Jedro

Ugotovitev, da oporoka glede zapustnikovega podpisa ni ponarejena, še ne pomeni, da je pristna in da odraža pravo zapustnikovo voljo.

Za ugotovitev dedne nevrednosti ni treba, da bi bil dedič za svoje dejanje pravnomočno obsojen v kazenskem postopku.

Ugotovitev, ali je toženka dedno nevredna, je v konkretnem primeru neločljivo povezana z okoliščinami nastanka sporne oporoke. Trditveno in dokazno breme glede teh okoliščin je bilo na toženki, saj je ona tista, ki se je sklicevala na obstoj zapustnikove oporoke in utemeljevala njeno veljavnost. Toženka je izkoristila zapustnikovo slabo psihofizično stanje za to, da je preprečila uveljavitev njegove resnične poslednje volje z namenom, da bi se sama finančno okoristila.

Da je toženka uspela zapustnika z zvijačo pripraviti do tega, da je podpisal oporoko, ki ni bila v skladu z njegovo poslednjo voljo, je nedvomno zavržno dejanje, ki ustreza definiciji dedne nevrednosti po 2. točki 126. člena ZD. Toženka si ne zasluži, da bi dedovala po zapustniku, ker se je pregrešila zoper njegovo svobodo testiranja.

Izrek

I. Pritožba prve tožene stranke zoper sodbo se zavrne in se sodba v izpodbijani 2. točki izreka potrdi.

II. Pritožba tožene stranke zoper sklep z dne 30. 1. 2023 se zavrne in se ta sklep potrdi.

III. Pritožba tožeče stranke zoper sklep z dne 28. 2. 2023 se zavrne in se ta sklep v izpodbijani VI. točki izreka potrdi.

IV. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo neveljavnost oporoke po pokojnem A. A., umrlem ... 3. 2020 (1. točka izreka), hkrati pa tudi dedno nevrednost prve tožene stranke B. B., da deduje po njem (2. točka izreka). Odločitev o stroških je pridržalo za posebni sklep (3. točka izreka).

2. Z izpodbijanim sklepom z dne 30. 1. 2023 (v nadaljevanju: sklep o stroških postopka) je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške, odmerjene na 6.094,94 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Z izpodbijanim sklepom z dne 28. 2. 2023 (v nadaljevanju: sklep o stroških izvedenca) je sodišče prve stopnje sodnemu izvedencu za področje forenzično - kriminalistično tehnične preiskave – preiskave rokopisov in podpisov, C. C. za opravljeno izvedensko delo odmerilo nagrado in stroške v bruto znesku ter DDV (I. točka izreka), prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (II. točka izreka) ter prispevek za poškodbe pri delu in poklicne bolezni po ZZVZZ (III. točka izreka), ugotovilo, da je sodni izvedenec zavezanec za DDV in kakšno davčno številko ima (IV. točka izreka), odločilo, da se nagrada, stroški, oba prispevka ter DDV, vse v skupnem znesku 450,64 EUR, izplačajo iz predujma, ki ga bo založila tožeča stranka (V. točka izreka), ter tožeči stranki posledično naložilo, da je dolžna v roku 15 dni plačati predujem v znesku 450,64 EUR na določen TRR sodišča z določenim sklicem (VI. točka izreka).

4. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila prva tožena stranka, zoper sklep o stroških postopka tožena stranka, zoper sklep o stroških izvedenca pa tožeča stranka. Odločbe izpodbijajo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

5. Prva tožena stranka (v nadaljevanju: toženka) izpodbija le odločitev v 2. točki izreka sodbe (to je glede ugotovitve o svoji dedni nevrednosti). Pritožbenemu sodišču predlaga, naj sodbo spremeni tako, da ta del tožbenega zahtevka v celoti zavrne; podredno predlaga razveljavitev sodbe v navedenem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje, stroški pritožbenega postopka pa naj bodo nadaljnji stroški postopka.

Opozarja, da ji sodišče očita nekaj, česar ona ni storila, svoje odločitve pa ne podkrepi z nobenimi verodostojnimi in resnimi dokazi. Zato je sodba v izpodbijanem delu pavšalna, nepravilna in nezakonita. Kot taka ji povzroča veliko moralno, psihično in materialno škodo.

Sodišče je dalo premajhno težo dejstvu, da je bila tožničina kazenska ovadba zoper toženko zavržena.

Zapustnik je bil v zadnjih mesecih življenja psihofizično slab (zato se sporni paraf razlikuje od drugih), ne pa tako slab, da se ne bi zavedal, kaj podpisuje. Sodišče je sprejelo dokazno oceno, da je oporoko podpisal zapustnik. Ne glede na to toženki očita, da je sama podpisala oporoko, oziroma ugotavlja, da je sicer ni podpisala, da pa jo je ponudila zapustniku v podpis v času, ko se njene vsebine ni mogel zavedati. Ti razlogi so v nasprotju sami s sabo.

Kdaj je bila oporoka sestavljena ter ali je toženka za to vedela, ni bistveno. Tako toženka kot tožnica sta potrdili, da je imel zapustnik voljo oporočno razpolagati. To izpodbije obrazložitev sodišča, da se zapustnik ni zavedal pomena svojih ravnanj in da mu je toženka podtaknila v podpis oporoko, ki jo je predhodno sama sestavila. Če bi toženka dejansko ravnala tako, bi v oporoki razpolagala tako, da bi sama sebi naklonila celotno zapustnikovo premoženje in ne le en del. Utemeljuje, zakaj ni bila zapustnikova poslednja volja, da se njegovo premoženje deli na pol med njo in tožnico oziroma da bi večino premoženja naklonil tožnici. Pri tem zlasti poudarja, da ni sporno, da je tožnica za časa zapustnikovega življenja od njega že prejela darila. Da tožnica deduje v okviru zmanjšanega nujnega deleža, še zdaleč ne pomeni, da bi ostala brez vsega. Da je imel zapustnik voljo oporočno razpolagati in kakšna naj bi bila ta volja, so izpovedale tudi štiri zaslišane priče, pa sodišče tega ni znalo pravilno ovrednotiti. Iz pričanj teh prič ne izhaja, da je toženka dala zapustniku podpisati oporoko, ki jo je sama sestavila in za katero je vedela, da ni skladna z zapustnikovo voljo. Oporočitelj ni dolžan nikomur polagati računov glede svojega razpolaganja s premoženjem. Zahteva sodišča po natančnem pričanju prič o oporočni volji zapustnika je zato nedopustna in nezakonita. Vse zaslišane priče so izpovedale, da je zapustnik s toženko zadnjih 30 let živel lepo in da je ta v času njegove bolezni zanj lepo skrbela, zato ne more biti nobeno presenečenje, če je zapustnik hišo naklonil prav njej.

V zvezi z ugotovitvijo, da je toženka ponaredila datum na oporoki, sodišče ne ponudi nobenega verodostojnega dokaza. Poleg tega meša pojma ponareditve datuma oporoke in dejanskega trenutka podpisa oporoke. Sodišče ni zmoglo ocene, ali je bila oporoka podpisana 28. 2. 2020 ali kak drug dan, kdo sploh naj bi datum ponaredil ter v kakšne namene. Bistvena je ugotovitev sodišča, da je zapustnik oporoko podpisal, ne pa, kje in kdaj. Sodišče tudi ne zmore razlage, zakaj toženka, če je ponaredila datum oporoke, ni ponaredila tudi zapustnikovega podpisa na oporoki. Toženka kot dedinja sodišču ni bila dolžna predočiti, kdaj in kdo je sestavil in podpisal oporoko. Sodišče je pretirano pritiskalo nanjo glede teh vprašanj.

Sodišče ni obrazložilo vzročne zveze med formalno neveljavnostjo oporoke in dedno nevrednostjo toženke. Postavlja se vprašanje, če je zapustnik kot prava nevešča stranka sploh vedel, kdaj se morajo priče podpisati in kakšen je protokol podpisovanja.

Ugotovitve sodišča glede zapustnikovega psihofizičnega stanja so kontradiktorne. Lečeči onkolog D. D. je izpovedal, da je bil zapustnik v takšnem stanju, da se je lahko podpisal in da je vedel, kaj podpisuje. Če sodišče v to dvomi, je nezakonito zavrnilo postavitev izvedenca medicinske stroke. Da je toženka zapustniku dajala Tramal in alkohol, je neizkazano dejstvo. Poleg tega uživanje Tramala še ne pomeni neposredno negativnega vpliva na psiho pacienta. Slabo zdravstveno stanje zapustnika še ne pomeni nujno tudi slabega psihičnega stanja. Da je bil zapustnik po odpustu iz bolnice povsem orientiran in pogovorljiv, je izpovedala tudi tožnica. Res pa je bil utrujen in je zato večino časa ležal. Vendar to še zdaleč ne pomeni, da je bil nerazsoden.

Sodišče ni ugotovilo, kdaj in kje je zapustnik podpisal oporoko niti ne njegovega zdravstvenega stanja ob ponovni hospitalizaciji, pa je kljub temu odločilo, da je toženka dedno nevredna. V obrazložitvi je sodišče celo samo priznalo, da trdnih dokazov glede dedne nevrednosti toženke ni, pa je kljub temu odločilo v njeno škodo. Znaki dedne nevrednosti, ki jih določa 126. člen ZD, niso bili ugotovljeni.

Sodišče je napačno interpretiralo trditev toženke, da je sledila pravi in resnični volji zapustnika. Toženka si je na vsak način prizadevala, da se poslednja volja zapustnika uresniči, vključno z njegovo izraženo željo glede podpisov oseb, s katerimi je prijateljeval in jim zaupal. Ugotovitve sodišča glede toženkinega védenja o zapustnikovi nerazsodnosti v bolnišnici niso pojasnjene v zadostni meri. Še vedno ostaja odprto vprašanje, kdaj in kje je zapustnik podpisal oporoko. Teza, da jo je podpisal tik pred smrtjo v bolnici, izhaja zgolj iz sklepanja sodišča, kar pa je prenizek standard za meritorno odločanje.

Pri vsebinskem odločanju o pravno pomembnih okoliščinah v pravdnem postopku je potreben dokazni standard prepričanje. Znižanje tega dokaznega standarda v konkretnem primeru ne pride v poštev. Sodišče je odločilo brez dokazov, zgolj na podlagi sklepanja. Ni upoštevalo, da se razlogov dedne nevrednosti praviloma ne sme razlagati na način, da se daje zakonu širšo vsebino, niti jih ni dopustno uporabljati analogno. Sodišče niti ni pojasnilo, zakaj bi bilo v tej zadevi dopustno znižanje dokaznega standarda, pri tem pa je zavrnilo izvedbo posameznih dokazov, kar vodi v nezakonitost in nepravilnost odločitve.

6. Tožnica v odgovoru na pritožbo toženke zoper sodbo argumentirano nasprotuje pritožbenim navedbam. Predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe ter zahteva povrnitev stroškov odgovora na pritožbo z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7. Oba toženca pravočasno izpodbijata sklep o stroških postopka. Pritožbenemu sodišču predlagata razveljavitev celotnega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje, stroški tega pritožbenega postopka pa naj bodo nadaljnji stroški postopka.

Sklepu očitata nezadostno obrazloženost, zaradi česar ni možen preizkus priznanih stroškov. Sodišče namreč ni specificiralo stroškov tožnice za odsotnost iz pisarne in za trajanje narokov. Ker trajanja narokov niso časovno opredeljena, toženca ne vesta, če so prisojene točke po Odvetniški tarifi (OT) pravilno odmerjene.

Ker je toženka vložila pritožbo zoper del sodbe glede dedne nevrednosti, so posledično nepravilni in preuranjeno določeni tudi stroški v izpodbijanem sklepu. Sodišče bi lahko sklep o stroških izreklo v sodbi. Sodba in sklep o stroških sta bila izdana le z enodnevnim zamikom, kar je v nasprotju z načelom ekonomičnosti in koncentracije pravdnega postopka. Toženka je morala vložiti dve pritožbi in dvakrat plačati takso. Tudi zato je treba sklep o stroških pridržati, dokler ne bo odločeno o pritožbi zoper sodbo.

8. Tožnica v odgovoru na pritožbo tožencev obrazloženo oporeka nekaterim pritožbenim navedbam. Predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sklepa o stroških postopka ter zahteva povrnitev stroškov odgovora na pritožbo z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

9. Tožnica s pravočasno pritožbo izpodbija odločitev v VI. točki izreka sklepa o stroških izvedenca (naložitev predujma v njeno plačilo). Glede na to, da je sodišče o stroških postopka že odločilo, bi tudi o stroških izvedenca, ki so nastali naknadno, moralo odločiti skladno z načelom uspeha iz 154. člena ZPP. Nobene podlage ni, da bi te stroške glede na fazo postopka morala plačati tožnica. Ker je dokaz z izvedencem že izveden, založitev predujma ni (več) potrebna. Postopek na prvi stopnji je končan, zato bi sodišče tudi te dodatne stroške skladno z določbo 154. člena ZPP moralo naložiti toženki. V vsakem primeru sta dokaz predlagali obe stranki (glej zapisnik z dne 11. 7. 2022), zato bi lahko sodišče tožnici naložilo v plačilo le polovico stroškov izvedenca. Podredno tožnica glede stroškov izvedenca predlaga izdajo dopolnilnega sklepa, saj s sklepom o stroških ni bilo odločeno o teh stroških, čeprav jih je tožnica priglasila pravočasno.

10. Tožena stranka in izvedenec nista odgovorila na pritožbo tožnice zoper sklep o stroških izvedenca.

11. Pritožbe niso utemeljene.

**Glede pritožbe toženke zoper sodbo**

12. Razlogi za dedno nevrednost so navedeni v 126. členu Zakona o dedovanju (ZD). Gre za primere, ko se dedič huje pregreši zoper zapustnika (1. in 4. točka) ali zoper njegovo poslednjo voljo (2. in 3. točka). V konkretnem primeru je tožnica (zapustnikova odrasla hči) toženki (zapustnikovi dolgoletni zunajzakonski partnerki) očitala slednje (preprečitev uveljavitve zapustnikove poslednje volje) in večino svojih trditev tudi uspela dokazati.

13. Pritožnica sodišču prve stopnje neutemeljeno očita nasprotujoče si razloge glede tega, kdo je podpisal sporno oporoko. Sodišče je sprejelo dokazno oceno, da je oporoko podpisal zapustnik, in ne drži, da toženki očita, da jo je podpisala ona.1 Možnost, da se je na oporoki namesto zapustnika podpisal nekdo drug, je izrecno zavrnilo kot manj verjetno (glej 40. in 60. točko obrazložitve). Vendar pa ugotovitev, da oporoka glede zapustnikovega podpisa ni ponarejena, še ne pomeni, da je pristna in da odraža pravo zapustnikovo voljo. V konkretnem primeru je tožnica toženkino dedno nevrednost utemeljevala še z drugimi sumljivimi okoliščinami nastanka oporoke. Ponareditev oporoke ni bilo edino zavržno dejanje, ki ji ga je očitala.

14. Iz sodbe izhaja naslednje ugotovljeno dejansko stanje: 1) zapustnik je bil v zadnjem mesecu pred smrtjo, ko naj bi napisal oporoko, v slabem psihofizičnem stanju, 2) oporoko je moral natipkati nekdo drug kot zapustnik, možno, da toženka, 3) v oporoki navedene priče oporoke niso podpisale v navzočnosti zapustnika niti ne v prisotnosti druga druge, poleg tega priče niso videle, da bi zapustnik podpisal oporoko in izjavil, da ta predstavlja njegovo poslednjo voljo,2 4) toženka je bila tista, na pobudo katere so priče podpisale oporoko, pri čemer je večina podpisov (pet od šestih) nastala že po zapustnikovi smrti, 5) zapustnik je oporoko podpisal najverjetneje v času zadnje hospitalizacije, nekaj dni pred smrtjo, 6) tedaj je bilo njegovo zdravstveno stanje že zelo slabo (bil je pod vplivom morfija), 7) toženka je to njegovo stanje izkoristila za zapis oporoke, katere vsebina ne odraža njegove prave poslednje volje3. Pritožbeno sodišče se strinja z oceno sodišča prve stopnje, da preplet teh pravilno ugotovljenih okoliščin daje zadostno podlago za ugotovitev toženkine dedne nevrednosti.

15. Ne drži, da je bila v tem postopku dana premajhna teža dejstvu, da je bila tožničina kazenska ovadba zoper toženko zavržena. Sodišče prve stopnje je v 31. točki obrazložitve sodbe s sklicevanjem na določbo 14. člena ZPP pravilno pojasnilo, zakaj ni vezano na sklep državnega tožilstva o zavrženju kazenske ovadbe. Za ugotovitev dedne nevrednosti ni treba, da bi bil dedič za svoje dejanje pravnomočno obsojen v kazenskem postopku.

16. Ugotovitev, ali je toženka dedno nevredna, je v konkretnem primeru neločljivo povezana z okoliščinami nastanka sporne oporoke.4 Trditveno in dokazno breme glede teh okoliščin je bilo na toženki, saj je ona tista, ki se je sklicevala na obstoj zapustnikove oporoke in utemeljevala njeno veljavnost. Temu bremenu toženka tudi po oceni pritožbenega sodišča ni zadostila. Med postopkom je podala pomanjkljive in nasprotujoče si navedbe, spreminjala svojo obrambno taktiko5 ter predlagala dokaze, ki ne potrjujejo, da ji okoliščine nastanka oporoke niso znane ali da bi jih bilo treba tolmačiti v njeno korist. 17. Pritožba ne uspe vnesti utemeljenega dvoma v dokazni zaključek, da je toženka izkoristila zapustnikovo slabo psihofizično stanje za to, da je preprečila uveljavitev njegove resnične poslednje volje z namenom, da bi se sama finančno okoristila (po zakonitem dedovanju bi dobila polovico zapustnikovega premoženja, v oporoki pa so ji bili namenjeni cela hiša in denarna sredstva). Zvijačnost njenega ravnanja se kaže zlasti v tem, da je 1) prikrivala dejstvo, da je prinesla več pričam v podpis oporoko šele po zapustnikovi smrti, 2) da je pred zapuščinskim sodiščem predstavila sporno oporoko kot pristno listino, ki odraža zapustnikovo pravo poslednjo voljo, ter 3) da je vedela, da ta volja dejansko ni bila izražena na zapisan način in ni imela takšne vsebine. Da je toženka uspela zapustnika z zvijačo pripraviti do tega, da je podpisal oporoko, ki ni bila v skladu z njegovo poslednjo voljo,6 je nedvomno zavržno dejanje, ki ustreza definiciji dedne nevrednosti po 2. točki 126. člena ZD.7 Toženka si ne zasluži, da bi dedovala po zapustniku, ker se je pregrešila zoper njegovo svobodo testiranja.

18. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je prepričljiva in skladna z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Ne drži, da je sodišče odločilo zgolj na podlagi sklepanja (verjetnosti) in brez dokazov. Skrbno in temeljito se je opredelilo do vseh ključnih izvedenih dokazov. Med drugim je pravilno ocenilo tudi toženkino izpovedbo glede nastanka oporoke, in sicer kot neverodostojno. Ob nespornem dejstvu, da je bila prav toženka tista, ki je sodelovala pri zbiranju podpisov na sporni oporoki, bi morala znati od vseh udeleženih ravno ona največ pojasniti glede tega, kdaj, kje in kako je nastala sporna oporoka. Njene navedbe v zvezi s tem pa so se med postopkom spreminjale in si celo prihajale v nasprotje, enako kot ni delovala prepričljivo in koherentno njena izpovedba, ki tudi močno odstopa od njenega zaslišanja v predkazenskem postopku (npr. ali in kdaj je videla zapustnika podpisati oporoko, kdo je sestavil oporoko, kdo jo je podpisal najprej, kdaj so jo podpisale določene priče itd.). O vseh okoliščinah v zvezi z nastankom oporoke toženka sploh ni želela izpovedati, čeprav je obenem dejala, da so ji te okoliščine znane. Tudi to je sodišče prve stopnje ustrezno ovrednotilo (primerjaj 262. člen ZPP) in ji glede na vse navedeno upravičeno ni verjelo, da ni imela aktivne vloge pri sestavi oporoke, za katero je vedela, da ne odraža zapustnikove resnične volje.

19. Da je bil zapustnik v času testiranja nerazsoden in s tem oporočno nesposoben, sodišče prve stopnje ni ugotovilo. Na podlagi razpoložljivih dokazov pa je ugotovilo, da je bil zapustnik v zadnjih mesecih življenja v slabem psihofizičnem stanju,8 česar tudi toženka ni zanikala (tudi v pritožbi ne), medtem ko je bilo ob zadnji hospitalizaciji njegovo stanje še slabše.9 To je moralo biti znano tudi toženki, ki ga je obiskovala v bolnici.

20. Ugotovitve sodišča prve stopnje glede zapustnikovega slabega psihofizičnega stanja niso kontradiktorne. Da je zapustnik v času zadnjega bivanja doma dnevno užival 16 različnih tablet, med drugim tudi Tramal, vse navedeno pa kombiniral še z alkoholom, ni neizkazano dejstvo, temveč je to v svoji izpovedbi prostodušno priznala sama toženka. Ali ga je k uživanju vseh teh substanc spodbujala prav ona, ni bistveno, je pa očitno, da je za to vedela (sama je povedala, da mu je ona pripravljala tablete) in da ga od tega ni odvračala (tega ni trdila). V zvezi s tem je bistveno poudariti še, da je postavitev izvedenca medicinske (psihiatrične) stroke z namenom, da bi ta podal več ugotovitev glede zapustnikove (ne)zmožnosti oblikovanja svobodne poslednje volje (zaradi vpliva eventualnih zlorab zdravil v povezavi z alkoholom), preprečila ravno toženka. Na zadnjem naroku je namreč nasprotovala izrecnemu predlogu tožnice za postavitev tega izvedenca, ki bi oblikoval svoje mnenje skupaj z že angažiranim izvedencem grafološke stroke (list. št. 151).10 Zato je njena pritožbena kritika glede opustitve izvedbe tega dokaza ne le neutemeljena, temveč tudi neresna (primerjaj 286.b člen ZPP).

21. Ključnega pomena za pravilnost izpodbijane odločitve je, da pritožba ne uspe izpodbiti dokaznega zaključka sodišča o tem, da zapisano v oporoki ne predstavlja prave zapustnikove poslednje volje. Tudi če je imel zapustnik v zadnjem mesecu življenja, ko je bil že zelo bolan, voljo oporočno razpolagati, toženka ni uspela dokazati, da je bila ta volja takšna, kot je izraženo v oporoki. Razloge za to je sodišče prve stopnje navedlo v 70. do vključno 78. točki obrazložitve sodbe, kot najbolj prepričljive pa gre izpostaviti, da 1) nobena od zaslišanih prič ni izpovedala ničesar o tem, da bi zemljo in gozd podedoval toženkin brat (drugi toženec),11 2) da sodišče verjame tožnici, da je bil zapustnikov pravi namen, da se dediščina deli med njo in toženko, ne pa, da tožnico v vsem prikrajša, ter 3) da ni običajno, da bi oče (zapustnik) v oporoki našteval običajna darila in zahteval, naj se hčerki (tožnici) odštejejo od njenega nujnega deleža. 22. Enako kot sodišče prve stopnje tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da v konkretnem primeru ni najti nobenega logičnega in prepričljivega razloga za zapustnikov namen, da z oporoko svojo edino hčerko praktično izključi iz dedovanja. Izveden dokazni postopek ni pokazal, da bi bila s hčerko odtujena, skregana ali da bi imela slab odnos, temveč da je bila glavni razlog, zaradi katerega se nista videla pogosteje, toženka. Tožnica je prepričljivo izpovedala, da ji je toženka celo poskušala preprečiti obiske pri bolnem zapustniku, ko je bil ta hospitaliziran (list. št. 46).

23. Toženka ne uspe vzbuditi resnih pomislekov v pravilnost ugotovitve sodišča, da je bila zapustnikova volja, da se dediščina med tožnico in toženko deli na pol. Tega ne zanika na prepričljiv način. Trdi namreč, da bi v tem primeru zapustnik napravil oporoko z drugačno vsebino, vendar pa je dejstvo, da mu v tem primeru oporoke glede na pravila o zakonitem dedovanju sploh ne bi bilo treba napraviti (glej 11. in 4.a člen ZD).

24. Kaj je zapustnik govoril o vsebini nameravane oporoke, preden jo je sestavil, je seveda lahko pomembno za ugotavljanje, ali je v oporoki izražena njegova prava poslednja volja. Vendar pa, kot je pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje, nobena od zaslišanih prič, ki so podpisane na oporoki, ni izpovedala ničesar o tem, da bi zapustnik nameraval zemljo in gozd v oporoki nakloniti toženkinemu bratu (drugemu tožencu). To pa je bilo tudi popolno presenečenje za tožnico, ki ji zapustnik ni z ničemer napovedoval, da šteje, da je ona od njega že prejela dovolj ter da bo vse svoje premoženje namenil toženki in njenemu bratu. Prav nasprotno, ob njenem zadnjem obisku na domu 29. 2. 2020 (ko naj bi bila sporna oporoka že sestavljena) je tožnici dal vedeti, da bi želel poskrbeti za to, da se s toženko po njegovi smrti ne bi kregali. Vsebina sporne oporoke (skoraj popolno prikrajšanje tožnice) tega ne odraža. Ob tem ne preseneča toliko, da je kot oporočna dedinja imenovana toženka, kot bode v oči dejstvo, da je tožnica v oporoki spregledana brez navedbe utemeljenega razloga (vštetje običajnih daril v nujni delež ni tak razlog).

25. Da bi v primeru, če bi zapustniku dejansko podtaknila v podpis oporoko, sama sebi naklonila celotno zapustnikovo premoženje in ne le en del, ne more biti prepričljiv argument za to, da sporna oporoka predstavlja pravo zapustnikovo poslednjo voljo. Četudi vsebina oporoke ni v izključno korist toženke, imata od nje pomembno korist prav ona in z njo povezana oseba (njen ožji sorodnik), medtem ko je tožnica na ta račun od dedovanja skoraj v celoti izključena.

26. Sodišče prve stopnje ni napačno interpretiralo trditve toženke, da je "sledila pravi in resnični volji zapustnika". Ta toženkina trditev tudi po oceni pritožbenega sodišča le dodatno potrjuje njeno aktivno vlogo pri sestavi in organizaciji podpisovanja oporoke. Predstavlja njeno opravičilo, zakaj je v času zapustnikovega slabega psihofizičnega stanja, ko je že umiral, "vzela stvari v svoje roke" in poskrbela sama zase, kot se ji je to zdelo pravično glede na vso skrb in pomoč, ki ju je namenjala zapustniku v zadnjem času, ko je bil zelo bolan.

27. Ugotovitev glede toženkine ponareditve datuma na oporoki (antidatiranje) ni bistvenega pomena za zaključek o njeni dedni nevrednosti. Oporoka je bila nesporno sestavljena in podpisana v zadnjem mesecu pred zapustnikovo smrtjo, ko zapustnik zaradi dolgotrajne bolezni (rak ščitnice) in še več drugih pridruženih zdravstvenih težav (depresija, sladkorna bolezen itd.) ni bil več v dobri psihofizični kondiciji ter se je vedelo, da umira. Prepričljivo je argumentirana ocena sodišča, zakaj oporoka ni bila podpisana 28. 2. 2020 (kot je datirana) na domu zapustnika, temveč kasneje, najverjetneje v času zapustnikove zadnje hospitalizacije oziroma zadnji teden pred smrtjo zapustnika (to je med 22. in 29. 3. 2020). Katerega dne točno je bila oporoka podpisana, pa ni bistveno. Tožnici to dejstvo ni znano in ga niti ni zatrjevala, toženka pa je bila, kot že rečeno, glede podrobnosti nastanka oporoke zelo skopa, nekonsistentna in neprepričljiva. Glede pomembnosti ugotovitve datuma in kraja nastanka oporoke ostaja nekonsistentna tudi v pritožbi – enkrat se ji to zdi pomembno,12 drugič ne.13

28. Nenazadnje tudi ni utemeljena pritožbena kritika, da je sodišče prve stopnje odločilo brez upoštevanja dokaznega standarda prepričanja. Nekaterih dejstev sodišče preprosto ni moglo ugotoviti s stopnjo prepričanja, vendar pa ta dejstva bodisi niso ključnega pomena bodisi jih je treba tolmačiti v povezavi z ostalimi prepričljivo ugotovljenimi dejstvi ter upoštevaje način toženkine obrambe v postopku.

29. Ostale pritožbene navedbe za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločitve niso pravno pomembne ter le zamegljujejo bistvo zadeve, zato ne terjajo vsebinskega odgovora pritožbenega sodišča (prvi odstavek 360. člena ZPP).

30. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo nobenih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo toženke zoper sodbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo v izpodbijani 2. točki izreka potrdilo (353. člen ZPP).

**Glede pritožbe tožencev zoper sklep o stroških postopka**

31. Toženca neutemeljeno izpodbijata sklep o stroških postopka. Ne drži, da ta sklep ni obrazložen v zadostni meri. Sodišče prve stopnje je navedlo vrsto in višino stroškov, ki jih je priznalo tožnici, pri čemer je opredelilo tudi višino nagrade za vsako priznano odvetniško storitev posebej. Kateri stroški in v kolikšni višini so bili tožencema naloženi v plačilo, je tako mogoče preizkusiti. Smiselno očitana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana.

32. Pritožba ima sicer prav, ko opozarja, da sodišče prve stopnje ni postopalo pravilno in ekonomično, ko je o stroških postopka odločilo le en dan po izdaji sodbe.14 Vendar pa navedeno ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. Kot je razvidno iz sosledja v predmetni odločbi, je pritožbeno sodišče najprej vsebinsko obravnavalo pritožbo toženke zoper sodbo in ugotovilo, da ta ni utemeljena. Končni pravdni uspeh strank je zdaj znan in je prav takšen, kot ga je ocenilo sodišče prve stopnje: tožnica je v pravdi v celoti uspela.15 Zato sta ji toženca dolžna povrniti vse njene potrebne stroške pravdnega postopka (prvi odstavek 154. člena in 155. člen ZPP).

33. Toženca s svojo pavšalno pritožbeno kritiko ne uspeta vzbuditi dvoma v pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve. Koliko je trajal posamezni narok in koliko pooblaščenčeva odsotnost iz pisarne, so obema strankama znana dejstva. Ta dejstva izhajajo iz spisa (zapisniki o narokih) oziroma iz javno objavljenih podatkov o oddaljenosti kraja pisarne pooblaščenca tožnice od kraja sodišča in jih sodišče ni bilo dolžno posebej navesti v obrazložitvi izpodbijanega sklepa. Če sta toženca dvomila v pravilnost uporabljenih podatkov, bi jih lahko preverila in konkretno navedla, v čem in zakaj ne držijo. Nenazadnje imata tudi sama zagotovljeno kvalificirano pravno pomoč, ki sta je bila deležna tudi na vseh narokih.

34. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo nobenih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožencev zoper sklep o stroških postopka zavrnilo kot neutemeljeno in ta sklep potrdilo (353. člen v zvezi s 366. členom ZPP).

**Glede pritožbe tožnice zoper sklep o stroških izvedenca**

35. Upoštevaje dejstvo, da je bila tožnica tista, ki je predlagala postavitev izvedenca grafološke stroke, in podatke spisa, da predujem za postavitev tega izvedenca do izdaje izpodbijanega sklepa še ni bil založen, je izpodbijana odločitev o naložitvi predujma za izvedenca v plačilo tožnici pravilna. Navedeni dejstvi sta ključnega pomena za presojo pravilnosti izpodbijane odločitve in ju pritožba ne uspe izpodbiti.

36. Ne drži pritožbena navedba, da sta dokaz s postavitvijo izvedenca grafološke stroke predlagali obe stranki in da bi zato sodišče lahko tožnici naložilo v plačilo le polovico stroškov tega izvedenca. Iz podatkov spisa je razvidno, da je postavitev izvedenca grafološke stroke predlagala le tožnica, in sicer zato, ker prej ni sodelovala v postopku, v katerem je bil postavljen.16 Zapisa sodišča na drugem naroku, da bo "v soglasju s strankama povabilo izvedenca Pogačnika na zaslišanje,"17 ni mogoče tolmačiti na način, da sta postavitev izvedenca predlagali obe stranki, temveč v smislu, da se je tožena stranka strinjala z izvedbo tega dokaza oziroma mu ni nasprotovala.

37. Pritrditi gre sicer pritožbeni kritiki, da postopanje sodišča v zvezi z naložitvijo predujma za plačilo izvedenca šele po njegovem že opravljenem delu (in celo po zaključku glavne obravnave), ni v skladu z ZPP. Od strankine založitve predujma je namreč praviloma odvisno, ali bo dokaz z izvedencem sploh izveden (glej 153. člen ZPP). Ne glede na navedeno pa ima že postavljeni izvedenec, ki je opravil svoje delo ter pravočasno priglasil nagrado in stroške, vso pravico do ustreznega plačila, pri čemer mu te pravice v konkretnem primeru (ker predujem za njegovo delo do izdaje izpodbijanega sklepa še ni bil založen) ni mogoče zagotoviti na drugačen način.

38. Zmotno je pritožbeno stališče, da založitev predujma ni (več) potrebna, ker je bil dokaz z izvedencem že izveden. Ravno zato je plačilo predujma potrebno. Izpodbijani sklep ima pravno podlago (249. člen v zvezi s tretjim odstavkom 242. člena ZPP), izdan je samo kasneje kot običajno, kar pa ni vplivalo na njegovo pravilnost in zakonitost. Z izpodbijanim sklepom sodišče odpravlja svojo napako, da tožnice ni predhodno (pravočasno) pozvalo k plačilu predujma za nagrado in stroške izvedenca. To plačilo pa še vedno ostaja obveznost tožnice, šele po njeni izpolnitvi obveznosti se lahko glede na njen končni uspeh v postopku prevali na toženo stranko (z izdajo dodatnega sklepa o stroških postopka). Ne glede na sedanjo fazo postopka in njen končni uspeh v postopku je torej nagrado in stroške izvedenca dolžna v prvi vrsti kriti tožnica, ker je predlagala ta dokaz (152. člen in prvi odstavek 153. člena ZPP).

39. Sodišče prve stopnje s sklepom o stroških postopka še ni moglo odločiti o nagradi in stroških izvedenca, saj ta strošek tožnici še ni nastal. O povrnitvi stroškov, ki še niso nastali, ni mogoče odločati in jih naložiti v plačilo nasprotni stranki, tak zahtevek je prenagljen. Bo pa o priglašeni nagradi in stroških izvedenca mogoče odločiti naknadno (z dodatnim sklepom), ko bo izkazano, da so ti stroški tožnici dejansko nastali.

40. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo nobenih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo tožnice zoper sklep o stroških izvedenca zavrnilo kot neutemeljeno in ta sklep v izpodbijani VI. točki izreka potrdilo (353. člen v zvezi s 366. členom ZPP).

**Glede stroškov pritožbenega postopka**

41. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in prvim odstavkom 155. člena ZPP. Ker nobena od pritožb ni utemeljena, odgovora na pritožbo pa nista bistveno prispevala k odločitvi pritožbenega sodišča, je odločeno, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Toženki pa se očita ponareditev datuma oporoke (65. in 85. točka obrazložitve). 2 Zato je bilo ugotovljeno, da sporna oporoka ne izpolnjuje pogojev za veljavnost pisne oporoke pred pričami (neizpodbijana 1. točka izreka sodbe). 3 Oziroma pove, da ve, kdo je zapisal oporoko, pa ne bo povedala. 4 Nasprotnemu pritožbenemu stališču ni mogoče slediti. Vzročna zveza med formalno neveljavnostjo oporoke in dedno nevrednostjo toženke je v tem primeru očitna, kar jasno izhaja tudi iz argumentacije sodbe. 5 V odgovoru na tožbo z dne 19. 7. 2021 je trdila, da je zapustnik oporoko podpisal lastnoročno pred pričami, v pripravljalni vlogi z dne 13. 11. 2022 pa se je sklicevala na to, da so v času podpisa oporoke vladale zaostrene razmere glede preprečevanja okužbe z virusom Covid-19, še posebej v bolnicah. 6 Ugotovljeno je bilo, da je bila zapustnikova poslednja volja, da oporoke ne napravi oziroma vsaj, da ima oporoka drugačno vsebino. 7 Za zelo podoben primer je šlo v zadevi VSL sodba in sklep I Cp 837/2021 z dne 25. 5. 2021. 8 Na kakšen način se je odražalo to stanje, je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi izpovedb tožnice in toženke ter zaslišanja onkologa D. D., ki je sodeloval pri zdravljenju zapustnika. 9 Zapustnik je bil tedaj operiran, vstavljen mu je bil torakalni dren, dobival je morfinski preparat codein in prejel še eno kemoterapijo. V zadnjem tednu, ko je bil že v procesu umiranja in premeščen na paliativni oddelek, pa je dobival morfij (ugotovitve v 61. točki obrazložitve). 10 Tudi to procesno dejanje toženke je sodišče prve stopnje ustrezno ovrednotilo (65. točka obrazložitve). 11 Mimogrede gre pripomniti, da se omenjeni kot stranka nikoli ni pojavil pred sodiščem niti se ni odzval na vabilo sodišča za zaslišanje. 12 "Sodišče ni ugotovilo, kdaj in kje je zapustnik podpisal oporoko..." ... "Še vedno ostaja odprto vprašanje, kdaj in kje je zapustnik podpisal oporoko." 13 "Kdaj je bila oporoka sestavljena ter ali je toženka za to vedela, ni bistveno." ... "Bistvena je ugotovitev sodišča, da je zapustnik oporoko podpisal, ne pa, kje in kdaj." 14 O stroških postopka bi moralo odločiti bodisi v sodbi bodisi po pravnomočnosti sodbe (glej četrti odstavek 163. člena ZPP). 15 To je tako glede zahtevka za ugotovitev neveljavnosti oporoke kot glede zahtevka za ugotovitev dedne nevrednosti toženke. 16 Glej tožbo na list. št. 4, zlasti pa prvo pripravljalno vlogo tožnice na list. št. 31 in 35. 17 Glej zapisnik naroka z dne 11. 7. 2022 na list. št. 64.