Jedro

Sodišče prve stopnje je v postopku za vzpostavitev etažne lastnine po ZVEtL etažno lastnino le dokončalo s tem, da je na skupnih delih določilo solastniške deleže. To pa ni podlaga, da bi pritožnika na podlagi 8. točke 3. člena ZST-1 v zvezi z tarifno številko 91211 lahko opredelili kot zavezano stranko za plačilo sodne takse za postopek za vzpostavitev etažne lastnine.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se ugovoru A. z dne 22. 5. 2014 zoper plačilni nalog z dne 13. 5. 2014 za plačilo sodne takse za postopek vpostavitve etažne lastnine ugodi in se plačilni nalog razveljavi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor predlagatelja A., ki ga je 22. 5. 2014 vložil zoper plačilni nalog z dne 13. 5. 2014. Z njim mu je sodišče naložilo plačilo sodne takse za postopek vzpostavitve etažne lastnine po tar. št. 91211 Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) v znesku 120,00 EUR.

2. Predlagatelj zoper takšno odločitev vlaga pritožbo. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da bo ugovoru ugodeno in izpodbijani plačilni nalog razveljavljen. Meni, da je sodišče takso odmerilo v nasprotju s popolnoma jasnim besedilom tar. št. 91211, ki določa, da se taksa po navedeni tarifni številki plača za vsako enoto oziroma posamezni del stavbe, na katerem se vzpostavlja etažna lastnina. V konkretnem primeru je bila etažna lastnina že vzpostavljena, solastninski deleži na skupnih delih pa niso bili določeni. Opozarja na obrazložitev predloga Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1A), ki je bil objavljen v Poročevalcu državnega zbora št. 93/2010 z dne 2. 7. 2010. V tej obrazložitvi je navedeno, da je zavezanec za plačilo tisti, o katerega vpisu lastninske pravice na posameznem delu stavbe je sodišče s sklepom o vzpostavitvi etažne lastnine prvič odločilo, ne pa tudi tisti, ki je bil že pred sklepom o vzpostavitvi etažne lastnine, ki ga je sodišče izdalo v postopku po ZVEtL, v zemljiški knjigi vpisan kot etažni lastnik posameznega dela. Odločitev sodišča je zato v nasprotju z namenom zakonodajalca. Je tudi v nasprotju s prakso Ustavnega sodišča, ki je že večkrat zavzelo stališče, da je namen sodnih taks delno plačilo za opravljeno storitev in mora zato obstajati med višino sodne takse in storitve neposredna zveza in razumno sorazmerje. Sodišče je enako obravnavalo neenake položaje strank, kar je nedopustno in v nasprotju z Ustavo. V konkretnem primeru je sodišče določilo zgolj deleže na skupnih delih stavbe in zato ni podlage za obračun enake takse kot v primeru, kadar mora v postopku postaviti izvedenca geodetske stroke, ki izdela elaborat za vpis stavbe v kataster stavb, in izvesti celoten postopek ter presoditi, ali so izpolnjeni pogoji za vknjižbo lastninske pravice na posameznem delu v korist določenega lastnika. Ker niso bili vknjiženi kot lastniki skupnih delov, deležev na njih niso mogli urediti na način kot ga predlaga sodišče. Meni tudi, da bi moralo sodišče uporabiti ZST-1, veljaven pred uveljavitvijo novele ZST-1A, saj predlog za dokončanje etažne lastnine ni bil vložen na novo, pač pa je bil dopolnjen prvotni predlog za določitev pripadajočega zemljišča k stavbi.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče nima pomislekov v to, da je potrebno v konkretnem primeru obveznost plačila sodne takse presojati po ZST-1 z upoštevanjem novele ZST-1A, ki je vstopila v veljavo 1. 1. 2011. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je bil dne 15. 12. 2009 vložen zgolj predlog za določitev pripadajočega zemljišča k stavbam na ... ulici, med drugim tudi ... ulici 8, šele 23. 7. 2012 pa je bila vložena razširitev predloga, s katero je bila predlagana tudi vzpostavitev etažne lastnine. Ker je predlog za vzpostavitev etažne lastnine za stavbo ... ulica 8 samostojen predlog, o katerem je sodišče prve stopnje tudi odločalo v ločenem postopku, ta predlog pa je bil vložen po uveljavitvi ZST-1A, pride njegova uporaba v poštev tudi v konkretnem primeru.

5. Pritožbeno sodišče pa ne soglaša z materialnopravno presojo sodišča prve stopnje, ki meni, da je v konkretnem postopku takso po tar. št. 91211, ki se nanaša na postopek za vzpostavitev etažne lastnine, dolžan plačati tudi pritožnik.

6. V opombi 9.12, ki se nahaja v tarifnem delu ZST-1, je navedeno, da se taksa (tudi za postopek za vzpostavitev etažne lastnine) plača posebej za vsako enoto oziroma posamezen del stavbe, na katerem se vzpostavlja etažna lastnina. Ker etažna lastnina ni le lastnina posameznega dela zgradbe, ampak lastnina posameznega dela in solastnina skupnih delov (1. odstavek 105. člena SPZ), je ta glede vsakega posameznega dela v celoti vzpostavljena šele takrat, ko je vpisana tudi solastnina na skupnih delih zgradbe. Besedilo opombe je zato mogoče razlagati tako kot je to storilo sodišče prve stopnje – da je torej takso dolžan plačati tudi tisti udeleženec postopka, ki je sicer že bil vpisan v zemljiški knjigi kot lastnik posameznega dela, ne pa tudi kot solastnik skupnih delov.

7. Vendar pa pritožnik v pritožbi utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje ob razlagi te tarifne številke ter citirane opombe spregledalo določilo 8. točke 3. člena ZST-1, ki opredeljuje zavezance za plačilo (te) takse.

8. Besedilo 8. točke 3. člena se glasi: „ V postopku za vzpostavitev etažne lastnine po zakonu, ki ureja vzpostavitev etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in določanje pripadajočega zemljišča k stavbi, mora plačati takso za postopek na prvi stopnji tisti, o katerega vpisu lastninske pravice na posameznem delu stavbe je sodišče s sklepom o vzpostavitvi etažne lastnine prvič odločilo.“

9. Zakon v citirani določbi ne govori več o vzpostavitvi etažne lastnine na posameznem delu stavbe, ampak o odločanju o vpisu lastninske pravice na posameznem delu stavbe. Zavezanec za plačilo takse po tarifni št. 91211 ZST-1 zato ni tisti o katerega vpisu lastninske pravice na posameznem delu sodišče v postopku ni odločalo (ker je njegova lastninska pravica že vpisana). V kolikor bi bil namen zakonodajalca drugačen, zavezanca ne bi opredeljeval na način kot izhaja iz te določbe, ampak bi za zavezance določil vse etažne lastnike.

10. Da je takšna razlaga zakona pravilna, pa dokazuje tudi obrazložitev predloga ZST-1A, ki je bil objavljen v poročevalcu Državnega zbora št. 93/2010 z 2. 7. 2010, na katerega opozarja tudi pritožnik. V obrazložitvi 2. člena ZST-1A je tako navedeno, da se s 3. členom ZST-1 posebej določa taksnega zavezanca za vzpostavitev etažne lastnine na prvi stopnji. Glede na to, da sodišče s sklepom o vzpostavitvi etažne lastnine med drugim odloči tudi o vpisu lastninske pravice na posameznih delih stavbe, je zavezanec za plačilo takse za navedeni postopek tisti, v katerega vpisu lastninske pravice na posameznem delu stavbe je sodišče s sklepom o vzpostavitvi etažne lastnine prvič odločilo. V nadaljevanju je posebej pojasnjeno, da to pomeni, da tistemu, ki je bil že pred sklepom o vzpostavitvi etažne lastnine, ki ga je sodišče izdalo v postopku po ZVEtL, v zemljiški knjigi vpisan kot etažni lastnik posameznega dela stavbe, ne bo treba plačati takse za postopek vzpostavitve etažne lastnine po ZVEtL, saj sodišče ne bo imelo dela z ugotavljanjem njegove etažne lastnine, poleg tega pa je že plačal ustrezne stroške v postopku, na podlagi katerega je bil vpisan kot etažni lastnik.

11. V konkretnem primeru, kar izhaja tudi iz razlogov izpodbijanega sklepa, sodišče prve stopnje o vpisu lastninske pravice na posameznem delu stavbe, ki je v lasti pritožnika, ni odločalo. Posamezni deli stavbe so bili namreč že vpisani v zemljiški knjigi in pri njih vpisana lastninska pravice na posamezne udeležence. V tem postopku je sodišče prve stopnje etažno lastnino le dokončalo s tem, da je na skupnih delih določilo solastniške deleže. To pa ni podlaga, da bi pritožnika na podlagi 8. točke 3. člena ZST-1 lahko opredelili kot zavezano stranko za plačilo sodne takse za postopek za vzpostavitev etažne lastnine.

12. Pritožbeno sodišče je glede na obrazloženo pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v zvezi z 3. odstavkom 1. člena ZST-1 spremenilo tako, da je ugovoru predlagatelja ugodilo in izdani plačilni nalog na podlagi 34a člena ZST-1 razveljavilo.

12. Ker je bilo pritožbi ugodeno že iz navedenih razlogov, se do ostalih pritožbenih očitkov pritožbeno sodišče ne opredeljuje, ker to ni potrebno.