Jedro

Toženec zgolj na podlagi sklenjene prodajne pogodbe še ni lastnik poslovnega prostora. Ker vtoževani stroški zavezujejo zgolj (so)lastnike nepremičnine (smiselna uporaba 30. čl. SZ-1), je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

Morebitna (ne)oprava vknjižbe še najmanj vpliva na upravnikov položaj; slednji lahko povrnitev založenih stroškov v vsakem primeru zahteva od pravega (zemljiškoknjižnega) lastnika.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

2. Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

(1) Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo tudi 1. in 3. tč. sklepa o izvršbi istega sodišča I 2005/12210 z dne 28. 11. 2005 ter tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je še, da mora tožeča stranka v roku 8 dni toženi stranki povrniti 493,88 EUR njenih pravdnih stroškov z zamudno posledico.

(2) Zoper sodbo sodišča prve stopnje se "iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov" pritožuje tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo ustrezno spremeni, sicer pa naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške. Strinja se, da se lastninska pravica na nepremičnini pridobi šele z vpisom v zemljiško knjigo, kar pa po njenem mnenju za utemeljenost tožbenega zahtevka (povrnitev založenih obratovalnih stroškov in stroškov upravljanja v zvezi s poslovnim prostorom) ni odločilno. V nasprotnem primeru bi prišlo do nevzdržnih razmer v praksi; kupci ne bi bili zainteresirani za vknjižbo lastninske pravice, saj bi bili vse do tedaj za stroške v zvezi z nepremičnino še vedno zavezani prodajalci. Enake posledice bi se pojavile pri vseh še nevpisanih nepremičninah. Opozarja, da se toženec še ni uspel vpisati kot lastnik zaradi spora o višini solastniškega deleža, zato bi bilo treba zahtevku ugoditi vsaj glede tistega del(ež)a, na katerega se omenjeni spor ne nanaša. (3) Toženec na pritožbo ni odgovoril. (4) Pritožba ni utemeljena.

(5) Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je stavba, v kateri se nahaja sporni poslovni prostor, vpisana v zemljiško knjigo, toženec pa ne. Pravilen je torej materialno pravni zaključek, da toženec zgolj na podlagi sklenjene prodajne pogodbe še ni lastnik poslovnega prostora (33. čl. Zakona o lastninskopravnih razmerjih, Ur. l. SFRJ, št. 6/1980, s spremembami oziroma 1. odst. 49. čl. Stvarnopravnega zakonika, Ur. l. RS, št. 87/2002). Ker vtoževani stroški zavezujejo zgolj (so)lastnike nepremičnine (smiselna uporaba 30. čl. Stanovanjskega zakona, Ur. l. RS, št. 69/2003, s spremembami), je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo. Obstoječi spor glede višine solastniškega deleža pri tem ni odločilen; odločilen je le vpis (deleža) lastninske pravice. Prav tako ni videti razloga, zakaj bi se pravilno stališče sodišča prve stopnje odrazilo v nevzdržnih praktičnih razmerah. Vknjižbo lastninske pravice pridobitelja nepremičnine namreč lahko predlaga vsakdo, ki ima pravni interes, torej tudi odsvojitelj (128. čl. Zakona o zemljiški knjigi, Ur. l. RS, št. 58/2003, s spremembami). Morebitna (ne)oprava vknjižbe še najmanj vpliva na upravnikov položaj; slednji lahko povrnitev založenih stroškov v vsakem primeru zahteva od pravega (zemljiškoknjižnega) lastnika. Končno je treba dodati, da se obravnavana zadeva in v njej sprejeta stališča ne nanašajo na nepremičnine, ki še niso vpisane v zemljiško knjigo, kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje.

(6) Ob odsotnosti drugih očitkov je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo še v okviru razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s spremembami; od tu ZPP). Ker ocenjuje, da je sodba tudi po tej plati brez pomanjkljivosti, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

(7) Zavrnitev pritožbe obsega tudi zavrnitev zahteve za povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Po določbi 1. odst. 154. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP nosi stroške pritožbenega postopka tožeča stranka sama, saj s pritožbo ni uspela.