Jedro

V primeru, kadar zaradi ravnanja ali odločitve državnih organov (v obravnavanem primeru odločitve, da se obveznega cepljenja sina tožnikov ne opusti) lahko pride do poslabšanja zdravstvenega stanja ali celo do smrti (kar predstavlja težko popravljivo škodo v smislu določbe drugega odstavka 32. člena ZUS-1) za izdajo začasne odredbe po presoji Vrhovnega sodišča, zadostuje najnižja stopnja verjetnosti, da bo do takih posledic prišlo.

Izrek

Cepljenje A.A., roj. ..., proti ošpicam, mumpsu in rdečkam s cepivom Priorix ali M-M-RVAXPRO ali drugimi istovrstnimi cepivi, proti hepatitisu B s cepivom Energis B ter proti davici in tetanusu s cepivom TD pur se ne opravi do rešitve revizije v tem upravnem sporu.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 23. 12. 2008, s katero je tožena stranka odločila, da se cepljenje A.A., roj. ..., proti ošpicam, mumpsu in rdečkam, hepatitisu B ter davici in tetanusu, ne opusti; cepljenja se ne opustijo na podlagi ugotovitve, da ne obstaja alergija na sestavine cepiva, resen nezaželen učinek cepiva po predhodnem odmerku istega cepiva, bolezen ali zdravstveno stanje, ki je nezdružljivo s cepljenjem; cepljenje proti ošpicam, mumpsu in rdečkam se opravi s cepivom Priorix ali M-M-RVAXPRO ali drugimi istovrstnimi cepivi, proti hepatitisu B s cepivom Energis B ter proti davici in tetanusu s cepivom TD pur.

2. Zoper izpodbijano sodbo sta tožnika vložila revizijo, istočasno pa predlagala tudi izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 84. člena ZUS-1. Navajata, da bi izvršitev v tožbi izpodbijane odločbe lahko povzročila nepopravljivo škodo (izguba zdravja ali celo življenja otroka tožnikov). Zdravstveno stanje sina se je po seriji cepljenj vidno poslabšalo, kar se je kazalo v pogostih prehladih in slabem počutju, alergičnih reakcijah in ponavljajočem se kožnem obolenju. Opravljene so bile alergološke preiskave, po katerih je bilo ugotovljeno, da ima sin atopični dermatitis, pri čemer vzroka za bolezen niso našli. Preobčutljivosti in reakcij oziroma alergij na sestavine cepiva niso nikoli preverjali, kakor tudi ne bolezni v družini. Strokovno mnenje Komisije za cepljenje je oprto zgolj na pet let stare alergološke izvide, ki za postopek zaradi časovne oddaljenosti niso relevantni, niti metodološko ustrezni, saj ne ugotavljajo alergije na sestavine cepiva, kot bi to po določilih 22.a člena Zakona o nalezljivih boleznih (ZNB) morali. Ker torej ustrezni pregledi in preiskave, ki bi morale biti, niso bile opravljene, obstaja možnost z dokaj veliko verjetnostjo, da bo pri otroku v primeru cepljenja prišlo do hude reakcije na cepivo, kar bi povzročilo težko popravljivo oziroma nepopravljivo škodo. Na to opozarjajo tudi proizvajalci v opisih cepiv in v navodilih za uporabo. Nihče tudi ni preverjal otrokovega stanja pred cepljenjem, niti dednih bolezni in nagnjenj v bližnjem sorodstvu. V predhodni izkazani otrokovi obolelosti in ob odsotnosti kakršnihkoli postopkov oziroma preiskav, s katerimi bi alergije in druge reakcije na cepivo ali sestavine cepiva potrdili oziroma ovrgli, obstaja zelo velika verjetnost, da bi sin tožnikov pri cepljenju utrpel nepopravljivo škodo. Tožnika opozarjata tudi na odločbo Ustavnega sodišča Up-359/01. Vrhovnemu sodišču predlagata, da do odločitve o reviziji odloži izvršitev izpodbijane sodbe in izpodbijane odločbe.

3. Zahteva za izdajo začasne odredbe je utemeljena.

4. V okviru procesnih predpostavk za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe, je Vrhovno sodišče preizkusilo, ali je revizija sploh dovoljena na podlagi določb 83. člena ZUS-1, in ugotovilo, da ima v obravnavanem primeru odločitev, ki se izpodbija v tem upravnem sporu, lahko zelo hude posledice, zato je revizija dovoljena na podlagi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 5. Na podlagi drugega odstavka 84. člena ZUS-1 lahko Vrhovno sodišče na zahtevo revidenta izda začasno odredbo do odločitve o reviziji zaradi razlogov iz drugega odstavka 32. člena tega zakona. Po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Pogoji morajo biti podani kumulativno.

6. Namen vključitve možnosti izdaje začasne odredbe v postopku revizije je zagotovitev učinkovitega sodnega varstva. Tožnika sta v zahtevi za izdajo začasne odredbe predlagala zadržanje izvršitve izpodbijane sodbe in odločbe Ministrstva za zdravje z dne 23. 12. 2008. Z začasno odredbo je do odločitve o reviziji načeloma mogoče preprečiti realizacijo pravnomočne sodbe, zoper katero je revizija vložena, vendar samo v primeru, kadar je s pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje nadomeščen upravni akt in je v sporu polne jurisdikcije odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi. Sodba, s katero pa je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, da je izpodbijani akt pravilen in na zakonu utemeljen (63. člen ZUS-1) ter zoper tako sodbo ni dovoljena pritožba, pa za svojo realizacijo ne potrebuje izvršitve. Pravni učinek pravnomočnosti sodbe je v tem, da postane s tožbo izpodbijani upravni akt pravnomočen. Pravne učinke pravnomočne sodbe (ki za realizacijo ne potrebuje izvršitve) je v skladu s sodno teorijo mogoče preprečiti le z izdajo začasne odredbe o ureditvi stanja. Vložitev tožbe v upravnem sporu namreč ne ovira izvršitve upravnega akta, ki je s tožbo izpodbijan (prvi odstavek 32. člena ZUS-1), izvršljivost pa po ZUP praviloma nastopi že na podlagi dokončnosti, če zakon tako določa, pa lahko tudi prej (224. člen ZUP). Vse upravne odločbe za svojo realizacijo tudi ne potrebujejo dejanj izvršitve in pravne učinke lahko ustvarja že njihova izdaja. Tako je tudi v obravnavanem primeru, saj se odločba Ministra za zdravje z dne 23. 12. 2008, s katero je bilo odločeno, da se cepljenje A.A. za določene bolezni ne opusti, neposredno ne izvršuje. Z navedeno odločbo je bilo samo ugotovljeno, da ne obstajajo zakonski pogoji za opustitev cepljenja. Samo cepljenje pa se nato izvede neposredno na podlagi zakona (Zakona o nalezljivih boleznih), bodisi prostovoljno, bodisi na podlagi prisilne izvršitve. Čeprav sta v obravnavanem primeru tožnika predlagala odložitev izvršitve izpodbijane sodbe in izpodbijane odločbe (kar glede na navedeno v obravnavanem primeru ni možno), pa je iz vsebine zahteve za izdajo začasne odredbe jasno razvidno, da predlagata, da se njunega otroka ne cepi do odločitve o reviziji v tem upravnem sporu. V tem smislu je Vrhovno sodišče ob upoštevanju Konvencije združenih narodov o otrokovih pravicah (sprejete 20. 11. 1989 na 44. zasedanju Generalne skupščine Združenih narodov), ki v prvem odstavku 3. člena določa, da so otrokove koristi glavno vodilo pri vseh dejavnostih v zvezi z otroki, bodisi da jih vodijo državne bodisi zasebne ustanove za socialno varstvo, sodišča, upravni organi ali zakonodajna telesa, zahtevo za izdajo začasne odredbo tudi obravnavalo.

7. Tožnika v zahtevi za izdajo začasne odredbe zatrjujeta, da se je zdravstveno stanje sina po (že opravljeni) seriji cepljenj bistveno poslabšalo (pogosti prehladi, slabo počutje, alergične reakcije, kožno obolenje). Menita, da je to posledica cepljenj. V primeru, kadar zaradi ravnanja ali odločitve državnih organov (v obravnavanem primeru odločitve, da se obveznega cepljenja sina tožnikov ne opusti) lahko pride do poslabšanja zdravstvenega stanja ali celo do smrti (kar predstavlja težko popravljivo škodo v smislu določbe drugega odstavka 32. člena ZUS-1) za izdajo začasne odredbe po presoji Vrhovnega sodišča, zadostuje najnižja stopnja verjetnosti, da bo do takih posledic prišlo. Iz dokumentacije v predloženih upravnih spisih je razvidno, da je bila pri sinu tožnikov postavljena diagnoza dermatitis atopica, in sicer po (čeprav ne neposredno) cepljenju, kot tudi, da ima od prvega leta (po prvem cepljenju) pogosto zdravstvene težave (nahod, kašelj). Iz zdravniškega izvida z dne 1. 12. 2003 izhaja, da je bil sin tožnikov podvržen kožnemu testu na večje število alergenov, vendar so bili vsi izvidi, ob pozitivni histaminski kontroli, negativni. Ne da bi se revizijsko sodišču spuščalo v presojo navedenih zdravstvenih težav tožnikovega sina v povezavi z obveznim cepljenjem, možne posledice na otrokovo bolezen glede na sestavine cepiv (ob zatrjevanih možnih kontraindikacijah), s katerimi naj bi bil cepljen, in ne da bi posebej presojalo mnenje strokovne komisije za cepljenje, ki je bilo podlaga za izpodbijano odločbo (saj bi v takem primeru že prekoračilo obseg presoje zahteve za izdajo začasne odredbe in delno že prešlo v meritorno obravnavo, poleg tega pa sodišče, ne da bi postavilo izvedenca, z ustreznim strokovnim znanjem ne razpolaga), so navedene zdravstvene težave po oceni revizijskega sodišča zadostna podlaga za izdajo predlagane začasne odredbe. Pri tem je treba opozoriti na težavnost dokazovanja in izkazovanja možnosti nastanka težko popravljive škode v takih primerih, še posebej v primeru, kot je obravnavani, ko tožnika opozarjata na postopkovne kršitve v postopku njunega predloga za opustitev cepljenja ter pomanjkljivo ugotovitev dejanskega stanja v zvezi z možnostjo nastanka kontraindikacij pri njunem sinu. Zahtevano začasno odredbo pa je treba presojati predvsem tudi z vidika učinkovitega sodnega varstva. Če bi med revizijskim postopkom prišlo do cepljenja tožnikovega otroka in do posledic, kakršne zatrjujeta tožnika, bi to predstavljalo nepopravljivo škodo, sodno varstvo (čeprav v revizijskem postopku, kjer se preizkuša pravnomočna sodba) pa ne bi bilo učinkovito.

8. Revizijsko sodišče je pri odločanju o zahtevi za izdajo začasne odredbe skladno z načelom sorazmernosti upoštevalo tudi prizadetost javne koristi, in ugotovilo, da ta zaradi izdane začasne odredbe ne bo prizadeta. Revizijsko sodišče bo o obravnavani reviziji odločalo absolutno prednostno. Z začasnim zadržanjem cepljenje enega otroka se ne bo posegalo v precepljenost prebivalstva, ne bo se povečala nevarnost za širjenje nalezljivih bolezni ter tudi ne bo znižala raven zdravja prebivalstva. Tudi z vidika varstva otroka tožnikov Vrhovno sodišče meni, da do hujših posledic zaradi začasnega (po tej začasni odredbi) zadržanja cepljenja ne bo prišlo glede na dejstvo, da celoten postopek v zvezi z opustitvijo cepljenja traja že leto in pol ter da bi otrok že pred časom moral biti cepljen, revizijski postopek pa bo (kot je bilo že navedeno) hiter.

9. Glede na navedeno je revizijsko sodišče na podlagi drugega odstavka 84. člena v zvezi z drugim odstavkom 32. člena ZUS-1 izdalo zahtevano začasno odredbo.