Jedro

Embalaže kot del blaga in specifikacije sestavin blaga brez podatkov o izdajatelju in datuma ni mogoče šteti za listini v smislu 1. odst. 271. čl. CZ. S pregledom blaga, ko ni več pod carinskim nadzorom, ni mogoče več nedvoumno ugotoviti istovetnost blaga, zato carinarnica ni dolžna ugotavljati drugih okoliščin v zvezi s tem.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke proti odločbi Carinarnice M. št. ... z dne 8.6.1994, s katero je bila zavrnjena njena zahteva za "popravek podatkov" (pravilno sprememba podatkov) v uvozni carinski deklaraciji z dne 13.8.1993 (dalje: UCD). V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je po navedeni UCD bilo uvozno ocarinjeno različno zamrznjeno blago, med drugim tudi 2250 kosov švicarskih pogačic iz govejega mesa iz tarifne oznake 1602.50 carinske tarife v vrednosti 40.500 ATS ("imenovanje" 08) ter 2070 kosov polnjenih kroketov iz tarifne oznake 1602.49 carinske tarife v vrednosti 32.768,10 ATS ("imenovanje" 09). V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da je carinarnica prve stopnje utemeljeno zavrnila zahtevo tožeče stranke za spremembo podatkov v UCD v rubriki 34. Po določbi 271. člena Carinskega zakona (dalje CZ) se v enem letu od dneva vložitve UCD na zahtevo deklaranta spremenijo podatki v UCD, če se po listinah ali poznejšem pregledu blaga nedvomno ugotovi istovetnost blaga in to, da podatki, ki so bili vpisani v UCD, ne ustrezajo stanju uvoženega blaga. Vendar naknadno predložene listine (specifikacija sestavin ter kopija embalaže) ne morejo vplivati na odločitev, saj na njihovi podlagi ni mogoče ugotoviti, da se nanašajo prav na uvoženo blago. Blago pa ni več pod carinskim nadzorom, ne glede na trditev, da se nahaja v tožnikovi hladilnici. Zato naknaden pregled blaga ni možen, saj ne gre za blago, za katero bi bilo možno nedvomno ugotoviti njegovo istovetnost. Tožeča stranka v tožbi navaja, da je obrazložitev izpodbijane odločbe skrajno formalistična. Carinarnica namreč ni ukrenila ničesar, da bi preverila njene navedbe v zahtevi. Nasprotno, postavila se je na stališče, da naj bi tožeča stranka z blagom manipulirala tako, da tudi z naknadnim pregledom blaga ne bi bilo možno ugotoviti njegove istovetnosti. Carinarnica bi morala vsaj poskušati ugotoviti, ali so njene navedbe v zahtevi utemeljene in v ta namen takoj opraviti pregled blaga. Sicer bi tudi carinarnica sama bila dolžna preveriti vpisane podatke v UCD in le-te primerjati s podatki na embalaži. Tako je carinarnica sokriva za to napako pri tarifiranju. Meni, da so ob vložitvi njene zahteve bili izpolnjeni vsi zakonski pogoji, da bi se njeni zahtevi ugodilo in izdala odločba, s katero bi se dovolila sprememba podatkov v navedeni UCD. Zato predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na razloge izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi 1. odstavka 271. člena CZ lahko carinarnica z odločbo spremeni podatke v UCD, od katerih je odvisen obračun carine in drugih uvoznih davščin, na zahtevo deklaranta, če jo vloži deklarant v enem letu od dneva, ko je vložil UCD, in če se po listinah ali po poznejšem pregledu blaga nedvomno ugotovi istovetnost blaga, in to, da podatki, ki so bili vpisani v UCD, ne ustrezajo stanju uvoženega blaga. Tožbeni ugovori sodišču ne zbujajo dvomov v ugotovitev tožene stranke, da fotokopije naknadno predložene specifikacije sestavin (brez oznake izvora in datuma) in fotokopije embalaže ni mogoče šteti za listine v smislu cit. določbe CZ. Embalaža kot del blaga niti ne more biti takšna listina. Specifikacija sestavin blaga, ki nima niti podatkov o izdajatelju in datuma, pa že zato ne more predstavljati listine v smislu CZ. Iz listin, s katerimi se v carinskem postopku dokazuje vrsta, izvor, količina, kakovost in vrednost blaga, mora biti tudi razvidno, kdo je te listine izdal, saj je carina dolžna preveriti, ali so te listine izdali pristojni organi (257. člen CZ). Zato je pravilna presoja tožene stranke, da na podlagi navedenih listin tožeča stranka ne more uspeti z zahtevo za spremembo podatkov v UCD.

Tožeča stranka tudi ne izpodbija dejanske ugotovitve, da je bilo blago dvignjeno izpod carinskega nadzora. Po presoji sodišča je glede na takšno dejansko stanje tožena stranka pravilno zaključila, da že zaradi navedene okoliščine morebitni kasnejši pregled blaga (v skladišču tožeče stranke) ne omogoča nedvomne ugotovitve istovetnosti blaga, kar je po določbi 271. člena CZ eden izmed pogojev za spremembo podatkov v UCD na tej podlagi. Zato carinarnica tudi ni bila dolžna ugotavljati drugih okoliščin v zvezi s tem. Zmotno je tudi stališče tožeče stranke, da bi carinarnica ob uvozu bila dolžna preveriti vpisane podatke v UCD in jih primerjati s podatki na embalaži. Ob sprejemu UCD je namreč carinarnica dolžna preveriti, ali je deklaracija pravilno in v redu izpolnjena in če so deklaraciji priložene vse listine, ki so potrebne za carinjenje blaga, če so listine izdali pristojni organi in če se podatki iz priloženih listin ujemajo s podatki v UCD (257. člen CZ). Pregled blaga torej ni predpisan, ampak je prepuščen presoji carinskega organa. Sicer pa za točnost podatkov v UCD odgovarja deklarant. Smiselno uveljavljana ugovora nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava torej nista podana. Zato je sodišče neutemeljeno tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih (ZUS/77) v zvezi s 1. odstavkom 94. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97).

V skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) je sodišče cit. določbe ZUS/77 in CZ smiselno uporabilo kot predpisa Republike Slovenije.