti ni dala v tej zvezi pooblastila tožnikovi pooblaščenki. Tožena stranka zato tožniku neupravičeno in v nasprotju z Ustavo odreka pravico do samostojnega nastopanja v zadevnem postopku. Tožnik še poudari, da ZFPPIPP ne uporablja pojma „premoženjska sfera stečajnega dolžnika“, temveč natančno določa primere, v katerih stečajni upravitelj pridobi pooblastilo za zastopanje dolžnika. Sicer pa stečajni upravitelj dolžnika zastopa le omejeno in je pooblastilo omejeno na izvajanje stečajnega postopka.

8. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

9. Tožba je utemeljena.

10. V obravnavani zadevi je sporen procesni položaj tožnika kot stečajnega dolžnika v postopku DIN, ki je v teku pri davčnih organih, konkretno njegov položaj pritožnika zoper odločbo Finančne uprave, s katero se mu v postopku DIN odmeri in naloži v plačilo davčna obveznost (iz naslova akontacije dohodnine).

11. Naslovno sodišče v zadevi odloča na podlagi odločitve Vrhovnega sodišča, ki je z (uvodoma navedenim) sklepom sklenilo, da je tožnik s tožbo, ki jo je vložil zoper odmerno odločbo, glede na njeno vsebino, napadal tudi izpodbijani drugostopenjski akt, s katerim se njegova pritožba zoper odločbo zavrže, in da je zato upravičen do odločanja v tej zadevi.

12. Sodišče zato tokrat, glede na tožbene navedbe in podatke spisov, ugotavlja, da ima tožnik kot stečajni dolžnik nedvomno položaj stranke v glavnem postopku osebnega stečaja. Kar pa še ne pomeni, da ohrani takšen položaj tudi v drugih postopkih, ki tečejo zoper njega, konkretno v postopku DIN pri davčnih organih. Njegova procesna sposobnost je namreč vezana na njegovo poslovno sposobnost, ta pa se nedvomno in tudi nesporno omeji z začetkom osebnega stečaja. Omeji se na način, kot je predpisan v 386. členu ZFPPIPP, in sicer v 1. točki prvega odstavka omenjenega člena, tako da **kot stečajni dolžnik ne more sklepati pogodb in opravljati drugih pravnih poslov ali dejanj, katerih predmet je razpolaganje z njegovim premoženjem, ki spada v stečajno maso**, in ki je omejitev, o kateri teče upravni spor v konkretnem primeru.

13. Pri tem pojem „drugi pravni posli in dejanja“ v zakonu ni pojasnjen niti ni posebej pojasnjen pojem „razpolaganje s premoženjem“, ki je predmet omejitve. Opredeljeno pa je v 224. členu, kaj spada v stečajno maso, ki je v prvem odstavku omenjenega člena opredeljena kot premoženje stečajnega dolžnika, ki se v stečajnem postopku vnovči za kritje stroškov postopka in plačilo terjatev upnikov. Tako po določbah omenjenega člena v stečajno maso spadajo: 1. premoženje stečajnega dolžnika ob začetku tega postopka, 2. vse premoženje, doseženo z : - vnovčenjem stečajne mase, - upravljanjem stečajne mase1 in - izpodbijanjem pravnih dejanj stečajnega dolžnika ter 3. premoženje, doseženo z nadaljevanjem poslovanja, če stečajni dolžnik v skladu s tem zakonom nadaljuje poslovanje po začetku stečajnega postopka. Opredeljen pa je v 10. členu tudi pojem premoženje, in sicer kot premoženje posamezne osebe, ki so: 1. stvari v njeni lasti, 2. njene terjatve in 3. njene druge premoženjske pravice. Medtem ko se pojma „obveznosti“ pri opredelitvi stečajne mase ne upošteva, oziroma se ga upošteva pri opredelitvi čiste vrednosti premoženja, ki pomeni razliko med vrednostjo premoženja in višino obveznosti, ki vrednost premoženja zmanjšujejo in ki po določbah drugega odstavka omenjenega 10. člena obsegajo vse obligacijske in druge denarne in nedenarne obveznosti do upnikov stečajnega dolžnika.

14. Stečajna masa torej predstavlja premoženje stečajnega dolžnika ter obsega, poleg lastninske pravice na stvareh, tudi vse druge premoženjske pravice, katerih imetnik je stečajni dolžnik. Na ugotovitev obsega premoženja stečajnega dolžnika, ki v stečajnem postopku predstavlja obseg stečajne mase, ne vpliva ugotovitev glede obstoja in višine terjatev, ki jih imajo upniki do stečajnega dolžnika. Ugotovitev glede obstoja in višine terjatev je namreč zgolj pogoj za njihovo (sorazmerno) poplačilo iz splošne razdelitvene mase, ne vpliva pa na obseg stečajne mase.2

15. Z odločbo, zoper katero tožnik kot stečajni dolžnik vlaga pritožbo, se mu dodatno odmeri in naloži v plačilo davek od dohodka iz dejavnosti in pripadajoče obresti. Vložitev pritožbe je vsekakor pravno dejanje (v upravnem postopku), ki zadosti pojmu „drugi posli in dejanja“ iz citiranega 386. člena ZFPPIPP, z njim pa tožnik kot stečajni dolžnik nasprotuje obveznosti, ki se mu nalaga z davčno odločbo. Gre torej za obveznost, ki vpliva na čisto vrednost tožnikovega premoženja, ne vpliva pa na premoženje, kot je opredeljeno v prvem odstavku 10. člena ZFPPIPP in s tem na premoženje, ki po drugem odstavku 224. člena spada v stečajno maso. Poslovno in tudi procesno pa je po dikciji zakona in tudi po citirani sodni praksi omejeno zgolj razpolaganje s premoženjem, ki spada v stečajno maso, zato tožnikova poslovna in s tem tudi procesna sposobnost za vložitev pritožbe v konkretnem primeru po presoji sodišča ni omejena. Poleg tega je tožnikovo „razpolaganje“ v konkretnem primeru takšne narave, da ne zmanjšuje niti (čiste) vrednosti premoženja, oziroma je lahko celo v njeno korist in zato tudi ni v nasprotju z namenom obravnavane omejitve, ki je očitno v tem, da se s posegom stečajnega dolžnika ne zmanjšujejo sredstva, ki služijo za plačilo terjatev upnikov in za kritje stroškov postopka. Pojem „razpolaganje s premoženjem“ je zato tudi po presoji sodišča, enako kot meni tožeča stranka, razumeti (razložiti) na prvem mestu tako, da pomeni ravnanje, ki (lahko) stečajno maso in s tem premoženje stečajnega dolžnika zmanjšuje. Vložitev pritožbe zoper odločbo v konkretnem primeru pa takšno razpolaganje ni in je zato po presoji sodišča razumno in obenem ni v nasprotju z zakonom, da v obravnavano omejitev poslovne in s tem tudi procesne sposobnosti ravnanje tožnika ne sodi.

16. Nepravilni pa so po presoji sodišča tudi razlogi, iz katerih tožena stranka zavrže pritožbo, ki jo je tožnik vložil po svoji pooblaščenki. Z oziroma na že povedano ji namreč pooblastilo za zastopanje tožnika ob začetku osebnega stečaja ni prenehalo v celoti, temveč le v delu, ki se nanaša na njegova razpolaganja, ki zapadejo pod omejitev.3

17. Zato je sodišče iz razloga nepravilne uporabe zakona in s tem na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo ter zadevo vrnilo organu, ki je izpodbijani sklep izdal, v ponovni postopek.

18. Odločitev o stroških postopka temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in drugem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v upravnem sporu. Ker je bila tožeča stranka v postopku zastopana po odvetnici, zadeva pa je bila rešena na seji, se tožeči stranki prizna 285,00 EUR stroškov postopka.

19. Ker dejanske okoliščine, ki so podlaga za odločitev, med strankama niso sporne, je sodišče v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 lahko odločilo v zadevi na seji senata, brez glavne obravnave.

1 Pri čemer upravljanje stečajne mase po določbah 322. člena ZFPPIPP obsega: 1. oddajanje premoženja stečajnega dolžnika v najem in 2. nalaganje denarnega dobroimetja stečajnega dolžnika. 2 Prim. sklep VS v Ljubljani I Cpg 403/2022 z dne 7. 12. 2022, t. 12. 3 Prim. stališče iz članka V. Balažic „Vpliv stečajnega postopka na pravdni postopek“, revija Odvetnik 59, 2013. Po mnenju avtorja ni logično, da bi v primeru, če gre za omejeno pravdno sposobnost, prenehalo pooblastilo, ki je bilo dano pooblaščencu za pravdo pred začetkom stečajnega postopka. In še (citiram): „V primerih, ko je osebni stečajni dolžnik pravdna stranka, bo zato treba vedno ugotavljati, ali premoženje, ki je predmet spora, spada v stečajno maso ali ne. Samo glede premoženja, ki spada v stečajno maso, je namreč upravitelj zakoniti zastopnik stečajnega dolžnika, v drugih primerih pa ne.“