Jedro

Po določilu prvega odstavka 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) mora povzročitelj škode povrniti oškodovancu pravično denarno odškodnino. Takšna odškodnina pa je tista, pri odmeri katere je bil ustrezno upoštevan pomen prizadete dobrine in namen same odškodnine. Odmera odškodnine mora tako upoštevati vse specifične okolnosti posameznega oškodovanca, med drugim trajanje in intenzivnost bolečin (telesnih ali duševnih) in ostale, pa tudi širše okvire, ki se na področju odškodninskega prava izražajo zlasti ob medsebojnem razmerju med posameznimi škodami in odškodninami zanje. Pravilno vrednotenje vseh ugotovljenih okoliščin po določbah 200. in 203. člena ZOR utemeljuje po presoji revizijskega sodišča odmero odškodnine za telesne bolečine v višini 1,500.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti tožnika pa v višini 4,000.000,00 SIT. Taka odmera odškodnin ustrezno upošteva pri telesnih bolečinah trajanje in stopnjo telesnih bolečin, ki jih je tožnik trpel med zdravljenjem, telesnih nevšečnosti in bodoče telesne bolečine, upoštevajoč pri tem, da je bil tožnik ob nezgodi star šele 19 let, pri duševnih bolečinah zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa med drugim obseg okvare (tožnik ni več sposoben za opravljanje težjih fizičnih del, ki so združena z dvigovanjem ali prenašanjem težjih bremen, ne more opravljati del v forsiranem predklonu, težave ima pri daljšem sedenju in ni več sposoben tistih športnih rekreacij, pri katerih je potrebno tekanje, skakanje in podobno) in tudi dolžino trajanja te škode glede na že navedeno tožnikovo mladost ob poškodbi.

Izrek

Reviziji tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje ob delni ugoditvi pritožbi tožene stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: "Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 5,233.597,90 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in to od zneska 5,100.000,00 SIT od 31.8.1995 dalje, od zneska 133.597,90 SIT pa od 11.4.1993 dalje, vse v 15 dneh.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka prve stopnje v znesku 201.883,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 31.8.1995 dalje, v 15 dneh.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka 13.552,00 SIT, v 15 dneh." V preostalem delu se revizija tožene stranke, revizija tožeče stranke pa v celoti, zavrneta kot neutemeljeni.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške revizijskega postopka 14.700,00 SIT, v 15 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo toženi stranki, da mora plačati tožeči stranki 85 % v prometni nezgodi dne 3.1.1992 nastale škode in sicer 5,913.587,90 SIT, medtem ko je višji tožbeni zahtevek zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh pravdnih strank zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeni in navedeno sodbo potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje sta vložili reviziji obe pravdni stranki iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava, tožeča stranka pa tudi iz revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka, pri čemer sta predlagali, da se sodbi sodišč druge in prve stopnje ustrezno spremenita ali razveljavita.

Tožnik izvaja v reviziji, da je še vedno prepričan, da je njegov tožbeni zahtevek v celoti utemeljen ter na drugi strani, da sta sodišči druge in prve stopnje nepravilno znižali odškodnino na račun njegove soodgovornosti za 30 %. Sodba sodišča prve stopnje je vsaj glede teh okoliščin nejasna in v medsebojnem nasprotju, to kršitev je v pritožbi uveljavljal in je drugačno stališče sodišča druge stopnje nepravilno. Sicer pa je odškodnina prenizko odmerjena. Njegova življenjska aktivnost je zmanjšana za 30 %, zato ni več sposoben opravljati težjih fizičnih del in se v zvezi s tem sklicuje na svoje dosedanje navedbe in trditve. Tudi odškodnini za telesne bolečine in za strah sta prenizko odmerjeni.

Toženka pa izvaja v reviziji, da so odškodnine za vse oblike nepremoženjske škode previsoko določene. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je utemeljena naslednja odškodnina: za telesne bolečine 1,200.000,00 SIT, za strah 400.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 1,600.000,00 SIT, vse zmanjšano za 15 % tožnikove sokrivde, kar da skupno škodo 2,720.000,00 SIT. Zamudne obresti pa tudi ne morejo teči od dneva zadnje obravnave, kadar sodišče krši instrukcijski rok za vročitev sodbe.

V odgovoru na revizijo predlaga tožnik, da naj se toženkina revizija zavrne kot neutemeljena, ker odškodnina ni previsoko odmerjena.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o vročenih revizijah ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija toženke je delno utemeljena, medtem ko revizija tožnika ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je preizkusilo pobijano sodbo tako v mejah razlogov, ki so bili v revizijah pravdnih strank uveljavljeni, kot v okviru uradne dolžnosti, ki je začrtan z določilom 386. člena ZPP. Pri takem preizkusu ni ugotovilo obstoja uradoma upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, niti ne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ki jo je tožnik izrecno uveljavljal. Revizijsko sodišče namreč ugotavlja, da sodbi sodišč druge in prve stopnje nista protislovni ali nejasni v svojih razlogih. Obe sta določno in dovolj jasno obrazložili vse okoliščine, ki so bile potrebne za razumevanje njunih odločitev o višini posameznih oblik njegove škode, ki sta jih zmanjšali za 15 % v skladu z ugotovljenim dejanskim stanjem in tožnikovim stališčem. Pri tem sta obe sodišči nižjih stopenj pravilno izhajali iz ugotovitve, kolikšna je polna (100 %) škoda pri posamezni uveljavljeni obliki škode, ki je bila v tem primeru glede višine drugačna to je nižja od tožnikovih opredelitev. To pa pomeni, da objektivno razlogi sodb nižjih sodišč niso nejasni, pač pa, da tožnik ne sprejema dokazne ocene navedenih sodišč in njune materialnopravne presoje. Dokazna ocena pa je sestavina dejanskega stanja, na katerega je revizijsko sodišče vezano in ga revident v revizijskem postopku ne more pobijati (tretji odstavek 385. člena ZPP), medtem ko materialnopravna presoja zadeva vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, o čemer bo govora spodaj.

Materialnopravna presoja vseh odločilnih okoliščin, ugotovljenih in pojasnjenih v razlogih sodb obeh sodišč nižjih stopenj, ki se nanašajo na tožnikovo škodo, ki mu je nastala zaradi prometne nezgode z dne 3.1.1992, pokaže po presoji revizijskega sodišča, da je bila odškodnina za strah v višini 500.000,00 SIT pravilno določena, medtem ko sta bili odškodnini za telesne bolečine (v višini 1,800.000,00 SIT) in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (v višini 4,500.000,00 SIT) previsoko odmerjeni ter sta po njegovi oceni utemeljeni v nekoliko nižjih zneskih in sicer za telesne bolečine v višini 1,500.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 4,000.000,00 SIT. Namreč po določilu prvega odstavka 200. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) mora povzročitelj škode povrniti oškodovancu pravično denarno odškodnino. Takšna odškodnina pa je tista, pri odmeri katere je bil ustrezno upoštevan pomen prizadete dobrine in namen same odškodnine. Odmera odškodnine mora tako upoštevati vse specifične okolnosti posameznega oškodovanca, med drugim trajanje in intenzivnost bolečin (telesnih ali duševnih) in ostale, pa tudi širše okvire, ki se na področju odškodninskega prava izražajo zlasti ob medsebojnem razmerju med posameznimi škodami in odškodninami zanje. Pravilno vrednotenje vseh ugotovljenih okoliščin po določbah 200. in 203. člena ZOR utemeljuje po presoji revizijskega sodišča odmero odškodnine za telesne bolečine v višini 1,500.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti tožnika pa v višini 4,000.000,00 SIT. Taka odmera odškodnin ustrezno upošteva pri telesnih bolečinah trajanje in stopnjo telesnih bolečin, ki jih je tožnik trpel med zdravljenjem, telesnih nevšečnosti in bodoče telesne bolečine, upoštevajoč pri tem, da je bil tožnik ob nezgodi star šele 19 let, pri duševnih bolečinah zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa med drugim obseg okvare (tožnik ni več sposoben za opravljanje težjih fizičnih del, ki so združena z dvigovanjem ali prenašanjem težjih bremen, ne more opravljati del v forsiranem predklonu, težave ima pri daljšem sedenju in ni več sposoben tistih športnih rekreacij, pri katerih je potrebno tekanje, skakanje in podobno) in tudi dolžino trajanja te škode glede na že navedeno tožnikovo mladost ob poškodbi. Revizijsko sodišče je v skladu z navedenim toženkini reviziji delno ugodilo in znižalo odškodnino za telesne bolečine tožnika na 1,500.000,00 SIT, odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa na 4,000.000,00 SIT. Skladno s takimi zaključki in zmanjšanjem obeh navedenih odškodnin za 15 % zaradi tožnikove soodgovornosti, je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 395. člena ZPP odločilo kot to izhaja iz izreka te sodbe.

Revizijo toženke pa je revizijsko sodišče v preostalem delu, tožnikovo revizijo pa v celoti, zavrnilo kot neutemeljeni. V revizijskem postopku določeni odškodnini za obe obravnavani obliki škode in ki sta sedaj znižani, sta v celoti usklajeni z določili členov 200. in 203. ZOR in večje znižanje ni utemeljeno. Prav tako ni podana podlaga za znižanje odškodnine za strah. Tožnik je pri nezgodi utrpel hudo poškodbo hrbtenice (prelom 12. prsnega vretenca s stisnjenjem) ter glede na ugotovljeno intenzivnost sekundarnega strahu in trajanje le tega, je odmerjena odškodnina 500.000,00 SIT ustrezna in pravična ter kakšno znižanje ali zvišanje odškodnine za to obliko škode ni utemeljeno. Že spredaj navedeni razlogi pa pojasnjujejo tudi odločitev, zakaj tožnikova revizija, s katero zahteva zvišanje odškodnin za nepremoženjsko škodo, ni utemeljena. Namreč sedaj določene odškodnine za strah 500.000,00 SIT, za telesne bolečine 1,500.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 4,000.000,00 SIT, upoštevajo vse specifične okolnosti tožnikovega primera, ki so odločilne za odmero odškodnin za vse obravnavane oblike škode ter tožnikova zahteva za zvišanje teh odškodnin ni utemeljena. Revizijsko sodišče je zato moralo tožnikovo revizijo v celoti zavrniti, toženkino pa v delu, ki se nanaša na odškodnino za strah (393. člen ZPP).

V zvezi z revizijskimi izvajanji toženke, ki se nanašajo na obrestno odločbo, je ugotoviti, da revizija tudi v tej smeri ni utemeljena. Res je sodišče prve stopnje pri izdaji sodbe prekoračilo osemdnevni instrukcijski rok iz prvega odstavka 337. člena ZPP, vendar to na materialnopravno pravilnost obrestne odločitve ni moglo vplivati. Zamudne obresti so posledica dolžnikove zamude (277. člen ZOR), vključno s trenutkom zamude. Če je očitano ravnanje sodišča povzročilo toženki kakšno škodo, bi bila lahko podana le odškodninska odgovornost države (za delo sodišča), kar pa ni predmet obravnavanja tega spora.

Ker se je uspeh pravdnih strank zaradi delnega uspeha toženke v revizijskem postopku spremenil, je revizijsko sodišče moralo poseči tudi v odločbo o odmeri stroškov v postopku na prvi stopnji. Tožnikov uspeh se je znižal na okroglo 60 % in mu gre glede na merila sodišča prve stopnje 60 % od zahtevanih stroškov to je 201.883,00 SIT (od celotnih stroškov 336.472,00 SIT). V pritožbenem in revizijskem postopku pa je toženka uspela s 16 % in zato ji gre v tem razmerju povrnitev izdatkov za takse in sicer v pritožbenem postopku 13.552,00 SIT (od 84.700,00 SIT), v revizijskem postopku pa 14.700,00 SIT (od 92.400,00 SIT). Stroškovna odločba revizijskega sodišča temelji na drugem odstavku 166. in 154. člena ZPP. Tožnik, ki ni uspel v revizijskem postopku, pa mora sam nositi svoje stroške revizijskega postopka.