Jedro

64. člen ZSpo določa dve navidez vzporedni, v resnici pa zaporedni vrsti lastninjenja športnih objektov, ki so bili ob uveljavitvi zakona v družbeni lastnini. Prvo je bilo časovno omejeno in je veljalo za tiste športne objekte, za katere je v zakonsko predvidenem roku pristojni organ lokalne skupnosti odločil, da so občinskega pomena. S tem so postali lastnina lokalne skupnosti.

Temu se lahko društvo upre le, če na objektih izkaže lastninsko pravico, torej tedaj, ko bi lokalna skupnost za objekte občinskega pomena razglasila objekte, ki niso bili v družbeni lastnini, temveč v lasti društva ali druge pravne ali fizične osebe.

Izrek

Pritožbi zoper sodbo se delno ugodi in se odločba sodišča prve stopnje v II/1. točki razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem se pritožba zoper sodbo in pritožba zoper sklep v celoti zavrneta in se odločba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdi.

Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrnilo ugovor tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi z dne 20. 09. 2010. S sodbo pa je prvi toženki naložilo proste oseb in stvari izročiti tožeči stranki v posest nepremičnine parc. št. 443/6, 439/1, 442, 444/1, 444/2, 455/2, 456/2, 457/2, 452/4, 452/2, 444/9 in 444/11, vse k. o. Z. Š. ter nepremičnine parc. št. 1555/4 in 1550/2, obe k. o. S. Š. (v nadaljevanju sporne nepremičnine). V nadaljevanju je toženkama prepovedalo vsakršne posege v posest tožnice na spornih nepremičninah, predvsem sečnjo dreves in rastlin ter opravo gradbenih del, pa tudi vzpostavitev prejšnjega stanja, predvsem z odstranitvijo izvedenih gradbenih posegov, mehanizacije in gradbenega materiala.

(2) Zoper sklep in sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in kasnejše spremembe; ZPP) po svoji pooblaščenki pritožuje tožena stranka.

Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne, sklep pa spremeni tako, da ugovoru zoper začasno odredbo ugodi in to razveljavi. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka. Meni, da je sodišče prve stopnje napačno razlagalo vsebino 64. člena Zakona o športu (Ur. l. RS, št. 22/1998 in kasnejše spremembe; ZSpo), saj prva toženka na nepremičninah nikakor ni mogla imeti lastninske pravice, pač pa zgolj pravico uporabe. S to in prijavljenim zahtevkom pri M. pa je zadostila zahtevam zakona, tako da M. ni mogla pridobiti lastninske pravice. Podaja tudi svoj pogled na zadevo in zakonodajo ter ponazarja ureditev tedanjega družbenega sistema. Opozarja na zapis, da je tožeča stranka nesporno dokazala svojo lastninsko pravico na nepremičninah, ko pa je to očitno sporno. In tudi na to, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenih navedb, da je upravljanje s spornimi nepremičninami tožeča stranka sama pustila v rokah prve toženke, prav tako pa ne do tega, da tožeči stranki opravljeni posegi ne morejo pomeniti vznemirjanja, niti ji ne povzročajo škode, saj so ji vendar v korist. Meni, da je z izpodbijano sodbo kršena ustavno zagotovljena pravica do lastnine. Izdani začasni odredbi pa nasprotuje zato, ker sodišče ni zaslišalo zastopnika toženih strank, ki bi lahko veliko pojasnil o opravljenih posegih, ki nikakor niso nesporno takšni, kot jih zatrjuje tožeča stranka. Tožena stranka namreč samo obnavlja športno igrišče, kjer tudi ni nobenega gozda, ampak samo nekaj posameznih dreves. Ponovno poudarja, da z njimi tožeči stranki ne nastaja nikakršna škoda.

(3) Na vročeno pritožbo je tožeča stranka odgovorila. Meni, da je neutemeljena oziroma nedovoljena in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša tudi stroške odgovora.

(4) Pritožba zoper sodbo je delno utemeljena, zoper sklep pa ni utemeljena.

O pritožbi zoper sodbo

(5) Za odločitev o tožbenih zahtevkih je potrebno najprej odgovoriti na vprašanje, kdo ima na spornih nepremičninah (to je parcelah) lastninsko pravico. Ta je bila do pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. II P 1852/2009 z dne 18. 03. 2010 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3126/2010 z dne 08. 12. 2010 vknjižena na prvo toženko, tožnica pa trdi, da je to pridobila na podlagi tranzicijske zakonodaje, ki ureja lastninjenje nepremičnin v družbeni lastnini, konkretno ZSpo. Očitek, da je sodišče prve stopnje pri tem napačno uporabilo materialno pravo, konkretno določbo 64. člena ZSpo, ni utemeljen. Do tega vprašanja se je sodna praksa že večkrat opredelila. Stališče sodišča prve stopnje izhaja tako iz prakse Ustavnega kot rednih sodišč.

(6) Lastninjenje športnih objektov je uredil poseben zakon – to je ZSpo. Zmotno je stališče, da naj bi tožeča stranka postala lastnica spornih nepremičnin šele, če bi uspešno zavrnila zahtevek prve toženke. 64. člen ZSpo namreč ne določa, da se lahko društvo s tem, da vloži zahtevo po 2. odstavku tega člena, upre pridobitvi lastninske pravice lokalne skupnosti na nepremičninah, ki so bile do tedaj v družbeni lastnini in jih je kot objekte občinskega pomena ta razglasila. Temu se lahko upre le, če izkaže lastninsko pravico, torej tedaj, ko bi lokalna skupnost objekte razglasila za objekte občinskega pomena, pa ti niso bili v družbeni lastnini, temveč v lasti društva ali druge pravne ali fizične osebe (1). V obravnavanem primeru pa ne gre za tak primer. Ob s pritožbo neizpodbitih ugotovitvah, da na spornih nepremičninah prva toženka ni imela lastninske pravice, temveč le pravico uporabe in da jih je tožeča stranka v enem letu po uveljavitvi ZSpo razglasila kot športne objekte občinskega pomena, pa je povsem pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da ima na njih lastninsko pravico tožeča stranka. Tega ne pravica uporabe, ki jo je na spornih nepremičninah imela prva toženka, ne njen zahtevek po 2. odstavku citiranega člena ne moreta spremeniti. Pritožbena navajanja o posebnostih sistema družbene lastnine in (ne)obstoju lastninske pravice na nepremičninah so tako odveč, napačni pa tudi materialnopravni pogledi na odločbo Ustavnega sodišča. To je tudi že presojalo ustavno skladnost predmetnih določb ZSpo, ki jih je povsem enako razlagalo, zato vprašanja ustavne skladnosti tovrstne razlage ni več. Pridobitev lastninske pravice z gradnjo na tujem svetu pa na nepremičninah v družbeni lastnini ni bila mogoča, ne glede na to, ali je graditelj gradil zakonito in s pravico uporabe nepremičnine (2).

(7) Sicer drži, da je sodišče prve stopnje zapisalo, da je lastninska pravica tožeče stranke na spornih nepremičninah nesporno ugotovljena, a to že glede na do sedaj povedano, ne more držati. Takšen zapis sodišča prve stopnje pa nima za posledico nerazumljivosti ali nasprotja, zaradi katerega se sodba sodišča prve stopnje ne bi mogla preizkusiti ali katere druge kršitve določb pravdnega postopka, ki bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Med strankama je bilo to vprašanje sporno, sodišče prve stopnje pa ga je obravnavalo in nanj tudi odgovorilo, v sodbi pa navedlo vse potrebne razloge za svoje stališče. (8) Glede na ugotovljeno lastninsko pravico tožeče stranke bi imela ta tudi pravico zahtevati izročitev spornih nepremičnin v posest (92. člen Stvarnopravnega zakonika – Ur. l. RS, št. 87/2002 in kasnejše spremembe; SPZ), kot je pod točko II/1. odločilo sodišče prve stopnje. Vendar pa je pri tem spregledalo, da je prva toženka tožbenemu zahtevku za izročitev nepremičnin v posest ugovarjala tudi zato, ker naj bi imela posest na podlagi Sklepa o ustanovitvi javnega zavoda Š. in dopisa tožeče stranke, da upravljanje s temi nepremičninami ostane v njenih rokah, na kar opozarja tudi v svoji pritožbi. Na tovrstne navedbe je svoj odgovor podala tudi tožeča stranka. Lastninska pravica tožnice sama po sebi še ne pomeni, da za posest nepremičnin prva toženka nima pravnega naslova, saj ga ima lahko tudi na podlagi kakšne druge, obligacijske pravice (93. člen SPZ). Te pa sodišče prve stopnje sploh ni presojalo.

(9) Tudi v pritožbi prva toženka na sklepu tožeče stranke in z njim povezanim dopisom gradi zgolj svojo pravico do posesti spornih nepremičnin. Zato je pritožbeno sodišče v skladu z njenimi pritožbenimi navedbami oziroma zahtevami štelo, da jo prva toženka uveljavlja le glede tistega dela sodbe, v katerem ji je sodišče prve stopnje naložilo izročitev spornih nepremičnin tožeči stranki v posest. Ker očitno sodišče prve stopnje morebitnega obstoja obligacijske pravice za posest prve toženke ni štelo kot pravno relevantne, je v tem delu podana zmotna uporaba materialnega prava in z njo povezana nepopolna ugotovitev dejanskega stanja. Zato je le ta del sodbe pritožbeno sodišče tudi razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (II/1. točka odločbe sodišča prve stopnje), saj meni, da glede na naravo stvari ne more samo dopolniti postopka in odločiti o zahtevku tožnice (355. člen ZPP). Le na ustrezno obrazloženo odločbo sodišča prve stopnje bo pravdni stranki tudi zagotovljena ustavno zavarovana pravica do pravnega sredstva.

(9) V preostalem delu pa je tožbeni zahtevek tožeče stranke utemeljen. Tožena stranka niti ne nasprotuje, da na spornih nepremičninah gradi oporni zid, opravlja izkope za polaganje umetne trave, jo polaga in je posekala nekaj dreves (njihovo število niti ni relevantno, saj nima pravnega temelja niti za posek nekaj dreves). Vse to pa so posegi v lastninsko pravico tožeče stranke, za katere tožena stranka ni izkazala nobenega pravnega naslova. Svojo obrambo namreč primarno gradi na tem, da ima na spornih nepremičninah lastninsko pravico, na kar je pritožbeno sodišče že odgovorilo, podredno pa na tem, da takšni posegi niso vznemirjanje tožeče stranke, niti ji ne povzročajo škode. Tovrstni posegi na nepremičninah, četudi ima zanje tožena stranka gradbeno dovoljenje, zagotovo pomenijo vznemirjanje lastninske pravice tožeče stranke, saj že to, da se tožena stranka oz. nekdo po njenem naročilu tam nahaja in nekaj dela, pomeni vznemirjanje. Kot takšne jih je opredelilo že sodišče prve stopnje, pri tem pa izrecno izpostavilo, da je tožena stranka v ugovoru zoper izdano začasno odredbo navedla, da so bila dela že praktično končana. Zgolj dejstvo (ne)obstoja škode pa ni pravno odločilno, saj njenega povračila tožeča stranka ne zahteva. Lastnik je v svoji lastninski pravici suveren in ima pravico upreti se vsakršnim, tudi zanj sicer koristnim posegom, četudi mu ta ne povzročajo nikakršne škode (99. člen SPZ). Glede na to je tožbeni zahtevek za prepoved posegov v celoti utemeljen.

(10) Enako velja tudi glede zahtevka za vzpostavitev prejšnjega stanja, glede katerega tožena stranka v pritožbi ne pove nič novega. Lastnik, ki na posege toženk ni pristal, ima pravico zahtevati, da se njegova stvar vzpostavi v stanje, v kakršnem je bila pred njimi.

(11) Ker v tem delu pritožbeni razlogi niso utemeljeni in tudi pri presoji kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), pritožbeno sodišče teh ni ugotovilo, je pritožbo tožene stranke v preostalem zavrnilo, sodbo sodišča prve stopnje pa v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

(12) V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje zavzeti tudi stališče glede tega, da naj bi imela prva toženka pravico do posesti na podlagi sklepa tožeče stranke in dopisa na njegovi osnovi ter glede navedb tožeče stranke, s katerimi je ta na to odgovorila. Pri tem pa paziti tudi, da bo pri odločanju o tožbenem zahtevku na vrnitev stvari ponovno zavzelo stališče tudi o vprašanju lastninske pravice tožnice, saj o njeni lastninski pravici ni pravnomočno odločeno. O tem sodišče odloča kot o predhodnem vprašanju le v razlogih sodbe, kar terja njeno presojo v vsakem konkretnem primeru posebej.

O pritožbi zoper sklep

(13) Drži sicer, na kar v odgovoru na pritožbo tožene stranke opozarja tožeča stranka, da je pritožba zoper sklep vložena prepozno, saj gre za sklep o ugovoru zoper začasno odredbo, zoper katerega je pritožba mogoča v roku 8-ih dni (3. odstavek 9. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – Ur. l. RS, št. 51/1998 in kasnejše spremembe; ZIZ). Vendar pa gre upoštevati, da je k takšnemu ravnanju pritožnika napeljalo sodišče prve stopnje, saj je v pravnem pouku izrecno zapisalo, da je zoper odločbo (to je sklep in sodbo) mogoča pritožba v 15-ih dneh. Napačen pravni pouk pa po mnenju pritožbenega sodišča ne more biti v škodo pravdni stranki (3). Zato jo je pritožbeno sodišče tudi vsebinsko obravnavalo.

(14) S predlogom za začasno odredbo za zavarovanje nedenarne terjatve predlagatelj lahko uspe, če izkaže za verjetno, da terjatev zoper dolžnika obstoji ali da mu bo terjatev nastala ter tudi nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, oziroma da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode oziroma da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (272. člen ZIZ).

(15) Kot že povedano, je tožena stranka na spornih nepremičninah izvedla določena dela (vsaj obnovila igrišče, posekala nekaj dreves). Četudi so ta morebiti koristna za tožnico kot lastnico, je to povsem dovolj za zaključek, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Varstvo lastninske pravice (ne glede na njegovo konkretno obliko) je smiselno le tedaj, ko lastniku zagotovi, da stvar ostaja takšna kot je in da le on odloča, ali se bo ta spremenila in kako, če seveda za posege ne da svojega soglasja. Ker tega očitno ni, tudi ugotavljanje drugih okoliščin ni bilo potrebno, posledično pa sodišču ni bilo potrebno nadalje izvajati dokazov in navajati razlogov. Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo tudi pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje in ga potrdilo (2. odstavek 365. člena ZPP).

(15) Odločitev o pritožbenih stroških je po pooblastilu 4. odstavka 165. člena ZPP pridržalo za končno odločbo.

(1)

Primerjaj tudi odločbo Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I-210/98-32 z dne 28. 02. 2002, odločbo VSL II Cp 3126/2010 z dne 08. 12. 2010,...

(2)

Primerjaj odločbo VS II Ips 222/95, II DoR 371/2010,...

(3)

Primerjaj Ude v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, Uradni list RS in GV Založba, Ljubljana 2005, 3. knjiga, str. 195.