Jedro

Tožnik ni izkazal konkretnih okoliščin, ki bi kazale na to, da je treba postavljeno odvetnico razrešiti iz razlogov na njeni strani.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikov predlog za razrešitev odvetnice A.A., ki mu je bila določena za izvajalko brezplačne pravne pomoči z odločbo št. Bpp 596/2015 z dne 2. 9. 2015 in za postavitev drugega odvetnika.

2. V svoji obrazložitvi navaja, da je bila tožniku odobrena redna brezplačna pravna pomoč za pravno svetovanje in zastopanje po odvetniku pred sodiščem na prvi stopnji v pravdnem postopku tožnika kot tožeče stranke proti B.B., zaradi vračila posojila v znesku 30.000,00 EUR in mu je bila za nudenje brezplačne pravne pomoči dodeljena navedena odvetnica. Tožnik je dne 29. 8. 2016 vložil vlogo za razrešitev te odvetnice. V predlogu je navedel, da z njenim delom ni zadovoljen in navedel, da naj bi odgovor na tožbo odvetnica prejela v mesecu novembru 2015, o čemer naj bi ga obvestila šele 23. 2. 2016, zaradi česar se na odgovor na tožbo ni mogel pritožiti. Navedel je tudi, da je želel vložiti predlog za izdajo začasne odredbe, ki ga odvetnica ni hotela napisati, zaradi česar je predlog za začasno odredbo napisal sam in ga poslal na pristojno sodišče, s strani katerega je prejel poziv na odgovor, ki ga odvetnica tudi ni hotela napisati.

3. Tožena stranka dalje navaja, da je bil predlog za razrešitev posredovan tudi odvetnici, ki je nanj odgovorila in v odgovoru navedla, da se z zamenjavo strinja, saj s tožnikom ni mogoča ustrezna komunikacija. Pojasnila je, da jo prosilec sili k opravi sodnih dejanj, „gluh“ pa je za pojasnila v zvezi z njimi. Navedla je še, da razume situacijo, v kateri se je prosilec znašel, vendar bo moral le-to razrešiti po ustrezni sodni poti ter da prosilca lahko zastopa samo v okviru svojega videnja zadeve in ne po željah prosilca.

4. Sklicuje se na deveti odstavek 30. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP). Ugotavlja, da razlogi za razrešitev odvetnice niso podani. Tožnik ni izkazal dejstev in okoliščin, iz katerih bi bilo moč sklepati, da postavljena odvetnica ni v redu opravljala svojih delovnih dolžnosti. V zvezi z očitkom tožnika odvetnici, da mu ni pravočasno vročila odgovora na tožbo, zaradi česar se nanj ni mogel pritožiti, ugotavlja, da procesna pravila pravdnega postopka ne predvidevajo pritožbe zoper odgovor na tožbo, posledično odvetnici tudi ni moč očitati zamude kakšnega potrebnega pravnega opravila. Zoper navedbe nasprotne stranke v odgovoru na tožbo je sicer dovoljeno podajati pisne vloge (tako imenovane pripravljalne vloge), vendar pa je v strokovni presoji odvetnika, da presodi, ali je takšna vloga v postopku tudi potrebna. Tožnik ni izkazal, da bi bila opredelitev do navedb nasprotne stranke v odgovoru na tožbo tudi potrebna, razen tega je takšne vloge mogoče podati vse do prvega naroka za glavno obravnavo, ki pa v predmetni pravdni zadevi še niti ni bila razpisana. Glede očitka odvetnici, da ni želela vložiti predloga za izdajo začasne odredbe in kasneje, ko ga je tožnik vložil sam, ni želela podati dopolnitve, poudarja, da tožnik ni v ničemer izkazal konkretnih dejstev in okoliščin, na podlagi katerih bi bilo moč presoditi, ali je objektivno šlo za potrebna pravna opravila v okviru dodeljene brezplačne pravne pomoči ter, da opustitev vložitve teh pravnih sredstev predstavlja kršitev odvetnikovih dolžnosti. Pogoje za vložitev predloga za začasno odredbo namreč določa Zakon o izvršbi in zavarovanju v členih od 270 do 273, pri čemer tožnik ni navedel niti ne izkazal, zakaj bi bila po njegovem mnenju izdaja začasne odredbe v navedenem pravdnem postopku nujna za zavarovanje njegove terjatve. Vlaganje predlogov za začasno odredbo vedoč, da pogoji za njeno vložitev niso izpolnjeni, pa je v nasprotju tako z namenom ZBPP, kot tudi z etičnimi pravili, določenimi v Kodeksu odvetniške poklicne etike.

5. Glede na navedeno po ugotovitvi tožene stranke odvetnici ni moč očitati, da svojih dolžnosti ne opravlja v skladu z zahtevanimi strokovnimi standardi in v korist tožnika kot stranke pravdnega postopka. Iz odgovora odvetnice je sicer razvidno, da se strinja s svojo razrešitvijo in postavitvijo določenega novega odvetnika, vendar pa tožena stranka ugotavlja, da je odvetnika mogoče zamenjati le iz zgoraj navedenih zakonskih razlogov, ne pa tudi iz razloga, da se odvetnik in prosilec strinjata o menjavi odvetnika.

6. Tožnik se s takšno odločitvijo tožene stranke ne strinja. V tožbi navaja iste razloge za zamenjavo odvetnice kot jih je navedel že v predlogu za njeno razrešitev. Dodatno navaja, da je sedaj v bolniškem staležu in da odvetnica ve, da je v zelo težki življenjski situaciji in da ne more poravnati svojih obveznosti ter, da ne drži, da ne obstaja razlog za izdajo začasne odredbe. Sodišču predlaga, da mu zamenja odvetnika.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo poudarja, da je že v izpodbijani odločbi pojasnila, zakaj očitkov tožnika v zvezi z delom odvetnice ni mogoče šteti kot utemeljenih razlogov za razrešitev postavljene odvetnice, zaradi česar ni imela podlage za njeno razrešitev. Dodaja, da tudi obeh navedenih razlogov, kot ju tožnik dodatno navaja v tožbi in sicer, da zastopnica ve, da je v težki življenjski situaciji in ne more poravnati svojih obveznosti ter da je v bolniškem staležu, ni mogoče upoštevati kot razlogov za razrešitev odvetnice.

8. Tožba ni utemeljena.

9. V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje odločba tožene stranke, s katero je le-ta predlog tožnika za razrešitev odvetnice A.A. in za postavitev drugega odvetnika zavrnila.

10. Svojo odločitev je tožena stranka oprla na določbo devetega odstavka 30. člena ZBPP. Slednji določa, da sme pristojni organ za brezplačno pravno pomoč na zahtevo upravičenca ali z njegovo privolitvijo odločiti o razrešitvi postavljenega odvetnika, ki ne opravlja v redu svoje dolžnosti in namesto razrešenega odvetnika postaviti drugega. To pomeni, da je edini pogoj za to, da upravičenec zahteva razrešitev postavljenega odvetnika ta, da odvetnik ne opravlja v redu svoje dolžnosti.

11. Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke, ob upoštevanju podatkov v spisu, pravilna. Tožena stranka je pravilno ocenila, da tožnik ni izkazal, da bi bila opredelitev do navedb nasprotne stranke v odgovoru na tožbo potrebna in da tudi v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe ni izkazal, zakaj bi bila izdaja začasne odredbe v predmetnem pravdnem postopku potrebna. Zato je utemeljen zaključek tožene stranke, da tožnik ni izkazal konkretnih okoliščin, ki bi kazale na to, da je treba postavljeno odvetnico razrešiti iz razlogov na njeni strani. Glede na navedeno je tožena stranka pravilno ugotovila, da odvetnica svojo dolžnost opravlja v redu in da zato niso podani razlogi za njeno razrešitev. Pri svoji odločitvi je tožena stranka upoštevala tudi, da se je odvetnica sicer strinjala s tožnikovim predlogom za svojo razrešitev, vendar je v zvezi s tem pravilno sklepala, da tudi v primeru strinjanja odvetnika in prosilca o menjavi odvetnika, to ne more biti razlog za razrešitev odvetnika. Svojo odločitev je tudi natančno in celovito obrazložila z razlogi, s katerimi se sodišče strinja in se zato, v izogib ponavljanju, nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

12. Sodišče zato tožbene ugovore zavrača kot neutemeljene. Razlogi, zaradi katerih je tožnik zahteval razrešitev odvetnice, so bili pravilno ocenjeni. Na drugačno odločitev v zadevi tudi ne morejo vplivati dodatne tožbene navedbe, da je tožnik v bolniškem staležu in da odvetnica ve, da je tožnik v težki življenjski situaciji, na kar je odvetnica že v svojem odgovoru na podani predlog za razrešitev odgovorila, da bo moral tožnik situacijo razrešiti po ustrezni sodni poti.

13. Ker je odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno. Tožnik je v tožbi smiselno predlagal tudi, da naj sodišče odloči v sporu polne jurisdikcije. Na podlagi 65. člena ZUS-1 sme sodišče meritorno odločiti o stvari, če narava stvari to dopušča in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago ali če je na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje. Ker v obravnavani zadevi navedeni pogoji za meritorno odločanje po presoji sodišča niso podani, sodišče v zadevi ni odločilo v sporu polne jurisdikcije.