Jedro

Vročanje pisne obdolžitve in vabila na zagovor odvetniku, ki ga tožeča stranka ni pooblastila v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ni zakonito. Zaradi te nezakonitosti je tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepov o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi utemeljen.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, razveljavijo se 3., 4. in 5. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožba zavrne in se potrdita 1. in 2. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo in popravnim sklepom je sodišče prve stopnje razsodilo, da se ugotovi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke št. … z dne 25. 9. 2009 nezakonita (1. točka izreka). Razveljavilo je sklep tožene stranke št. … z dne 28. 10. 2009 v povezavi s sklepom tožene stranke št. … z dne 25. 9. 2009 (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožečo pozvati nazaj na delo in ji ponuditi novo pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas in polni delovni čas za delovno mesto policista – vodnika službenega psa pri toženi stranki Policiji, Policijski upravi …, Policijski postaji vodnikov službenih psov in konjenikov ter tožeči stranki priznati vse pravice iz delovnega razmerja (3. točka izreka). Nadalje je dolžna tožeči stranki za čas od 25. 9. 2009 do izdaje predmetne sodbe izplačati bruto plačo v višini 1.499,66 EUR, od navedenega zneska odmeriti davke in prispevke ter neto zneska nakazati na TRR pooblaščenca tožeče stranke in od neto zneskov plačati zakonske zamudne obresti od vsakega 18. v mesecu do plačila, vse na TRR pooblaščenca, v roku 15 dni pod izvršbo (4. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 1.316,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi s tekom od poteka 15-dnevnega paricijskega roka do plačila, vse na TRR pooblaščenca (5. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, da samo izvede dokazni postopek, opravi narok in tožbeni zahtevek bodisi zavrne ali pa uporabi 118. člen ZDR in ugotovi prenehanje pogodbe o zaposliti na podlagi sodbe sodišča iz razlogov, navedenih v pritožbi. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, predvsem pa opozarja, da ni ugotavljalo okoliščin v zvezi s predlagano uporabo 118. člena ZDR. Vročitev obvestila o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z vabilom na zagovor je bila opravljena pravilno. Drži ugotovitev, da je tožena stranka hkrati z postopkom za izredno odpoved zoper tožečo stranko začela tudi postopek zaradi prekrška. Vendar pa izrecno opozarja, da je priča D.R., pooblaščena osebe tožene stranke, izpovedala drugače kot tožeča stranka in priča A.K., in sicer da sta oba imenovana zatrdila, da se splošno pooblastilo, ki je bilo s strani tožnika izstavljeno priči A.K. kot njenemu pooblaščencu, nanaša tudi na predmetno delovno zadevo oziroma postopek izredne odpovedi. Tako je tožena stranka prepričana, da sta tožeča stranka in njen pooblaščenec navzven oziroma proti toženi stranki izkazovala vzpostavljeno pooblastilno razmerje. Sodišče bi pri verodostojnosti izpovedbe tožeče stranke in D.R. moralo presojati tudi okoliščine v zvezi s poskusom osebne vročitve, saj kot izhaja iz izpovedi D.R., se vročitve tožeči stranki ni moglo opraviti, ker je ni bilo doma, ni se oglašala na telefonske klice, D.R. pa je zatrdila, da ima odvetnik splošno pooblastilo za zastopanje. Teh okoliščin sodišče pri presoji verodostojnosti izpovedi prič ni presodilo dovolj tehtno, oziroma jih je prisodilo zmotno. Ne glede na navedeno pa je tožena stranka tudi podala predlog, da v skladu z 118. členom sodišče ugotovi prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe. V svoji pripravljalni vlogi je izrecno navedla, da podredno za primer, ko bi sodišče ugotovilo nezakonitost odpovedi tožene stranke, upošteva vse okoliščine primera in interese strank ter ugotovi, ali je nadaljevanje delovnega razmerja nemogoče. Navaja, da je citirala pravna pravila oziroma zakone, ki jih je tožnik kršil, njegovo ravnanje dne 20. 8. 2009 pa je bilo v popolnem nasprotju s temeljnimi nalogami policije. Dokazni postopek je v tej smeri izostal, čeprav je tožena stranka dokazala moralno škodljivost ravnanja tožeče stranke. Prav tako sodba nima razlogov za ugotovitev tožbenemu zahtevku v 4. točki, za plačilo bruto zneskov od 25. 9. 2009 naprej, saj je tožena stranka oporekala temu zahtevku, način izračuna domnevne obveznosti tožene stranke iz tega naslova pa iz sodbe ni razviden. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, s kasnejšimi spremembami; v nadaljevanju: ZPP) preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, vendar zaradi deloma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja glede predlagane sodne razveze pogodbe o zaposlitvi v tem delu ni mogoče preizkusiti pravilne uporabe materialnega prava.

Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002, s spremembami; ZDR), v zvezi s 1. odstavkom 154. člena Zakona o javnih uslužbencih (Uradni list RS, št. 56/2002, s spremembami; ZJU) in 3. odstavkom 154. člena ZJU, ki ju je treba v obravnavani zadevi uporabiti glede na dejstvo, da je bil tožnik javni uslužbenec, v 2. odstavku 83. člena določa, da mora delodajalec, pred redno odpovedjo iz razloga nesposobnosti ali krivdnega razloga in pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavcu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči, kot npr. v primerih, ko je delodajalec sam žrtev kršitve, v primeru neuspešno opravljenega poskusnega dela oziroma če delavec to izrecno odkloni ali če se neopravičeno ne odzove povabilu na zagovor. Po določbi 3. odstavka 83. člena ZDR pa mora biti v pisnem vabilu na zagovor naveden obrazložen razlog, zaradi katerega delodajalec namerava odpovedati pogodbo o zaposlitvi, ter datum, ura in kraj zagovora. Vabilo na zagovor mora delodajalec delavcu vročiti v skladu s 87. členom tega zakona. Pri zagovoru lahko po pooblastilu delavca sodeluje predstavnik sindikata ali druga s strani delavca pooblaščena oseba.

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da odvetnik A.K. ni bil pooblaščenec tožeče stranke v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zaradi česar je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da tožena stranka tožniku ni vročila pisne obdolžitve in vabila na zagovor ter mu je s tem onemogočila obrambo. Obširne pritožbene navedbe o tem, da naj bi tožeča stranka pooblaščeni osebi tožene stranke D.R. zatrdila, da je odvetnik A.K. pooblaščen za zastopanje tudi v postopku izredne odpovedi, oziroma da ima splošno pooblastilo, niso utemeljene, saj tožena stranka ni predložila pooblastila, iz katerega bi nesporno izhajalo, da je tožnik pooblastil odvetnika A.K. za zastopanje v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo, da tožniku pisna obdolžitev in vabilo na zagovor nista bila vročena, pri čemer je upoštevalo tudi izpoved priče, odvetnika A.K., da je toženo stranko opozoril, da nima pooblastila za zastopanje v postopku izredne odpovedi. Zato vročanje na način, kot ga je opravila pooblaščena oseba tožene stranke (in sicer, da je pisanje pustila v odvetniški pisarni), ni bilo vročeno po pravilih pravdnega postopka, v skladu z 3. odstavkom 83. člena ZPP, v zvezi s 3. odstavkom 87. člena ZDR. Zaradi navedenega je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, pritožba pa v tem delu ni utemeljena.

Tožena stranka pa utemeljeno opozarja, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o predlagani sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi iz 118. člena ZDR, ki v 1. odstavku 118. člena določa, da če sodišče ugotovi, da je odpoved delodajalca nezakonita, delavec pa ne želi nadaljevanja delovnega razmerja, lahko na predlog delavca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdalj do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu prizna ustrezno denarno odškodnino v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. V skladu z 2. odstavkom 118. člena ZDR pa lahko sodišče enako odloči, če upoštevaje vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank ugotovi, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, tudi ne glede na predlog delavca.

Ker je tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 9. 3. 2010 predlagala, da naj sodišče v primeru, če bi ugotovilo, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ugotovi na podlagi 118. člena ZDR, da je upoštevaje vse okoliščine in interese tožene stranke, da nadaljevane delovnega razmerja ni mogoče, ker je tožnik v službenem času oziroma pri opravljanju službenih dejanj ravnal na način, ki je za policista povsem nesprejemljiv, bi moralo sodišče prve stopnje do navedb tožene stranke zavzeti stališče (prim. sodba in sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. VIII Ips 497/2008 z dne 9. 2. 2010). Ker ni tako postopalo ter ni ugotavljalo dejanskega stanja v tej smeri, je pritožbeno sodišče v tem delu, torej glede reintegracije, reparacije in stroškov postopka (to je 3. 4. in 5. točka izreka izpodbijane sodbe), pritožbi ugodilo ter sodbo v tem delu razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 354. člena ZPP).

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje zavzeti stališče do navedb tožene stranke glede nesprejemljivega ravnanja tožnika policista. Pri tem bo moralo sodišče prve stopnje v smislu 2. odstavka 118. člena ZDR upoštevati tudi stopnjo zaupanja, ki se pri toženi stranki zahteva, ter v tej luči presoditi ravnanja tožnika ob spornem dogodku dne 30. 8. 2009, zaradi katerega mu je tožena stranka izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi.

Če sodišče druge stopnje na seji ali na obravnavi spozna, da je treba za pravilno ali popolno ugotovitev dejanskega stanja ugotoviti dejstva oziroma izvesti dokaze, ki jih je stranka pred sodiščem prve stopnje zatrjevala oziroma predlagala, vendar jih sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali dejstva oziroma dokaze, ki jih je pod pogojem iz 337. člena tega zakona stranka navedla v pritožbi ali da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, v skladu s 355. členom ZPP dopolni postopek oziroma odpravi omenjene pomanjkljivosti in s sodbo odloči v zadevi. Če je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti, izjemoma razveljavi sodbo prve stopnje in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po oceni pritožbenega sodišča gre v obravnavani zadevi za takšno izjemo, ko glede ugotavljanja pogojev za uporabo 118. člena ZDR sodišče sploh ni ugotavljajo dejanskega stanja, zato pojmovno ne gre za pomanjkljivosti, ki bi jih bilo mogoče odpraviti z dopolnitvijo postopka pred sodiščem druge stopnje. V nasprotnem bi sodišče druge stopnje prevzemalo pristojnosti sodišča prve stopnje, kar pa ni namen 355. člena ZPP. Zato je sodišče druge stopnje kljub določbi 355. člena ZPP v navedenem obsegu sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.