Jedro

Ustavno sodišče je pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti prve točke prvega odstavka 115. člena ZFPPIPP zavrglo, ker je presodilo, da zakonska določba neposredno ne posega v pravice, pravne interese oziroma pravni položaj upravitelja, ki je dopolnil 70 let ter da mora minister za pravosodje v tem primeru izdati deklaratorno upravno odločbo, kot to določa tretji odstavek 106. člena ZFPPIPP. Ker je torej za zavrnitev imenovanja določene osebe za stečajnega upravitelja potrebna odločba, potem mora biti zoper njo zagotovljeno tudi učinkovito sodno varstvo. Učinkovito sodno varstvo pa pomeni tako možnost sodnega izpodbijanja v upravnem sporu, kot tudi izdajo začasne odredbe, če bo sicer sodno varstvo postalo neučinkovito.

Tožnik je z navedbami o tem, da že od 1.11.2023 ni več imenovan za upravitelja v novih insolventnih zadevah in da odprava te posledice po naravi stavri ne bo več mogoča tudi če v tem upravnem sporu uspe in sodno varstvo ne bo več učinkovito, saj so od 1. 11. 2023 dalje v vseh insolventnih postopkih, v katerih bi moral biti po vrstnem redu imenovan, imenovani drugi upravitelji, izkazal težko popravljivo škodo.

Toženka pa z navedbami, da začasne odredbe ni mogoče izdati, ker že zakon sam izrecno določa pravne posledice v prvi točki prvega odstavka 115. člena ZFPPIPP, ni izkazala, da bo z začasnim zadržanjem izvršitve nesorazmerno prizadeta javna korist. Pravne posledice, ki jih želi preprečiti pritožnik, namreč izhajajo iz izpodbijanega upravnega akta, saj v skladu s stališčem Ustavnega sodišča zakon v tem delu ne učinkuje neposredno.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 842/2024-6 z dne 28. 5. 2024 v I. točki izreka spremeni tako, da se predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi tako, da se do pravnomočne sodne odločbe v tem upravnem sporu zadrži pravno učinkovanje odločbe Ministrstva za pravosodje št. 705-491/2012-2030-6 z dne 25. 3. 2024 in se toženi stranki naloži, da iz splošnega seznama upraviteljev pod zaporedno številko pridobitve dovoljenja tožeče stranke št. 11 vpis pri rubriki "obdobje začasne ustavitve imenovanja" od 7. 11. 2023 do preklica, izbriše. II. Odločitev o stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnik je vložil tožbo zoper odločbo št. 705-491/2012-2030-6 z dne 25. 3. 2024, s katero je toženka ugotovila, da je tožnik dne 7. 1. 2018 dopolnil 70 let ter zato od 1. 11. 2023 dalje obstoji omejitev iz prve točke prvega odstavka 115. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP). Hkrati s tožbo je tožnik vložil tudi predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim je predlagal, naj sodišče zadrži izvrševanje izpodbijane odločbe do pravnomočne odločitve, toženki pa naloži, da iz splošnega seznama upraviteljev pod zaporedno številko pridobitve dovoljenja številka 11 vpis pri rubriki "obdobje začasne ustavitve imenovanja" od 7. 11. 2023 do preklica, izbriše. 2. Sodišče prve stopnje je predlog za izdajo začasne odredbe z izpodbijanim sklepom zavrnilo. V obrazložitvi je navedlo, da tožnik ni izkazal nastanka težko popravljive škode, ki bi odtehtala javno korist, prav tako pa tudi ne kršitev njegovih ustavno varovanih pravic. Svojih trditev o nastanku škodljivih posledic ni konkretiziral in ne obrazložil kot tudi ne izkazal. Ni pojasnil, kakšne bi bile zanj zatrjevane hujše škodljive posledice "ker vzpostavitev prejšnjega stanja ne bi bila več mogoče, če bi v upravnem sporu uspel", prav tako ni navedel, kako naj bi se te posledice kazale. Dopolnitev 70 let ne povzroči prenehanja dovoljenja za opravljanje funkcije upravitelja. To pomeni, da bo tožnik lahko kot upravitelj dokončal vodenje vseh tistih postopkov, v katerih je bil že imenovan.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeni sklep vložil pritožbo iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V njej sodišču prve stopnje očita, da je zmotno presodilo pravilnost postopka vpisa v seznam upraviteljev v rubriki obdobje začasne ustavitve imenovanja v novih zadevah od 7. 11. 2023 do preklica in posledično zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Navaja, da mu z izpodbijano odločbo ni bilo odvzeto dovoljenje za opravljanje funkcije upravitelja, odvzeta mu je le trajna možnost imenovanja v novih postopkih zaradi insolventnosti zaradi dopolnitve starosti 70 let, kljub temu da mu veljavno dovoljenje za opravljanje funkcije upravitelja in druge določbe ZFPPIPP to omogočajo. Sodišču prve stopnje tudi očita, da je napačno ugotovilo, da je škoda, ki jo zatrjuje, izguba poklicnega udejstvovanja, pridobivanja znanja, potrjevanje z osebnim delom in osebnega dostojanstva. Hujša posledica, ki jo zatrjuje, je odvzem pravice do imenovanja v novih postopkih zaradi insolventnosti, saj tudi v primeru uspeha v tem upravnem sporu vzpostavitev prejšnjega stanja ne bo več mogoča. Zadeve, ki bi mu pripadale po vrstnem redu, bodo namreč pripadle drugim upraviteljem. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi oziroma spremeni tako, da predlagani začasni odredbi v celoti ugodi. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

**K I. točki izreka**

5. Pritožba je utemeljena.

6. Na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče na tožnikov predlog odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda; pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Po tretjem odstavku istega člena lahko tožnik iz razlogov iz prejšnjega odstavka predlaga tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetno izkaže za potrebno.

7. V obravnavani zadevi pritožnik s tožbo izpodbija odločbo toženke, s katero je ta ugotovila, da je 7. 1. 2018 dopolnil 70 let ter zato od 1. 11. 2023 dalje obstoji omejitev iz prve točke prvega odstavka 115. člena ZFPPIPP. Toženka je navedeno odločbo izdala po sklepu Ustavnega sodišča, št. U-I-233/2023 z dne 29. 2. 2024, s katerim je Ustavno sodišče pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti prve točke prvega odstavka 115. člena ZFPPIPP zavrglo, ker je presodilo, da zakonska določba neposredno ne posega v pravice, pravne interese oziroma pravni položaj upravitelja, ki je dopolnil 70 let ter da mora minister za pravosodje v tem primeru izdati deklaratorno upravno odločbo, kot to določa tretji odstavek 106. člena ZFPPIPP. Ker je torej za zavrnitev imenovanja določene osebe za stečajnega upravitelja potrebna odločba, potem mora biti zoper njo zagotovljeno tudi učinkovito sodno varstvo.1 Učinkovito sodno varstvo pa pomeni tako možnost sodnega izpodbijanja v upravnem sporu, kot tudi izdajo začasne odredbe, če bo sicer sodno varstvo postalo neučinkovito.2

8. V sodni praksi Vrhovnega sodišča je že preseženo stališče, da učinkov izpodbijanega upravnega akta sploh ni mogoče zadržati v upravnem sporu, če se ne izvršuje v prisilnem postopku upravne izvršbe. Skladno s tem je za odložitev pravnih učinkov izpodbijanega upravnega akta ustaljena sodna praksa take začasne odredbe izdajala kot ureditvene začasne odredbe, s katerimi se začasno uredi stanje na način, da se odložijo učinki izpodbijane odločitve tožene stranke.3 Tako začasno odredbo pa pritožnik tudi uveljavlja, saj je predlagal, naj se toženki naloži sprememba vpisa v seznam upraviteljev na način, da izpodbijana odločba ne bo več učinkovala, to je onemogočala imenovanje pritožnika za upravitelja v novih insolventnih postopkih.

9. Bistven pogoj za izdajo ureditvene začasne odredbe4 je nastanek težko popravljive škode. Taka pa bo v primeru, ko kljub uspehu v upravnem sporu ne bo mogoče doseči (ali pa le z nesorazmernimi težavami) vzpostavitve prejšnjega stanja. Zato mora tožnik izkazati, da v primeru uspeha s tožbo brez izdane začasne odredbe ne bo dosežen cilj konkretnega upravnega spora, oziroma bo uspeh s tožbo zaradi nastale težko popravljive škode zanj ostal brez pomena.

10. Ravno z nastopom te procesne situacije pa je pritožnik utemeljeval svoj predlog za izdajo začasne odredbe. Navedel je, da izpodbijana odločba učinkuje na način, da že od 1. 11. 2023 dalje ni več imenovan za upravitelja v novih insolventnih postopkih. Že to dejstvo samo po sebi mu povzroča pravno relevantno prikrajšanje v njegovem položaju upravitelja v insolventnih postopkih. Te posledice pa niso samo težko popravljive, pač pa celo nepopravljive, ker so v vseh insolventnih postopkih, v katerih bi moral biti po vrstnem redu imenovan, imenovani drugi upravitelji in v njih ne bo nikoli več mogel biti imenovan tudi če v tem upravnem sporu uspe in sodno varstvo tako ne bo učinkovito. S temi navedbami pa je pritožnik po presoji Vrhovnega sodišča izkazal težko popravljivo škodo5, ki mu nastaja kot posledica učinkovanja izpodbijane odločbe. Odprava teh posledic po naravi stvari ne bo več mogoča tudi če v tem upravnem sporu uspe in sodno varstvo ne bo več učinkovito, saj so od 1. 11. 2023 dalje v vseh insolventnih postopkih, v katerih bi moral biti po vrstnem redu imenovan, imenovani drugi upravitelji.

11. Po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 je dolžno sodišče pri ugotavljanju pogojev za izdajo začasne odredbe skladno z načelom sorazmernosti ugotavljati tudi prizadetost javne koristi in koristi nasprotne stranke. Dejstva, ki bi lahko ustrezno utemeljila prevladujoč javni interes oziroma drugo prizadetost javne koristi, ki bi bila nesorazmerno prizadeta z izdajo začasne odredbe, mora utemeljiti tožena stranka. Vrhovno sodišče poudarja, da sodišče teh dejstev ne sme ugotavljati po uradni dolžnosti.6 Toženka v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe navaja, da začasne odredbe ni mogoče izdati, ker že zakon sam izrecno določa pravne posledice v prvi točki prvega odstavka 115. člena ZFPPIPP, v pritožbi pa se sklicuje na to, da pritožnica glede prizadetosti javne koristi sploh ni postavila nobenih trditev. V zvezi s tem Vrhovno sodišče poudarja, da pravne posledice, ki jih želi preprečiti pritožnik, izhajajo iz izpodbijanega upravnega akta toženke, saj skladno s stališčem Ustavnega sodišča zakon v tem delu ne učinkuje neposredno. Začasna odredba pa lahko, kot že navedeno, določi tudi, da navedeni učinki izpodbijanega akta ne nastopijo do odločitve sodišča v upravnem sporu. O tem, ali je izpodbijani akt oziroma zakonska podlaga za njegovo izdajo skladna z Ustavo, pa je del vsebinske presoje v glavni stvari v tem upravnem sporu. V preostalem pa zgolj pavšalne navedbe toženke po presoji Vrhovnega sodišča ne morejo pretehtati ustavne pravice do učinkovitega sodnega varstva. Pravno varovani interes nasprotne stranke pa ni podan, saj v predmetnem postopku stranka z nasprotnim interesom, v korist katere bi izdana začasna odredba lahko posegala, ne sodeluje.

12. Ker je torej pritožnik izkazal, da mu bo s takojšnjo izvršitvijo izpodbijane odločbe nastala težko popravljiva škoda, toženka pa ne, da bo z začasnim zadržanjem izvršitve nesorazmerno prizadeta javna korist, je Vrhovno sodišče na podlagi prve točke tretjega odstavka 80. člena ZUS-1 v povezavi z 82. členom ZUS-1 pritožnikovi pritožbi ugodilo in izdalo začasno odredbo, s katero je do izdaje pravnomočne odločbe v tem upravnem sporu odložilo zadržalo pravno učinkovanje izpodbijane odločbe in toženki naložilo, da iz splošnega seznama upraviteljev pod zaporedno številko pridobitve dovoljenja tožeče stranke št. 11 izbriše vpis pri rubriki "obdobje začasne ustavitve imenovanja" od 7. 11. 2023 do preklica.

**K II. točki izreka**

13. Ker so stroški začasne odredbe del stroškov celotnega postopka, je Vrhovno sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa (prvi odstavek 151. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Tako tudi Ustavno sodišče glede izčrpanja pravnih sredstev v citiranem sklepu U- I- 233/23, ki to predpostavlja. 2 Tako Ustavno sodišče že v sklepu Up-106/02 z dne 25. 4. 2002. 3 Glej 8. točko obrazložitve sklepa I Up 3/2024 z dne 22. 1. 2024 in druge. 4 Isti pogoj velja tudi za izdajo odložitvene začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1. 5 Drugače kot v zadevi I Up 141/2024, kjer je Vrhovno sodišče presojalo samo civilnopravni vidik nastanka težko popravljive škode. 6 Glej sklepe Vrhovnega sodišča I Up 95/2020 z dne 7. 8. 2020, I Up 109/2022 z dne 8. 6. 2022 in I Up 271/2023 z dne 30. 11. 2023.