Jedro

Pri določanju statusa žrtve vojnega nasilja - begunca po 4. odstavku 2. člena ZZVN je odločilno le vprašanje, ali se je oseba, ki je pobegnila pred vojnim nasiljem, lahko vrnila v svoj kraj bivanja. Pri presoji navedenega statusa je pravno relevantna zgolj dejansko ugotovljena vzročno - posledična in časovna povezanost med aktivnostjo družinskega člana (partizana, pobitega talca ali sodelovanje z NOB) ter okoliščino, ali je bila oseba, ki uveljavlja status begunca dejansko nasilno pregnana iz svojega doma, zaradi česar se ni mogla vrniti na svoj dom neprekinjeno najmanj tri mesece.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo na podlagi 20. in 29. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95 8/96, 44/96, 70/97, 39/98-odl.US, 43/99, 19/2000-odl.US, 28/2000, 1/2001 in 64/2001, v nadaljevanju ZZVN) v zvezi s 101. in 102. členom Zakona o vojnih invalidih (Uradni list RS, št. 63/95, 19/97 in 75/97) odpravila odločbo Upravne enote A z dne 21. 6. 2002 in odločila, da ostane v veljavi odločba tožene stranke z dne 16. 3. 2000. V obrazložitvi navaja, da je prvostopni organ odločil na podlagi dokumentacije, ki je bila zbrana v prvotnem postopku, končanem s pravnomočno odločbo tožene stranke z dne 16. 3. 2000, in dokumentacije, ki je bila zbrana v postopku za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - otroka ubitega starša v NOB, ki pa dokazuje le to, da je tožničin oče v avgustu 1944 vstopil v partizanske enote in padel v boju z Nemci 1. 2. 1945. Tožena stranka v svoji obrazložitvi še navaja, da je z navedeno odločbo prvostopni organ ugodil zahtevi za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja - begunke na podlagi obdobja, ki ga je tožeča stranka prebila v begunstvu od 31. 8. 1943 do 15. 5. 1945 z obrazložitvijo, da je stranka v postopku dokazala, da je bila v navedenem obdobju izpostavljena prisilnemu ukrepu begunstva v smislu 1. odstavka 2. člena in 1. odstavka 3. člena ZZVN, ki ju tožena stranka tudi citira. Vendar ob reviziji prvostopne odločbe tožena stranka ugotavlja, da v postopku tožnica ni predložila nobenega dokaza o grožnji z izgonom, ker naj bi njen oče med poletjem 1943 pričel sodelovati z NOV. Poleg tega pa je tudi znano, da okupator na območju, kjer je živela tožnica s svojo družino, leta 1943 ni izseljeval. Zato zaključuje, da zaradi tega njenemu zahtevku ni bilo mogoče ugoditi. Poleg tega ZZVN med žrtve vojnega nasilja ne uvršča oseb, ki so pobegnile iz razloga, kakršnega navaja tožeča stranka. O tem se je v sodni praksi že izoblikovalo stališče, da grozeče izselitve zaradi odhoda sorodnikov v partizane leta 1943 ni mogoče šteti kot prisilni ukrep ali nasilno dejanje iz političnih, nacionalnih, verskih ali rasnih razlogov. Novela ZZVN je sicer razširila krog žrtev vojnega nasilja, vendar tožnica niti po določbah noveliranega ZZVN ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, saj ni bila pregnana od doma leta 1945 zaradi priključitve očeta partizanom, to je, da bi jo okupator neposredno pregnal iz svojega doma zaradi povračilnih ukrepov, ker se je njen oče leta 1944 priključil partizanom. O zahtevku tožnice za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - begunca na navedeni podlagi je bilo pravnomočno že odločeno z odločbo tožene stranke z dne 16. 3. 2000, zato tožničine vloge z dne 17. 12. 1999 ni mogoče obravnavati kot nove vloge za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja - begunca. Stranka zahteva priznanje statusa žrtve vojnega nasilja na podlagi dejanskega stanja, ki je bil predmet odločanja že v prvem postopku, podlaga za odločitev pa je isto pravno stanje. Takšno ponovno zahtevo, o kakršni je bila že izdana zavrnilna odločba in se pravno in dejansko stanje po njeni izdaji ni spremenilo, na podlagi določbe 125. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86, v nadaljevanju: ZUP/86) v povezavi s 324. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02, v nadaljevanju: ZUP) pa se s sklepom zavrže. V svoji obrazložitvi še navaja, da je glede na vse navedeno tožena stranka morala odpraviti prvostopno odločbo in tako ostaja še naprej v veljavi navedena odločba tožene stranke z dne 16. 3. 2000. Tožeča stranka se z izpodbijano odločbo ne strinja, ker meni, da je prvostopni organ pravilno ocenil navedena dejstva in ji priznal status in pravice žrtve vojnega nasilja - begunke. V tožbi smiselno uveljavlja tožbeni ugovor nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Meni, da ji je tožena stranka storila krivico, ker ni upoštevala dejstev, ki jih navaja v nadaljevanju. V času nemške okupacije Slovenije, so bili v nevarnosti vsi Slovenci in na le tisti, ki so živeli v predelih, kjer je bil predviden prisilni izgon, zlasti pa družinski člani partizanov. Izpostavljeni so bili preganjanju, zapiranju v zloglasna taborišča in je zato razumljiv pobeg in skrivanje tožničine mame po očetovem odhodu v partizane. Da je po očetovemu odhodu v partizane grozila resnična nevarnost za njegovo družino tožnica navaja, da so takoj naslednji dan po njegovem odhodu nemški vojaki z naperjenimi puškami v velikem številu obkolili domačo hišo in jo preiskali ter pri tem pobrali vse, kar je bilo v hiši, celo malega tožničinega bratca so slekli in ga pustili golega. To nasilje je bilo neposredno in mama se mu je izognila z begom, splošno pa je znano, da okupator ni bil prizanesljiv do takih ljudi. O tem govorijo tudi zgodovinski dokumenti. V tožbi poudarja, da tožena stranka ni pravilno ugotovila, da tožničina družina ni živela na izselitvenem območju, saj so Nemci zapirali in preganjali Slovence povsod, kjer koli in kdor koli je sodeloval v boju proti njim. Zato meni, da je do statusa begunca upravičena, ker je pobegnila pred predvojnim (pravilno: vojnim) nasiljem. Dalje še navaja, da tožena stranka žaljivo navaja, da naj bi tožničin oče v poletju 1943 pričel sodelovati z NOV, ker so dokazi, da je. Že samo dejstvo, da je bil oče partizan v aktivnem boju z okupatorjem, postavlja celotno družino v položaj močno izpostavljenih nasilnim dejanjem. Ponovno navaja, da je tožničina mama ravnala edino pravilno, ko je pobegnila pred grozečim nasiljem, saj je po očetovem odhodu v partizane ostala sama z dvema majhnima otrokoma in le njeni prisebnosti gre zasluga, da so ostali živi, bili pa so begunci v nenehni nevarnosti za svoja življenja. Navaja še, da je vse to dokazano, kot tudi, da se izvajala genocidna politika Nemcev nad Slovenci, kar je opisano in dokumentirano v zborniku "Izgnanci." Tožnica zaradi navedenega predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo tožene stranke in potrdi prvostopno odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri pravnih in dejanskih ugotovitvah izpodbijane odločbe, ki jih na kratko povzema. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na podlagi določbe 3. odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97, popravek in 70/2000, v nadaljevanju: ZUS) svoje udeležbe v tem upravnem sporu ni prijavilo.

Tožba ni utemeljena.

Zakon o žrtvah vojnega nasilja (v nadaljevanju: ZZVN) v 1. členu določa, da je žrtev vojnega nasilja državljan Republike Slovenije, ki je bil v vojni ali vojaški agresiji na Republiko Slovenijo izpostavljen nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev. Prvi odstavek 2. člena ZZVN pa določa, da je žrtev vojnega nasilja ob pogojih iz 1. člena oseba, ki so jo nemške italijanske ali madžarske okupacijske sile od 6. 4. 1941 do 15. 5. 1945 zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov prisilno izselile (izgnanec), poslale v taborišče (taboriščnik), zapor (zapornik), na prisilno delo (delovni deportiranec) ali v internacijo oziroma je bila kot pripadnik bivše jugoslovanske vojske v vojni od 6. 4. 1941 do 17. 4. 1941 odpeljana v ujetništvo (interniranec), ter oseba, ki je pobegnila pred vojnim nasiljem (begunec) in nasilno odvzeta staršem (ukradeni otrok). Žrtev vojnega nasilja - begunec je tudi oseba, ki je pobegnila pred prisilno izselitvijo (3. odstavek 2. člena), in tudi oseba, ki je bila v času od 6. 4. 1941 do 15. 5. 1945, zaradi izvajanja povračilnih ukrepov okupatorja ali njegovih sodelavcev zoper družine partizanov, pobitih talcev ali zaradi sodelovanja z NOB, nasilno pregnana iz svojega doma in oseba, ki je bila v času od 6. 4. 1941 do 15. 5. 1945 nasilno pregnana iz svojega doma zaradi nasilnega dejanja požiga, porušenja ali izropanja njene stanovanjske hiše ali stanovanja od okupatorja ali njegovih sodelavcev, zaradi česar se ni mogla vrniti na svoj dom neprekinjeno najmanj tri mesece (4. odstavek 2. člena).

Iz citiranih določb ZZVN torej izhaja, da lahko pridobi status žrtve vojnega nasilja - begunca tako oseba, ki je pobegnila pred vojnim nasiljem (1. odstavek 2. člena), kot oseba, ki je pobegnila pred prisilno izselitvijo (3. odstavek 2. člena), pa tudi oseba, ki je bila nasilno pregnana iz svojega doma zaradi izvajanja povračilnih ukrepov okupatorja ali njegovih sodelavcev zoper družine partizanov, pobitih talcev ali zaradi sodelovanja z NOB in oseba, ki je bila nasilno pregnana iz svojega doma zaradi nasilnega dejanja požiga, porušenja ali izropanja njene stanovanjske hiše ali stanovanja od okupatorja ali njegovih sodelavcev, zaradi česar se ni mogla vrniti na svoj dom najmanj tri mesece (4. odstavek 2. člena ). Iz citiranih določb ZZVN torej izhaja, da lahko pridobi status žrtve vojnega nasilja - begunca tako oseba, ki je pobegnila pred vojnim nasiljem (1. odstavek 2. člena ZZVN), kot oseba, ki je pobegnila pred prisilno izselitvijo (3. odstavek 2. člena) in tudi oseba, ki je bila pregnana zaradi izvajanja povračilnih ukrepov okupatorja zoper družine partizanov, pobitih talcev ali zaradi sodelovanja z NOB. ZZVN torej določa tri podlage za priznanje statusa begunca, ki jih razlikuje po tem, kakšne ukrepe je okupator (ali njegovi sodelavci) izvajal nad posameznikom ali skupino oseb. Po določbi 4. odstavka 2. člena, kamor obravnavani primer potrditvah tožnice sodi, pridobi status begunca oseba, ki dokaže, da je bila nasilno pregnana iz svojega doma zaradi izvajanja povračilnih ukrepov okupatorja (ali njegovih sodelavcev) zoper družine partizanov, pobitih talcev ali zaradi sodelovanja z NOB. Pri presoji navedenega statusa pa je pravno relevantna zgolj dejansko ugotovljena vzročno-posledična in časovna povezanost med aktivnostjo družinskega člana (partizana, pobitega talca ali sodelovanje z NOB) ter okoliščino, ali je bila oseba, ki uveljavlja status begunca, dejansko "nasilno pregnana iz svojega doma, zaradi česar se ni mogla vrniti na svoj dom neprekinjeno najmanj tri mesece" (4. odstavek 2. člena ZZVN). Po navedbah tožeče stranke naj bi bile te okoliščine v postopku dokazane, vendar se v upravnih spisih dokazi za te navedbe ne nahajajo. Nasprotno iz listin v upravnih spisih (izjave tožnice dne 23. 5. 2002 v spisu na list št. 13) izhaja, da je tožnico mama pustila na B pri teti in stricu (AA in njenemu možu), po tem ko je mama s tožnico in njenim mlajšim bratom pobegnila od doma v C na B le za nekaj dni, potem pa je mama odšla nazaj v C z mlajšim bratom, ker je samo z enim otrokom lažje bežala, če je bilo potrebno, tožnica pa je ostala v B ves čas od avgusta 1943 do avgusta 1945. Tožnica v tožbi sicer šteje za dokazano, da je bila tožnica v obdobju, ko je živela v B, begunka. Vendar je pri tem odločilno le vprašanje, ali se je oseba, ki je pobegnila pred vojnim nasiljem, lahko vrnila v svoj kraj bivanja, v konkretnem primeru C. Po presoji sodišča je v tem primeru potrebno usodo tožnice (kot leta 1943 majhnega otroka) povezati in obravnavati v povezavi z usodo preostalih družinskih članov, in sicer njene matere in mlajšega brata. Ta dva pa sta se iz B že po zgolj nekaj dneh vrnila nazaj v C. Ob takem dejanskem stanju pa niso podani znaki nobenega izmed nasilnih dejanj ali prisilnih ukrepov okupatorja, ki je (v trajanju neprekinjeno najmanj tri mesece) pogoj za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja - begunca. Okupator namreč ni neposredno nad tožničino mamo niti nad tožečo stranko izvajal nasilnih dejanj ali prisilnih ukrepov, opisanih v citiranih določbah ZZVN iz narodnostnih, političnih, rasnih ali verskih razlogov, to pa tudi ne izhaja iz upravnih spisov. Sodišče na podlagi navedenega zavrača tožbene ugovore, da je tožena stranka v konkretnem primeru nepravilno ali nepopolno ugotovila dejansko stanje. Pri ugotavljanju ali se žrtvi vojnega nasilja prizna status begunca, se namreč ni mogoče opirati zgolj na pomenske razlage zakonskih pogojev posameznih pojmov, kakršne ponuja tožeča stranka, temveč na dokazana ali zgodovinsko splošno znana dejstva o ljudeh kot žrtvah vojnega nasilja, kot so opredeljene v predhodno citiranih določbah ZZVN.

Po določbi 1. odstavka 14. člena ZUS sodišče v upravnem sporu razišče oziroma preizkusi dejansko stanje samo v okviru tožbenih navedb, vendar pa stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev (in predlagati dokazov), če so imele možnost navajati ta dejstva v postopku pred izdajo akta. To možnost je tožeča stranka v upravnem postopku brez dvoma imela, saj je bila, kot izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih (na list. št. 13) zaslišana med postopkom, zato v konkretnem primeru sodišče kot nedopustno tožbeno novoto šteje (neizkazano) navedbo, ki jo tožeča stranka podaja prvič šele v tožbi ( ne da bi za to navedbo sploh predlagala ali ponudila kakšen dokaz), da so takoj naslednji dan po odhodu tožničinega očeta v partizane domačo hišo obkolili nemški vojaki in jo preiskali z uperjenimi puškami ter pri tem vse pobrali, kar je bilo v hiši. Po presoji sodišča je na navedeni podlagi tožbeni ugovor nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja neutemeljen, odločitev tožene stranke o nepriznanju statusa žrtve vojnega nasilja - begunca tožeči stranki pa pravilna. Po mnenju sodišča ima izpodbijana odločba podlago tako v ugotovljenem dejanskem stanju kot v materialnem predpisu. Sodišče je zato tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS, ker je ugotovilo, da je bil postopek za izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je tudi odločba tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena.