Jedro

V obravnavanem primeru zaradi sklenjene poravnave, s katero sta tožnika pristala, da nosita svoje stroške postopka, terjatev do nasprotne stranke ni nastala, zato tudi ni mogla preiti na Republiko Slovenijo v skladu z določbo 46. člena ZBPP. S tem pa sta tožnika glede na povsem enotno sodno prakso postala glavna zavezanca za izpolnitev obveznosti za vračilo stroškov, izplačanih za brezplačno pravno pomoč, v celotni višini izplačanih stroškov.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je s 1. točko izreka izpodbijanega sklepa odločila, da sta tožnika dolžna nerazdelno povrniti stroške, izplačane iz naslova brezplačne pravne pomoči v skupnem znesku 4.956,32 EUR na račun prehodnih pologov Okrožnega sodišča v Kranju, in sicer v 30-ih dneh po prejemu tega sklepa, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Z 2. točko izreka izpodbijanega sklepa je bilo odločeno, da lahko tožnika v roku 8 dni od prejema tega sklepa predlagata, da se sklene pisni dogovor o obročnem odplačilu dolžnega zneska. V obrazložitvi toženka navaja, da je bila tožnikoma odobrena redna brezplačna pravna pomoč (v nadaljevanju BPP) v obliki pravnega svetovanja in zastopanja po odvetniku v postopku na prvi in drugi stopnji, med drugim tudi za vložitev nasprotne tožbe zoper A.A. zaradi povračila vlaganj in da jima je bila za nudenje Bpp dodeljena odvetnica B.B. Pravdni postopek, v zvezi s katerim jima je bila dodeljena BPP, je bil zaključen s sklenitvijo sodne poravnave dne 27. 12. 2011, s katero se je A.A. zavezala tožnikoma plačati 7.270,00 EUR do vključno 30. 1. 2012, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pravdni stranki sta se hkrati dogovorili, da vsaka nosi svoje stroške pravdnega postopka. Odvetnica B.B. je na poziv toženke izjavila, da je nakazilo – izpolnitev obveznosti iz sodne poravnave – prejela in ga tudi izročila tožnikoma. Toženka je ugotovila tudi, da je bila odvetnici B.B. priznana in izplačana nagrada v višini 4.956,32 EUR iz sredstev BPP. Pri odločitvi se je oprla na 48. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Ugotovila je, da sta se tožnika s sodno poravnavo odpovedala terjatvi do nasprotne stranke iz naslova povrnitve pravdnih stroškov, zato ta ni mogla ni preiti na Republiko Slovenijo na podlagi 46. člena ZBPP. Tožnika sta zato postala nerazdelno subsidiarno odgovorna za povrnitev teh stroškov. Pri tem se je sklicevala na uveljavljeno sodno prakso.

Tožnika se s takšno odločitvijo ne strinjata in v tožbi navajata, da dolžnega zneska ne moreta povrniti, za kar obširno navajata razloge. Navajata tudi, da ju na mediaciji nihče ni opozoril na možnost, da bosta morala plačati stroške BPP in da bosta postala dolžnika do Republike Slovenije, izpostavljeno je bilo le vprašanje, ali vsak nosi svoje stroške postopka. Na možnost vračila BPP ju tudi ni opozorila dodeljena odvetnica. Poudarjata, da sta s tožbo le delno uspela.

Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da ZBPP ne predvideva možnosti, da se upravičenca do BPP v primeru nezmožnosti povrnitve dolžne BPP oprosti povrnitve plačila stroškov brezplačne pravne pomoči. Ponovno pa tožnika opozarja na možnost obročnega odplačila obveznosti in se pri tem sklicuje na četrti odstavek 43. člena ZBPP. Predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se strinja z razlogi izpodbijane odločbe, s katerimi je toženka utemeljila odločitev, da morata tožnika povrniti stroške BPP, ker sta v postopku delno uspela in sta na podlagi sodne poravnave pridobila premoženje oziroma dohodke, nasprotna stranka pa teh stroškov zaradi sklenjene sodne poravnave ni dolžna povrniti. Sodišče se na te razloge sklicuje in jih ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Glede na tožbene navedbe pa dodaja še: Prvi odstavek 48. člena ZBPP določa, da je v primeru, če je upravičenec do BPP delno ali v celoti uspel v postopku in je na podlagi pravnomočne odločbe sodišča ali na podlagi izvensodne ali sodne poravnave pridobil premoženje oziroma dohodke, dolžan povrniti RS razliko med stroški, ki so bili dejansko plačani iz naslova BPP in zneskom, ki ga je povrnila nasprotna stranka iz naslova stroškov postopka, oziroma tistim zneskom, ki ga je Republika Slovenija izterjala od nasprotne stranke v skladu s 46. členom tega zakona.

V obravnavanem primeru zaradi sklenjene poravnave, s katero sta tožnika pristala, da nosita svoje stroške postopka, terjatev do nasprotne stranke ni nastala, zato tudi ni mogla preiti na Republiko Slovenijo v skladu z določbo 46. člena ZBPP. S tem pa sta tožnika glede na povsem enotno sodno prakso postala glavna zavezanca za izpolnitev obveznosti za vračilo stroškov, izplačanih za brezplačno pravno pomoč, v celotni višini izplačanih stroškov.

Takšna razlaga je tudi v skladu z namenom brezplačne pravne pomoči po ZBPP, ki je v uresničevanju pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati. Gre torej za institut, ki zagotavlja dostop do sodišča tudi socialno šibkim strankam in ne avtomatičnega pokrivanja vseh stroškov postopka socialno šibkim osebam ne glede na izid postopka, za katerega je BPP dodeljena. Takšna ureditev pa po presoji sodišča ni niti notranje niti ustavno neskladna. Vračilo je po določbah 48. člena ZBPP vezano na pridobitev premoženja ali dohodkov na podlagi pravnomočne sodne odločbe, izdane v zadevi, za katero je bila BPP dodeljena. Pri tem od upravičenca do BPP ni dopustno terjati več, kot je v postopku dejansko dobil. Tožnika zato v tem upravnem sporu ne moreta uspeti s tožbenimi ugovori, s katerimi utemeljujeta svoj težak finančni položaj. Višina lastnega dohodka upravičencev in njun socialni položaj pa sta lahko po smiselni uporabi četrtega odstavka 43. člena ZBPP podlaga za sklenitev pisnega dogovora o načinu vračila prejete brezplačne pravne pomoči, na kar opozarja tudi toženka v odgovoru na tožbo, pri čemer morata tožnika tak predlog organu za BPP podati, kar izhaja tudi iz izreka izpodbijanega sklepa.

Prav tako tožnika iz navedenih razlogov ne moreta uspeti z ugovorom, da na možnost vračila BPP nista bila opozorjena v postopku mediacije. Ta ugovor bi lahko uveljavljala kvečjemu v morebitnem odškodninskem postopku zoper sodišče oziroma zoper njuno odvetnico, ki ju na navedeno zakonsko dolžnost pred sklenitvijo sodne poravnave nista opozorila.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navajata tožnika, niso pomembni za odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).