Jedro

Po določbi 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je bistvena kršitev določb pravdnega postopka vselej podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Nosilni del določbe je prvi del, po katerem gre za absolutno bistveno kršitev tedaj, če so pomanjkljivosti sodbe take, da je ni mogoče preizkusiti. Če ima sodba sicer pomanjkljive razloge, ki pa vendarle omogočajo njen preizkus, ne gre za postopkovno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Tožena stranka od Pogodbe z dne 1. 12. 2009 sicer res ni odstopila neposredno v posledici kršitve normativov naročnika A., d. d. Odstopila je, ker naročnik ni več pustil, da tožeča stranka s svojimi avtocisternami še naprej opravlja prevoze. Njene kršitve so botrovale temu, da tožeča stranka s svojima avtocisternama ni bila več sposobna opravljati prevoze za naročnika, tj. družbo A., d. d. (ta družba pa je bila toženkin edini naročnik). Ker je bil ta aspekt ključen z vidika pogodbenega razmerja med pravdnima strankama (pri čemer tožeča stranka in družba A., d. d. nista bili v neposrednem pogodbenem odnosu), je omenjeno dejstvo rezultiralo v nezmožnosti izpolnjevanja Pogodbe z dne 1. 12. 2009 za toženo stranko. Zaradi izločitve tožničinih avtocistern iz prometa (ki sta bili edini cisterni, s katerima je tožeča stranka opravljala prevoze za toženo stranko po Pogodbi z dne 1. 12. 2009), tožeča stranka ni mogle več izpolnjevati Pogodbe, v tem delu pa prevozov za A., d. d. ni mogla opravljati niti tožena stranka. Ko je sodišče prve stopnje v 21. točki obrazložitve zaključilo, da je tožeča stranka sama povzročila naknadno nemožnost izpolnitve, je torej v nasprotju s pritožbenimi očitki materialno pravo uporabilo pravilno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 24.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1. 8. 2015 dalje do plačila." (I. točka izreka sodbe). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v višini 1.679,94 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do plačila (II. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje).

2. Zoper citirano sodbo v celoti je tožeča stranka vložila pritožbo, in sicer iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka je na pritožbo tožeče stranke odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka pritožbeno uveljavlja, da je v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje dokazni postopek vodilo v smeri dokazovanja dejstev, ki za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka niso relevantna. V 10. točki obrazložitve je po njenem mnenju sicer pravilno povzelo bistvo trditvene podlage obeh pravdnih strank, a v dokaznem postopku kljub temu ni ugotavljalo, ali je razlog za odstop od Pogodbe o prevozu blaga v cestnem tovornem prometu št. 4/09 (v nadaljevanju: Pogodba ali Pogodba z dne 1. 12. 2009), ki ga navaja tožena stranka v e-sporočilu z dne 29. 5. 2015, mogoče subsumirati pod razloge, ki so navedeni v 28. točki 4. člena Pogodbe. Poleg tega tožeča stranka sodišču prve stopnje očita kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Trdi, da je njegovo razlogovanje konfuzno, ker po eni strani ugotavlja, da _Pogodba velja zgolj med pravdnima strankama_ in izrecno izpostavi, da med pravdnima strankama in družbo A., d. d. ne gre za tripartitno razmerje, na drugi strani pa pojasnjuje, da je _poslovno sodelovanje med pritožnico in družbo A., d. d. predstavljalo "ključni element pogodbenega razmerja med pravdnima strankama_".1 Upravičenost odstopa tožene stranke od Pogodbe sodišče prve stopnje po stališču pritožnice zmotno utemeljuje s kršitvami pogodbenih obveznosti, ki so nastale v poslovnem odnosu med tožečo stranko in družbo A., d. d. 6. Pritožbeni očitki niso utemeljeni.

7. Po določbi 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je bistvena kršitev določb pravdnega postopka vselej podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Nosilni del določbe je prvi del, po katerem gre za absolutno bistveno kršitev tedaj, če so pomanjkljivosti sodbe take, da je ni mogoče preizkusiti. Če ima sodba sicer pomanjkljive razloge, ki pa vendarle omogočajo njen preizkus, ne gre za postopkovno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Iz razloga, ker je po eni strani ugotovilo, da Pogodba z dne 1. 12. 2009 velja zgolj med pravdnima strankama in da zato ne gre za tripartitno _pogodbo_2 (med pravdnima strankama in družbo A., d. d.),3 po drugi strani pa, da je poslovno sodelovanje med tožečo stranko in družbo A., d. d. predstavljalo ključni element pogodbenega razmerja med pravdnima strankama,4 prvostopenjsko sodišče v izpodbijano sodbo ni vneslo zmede in nasprotij, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Tega ni storilo niti s presojo, da je tožena stranka odstopila od Pogodbe, ker so številne kršitve tožeče stranke očitno vodile v prekinitev vsakršnega poslovnega sodelovanja tožeče stranke z družbo A., d. d. kot naročnikom ter nadaljnjo ugotovitvijo, da družba A., d. d. kot naročnik in tožeča stranka kot podizvajalec sploh nista bili v neposrednem pogodbenem razmerju.5

9. Zakaj je sodišče prve stopnje štelo, da tožeča stranka in družba A., d. d. nista bili v neposrednem pogodbenem odnosu (oziroma da sta bili v takšnem odnosu pravdni stranki), in zakaj je presodilo, da sta bila navedena subjekta kljub temu v takšni poslovni zvezi, da je ta predstavljala ključni element pogodbenega razmerja med pravdnima strankama, je namreč razvidno iz drugih razlogov (pa tudi konteksta) izpodbijane sodbe. V 8. točki obrazložitve je tako izrecno ugotovljeno: - da je _tožeča stranka Pogodbo z dne 1. 12. 2009 sklenila kot prevoznik - kooperant, tožena stranka pa kot izvajalec naročnika A.;_ - da je bilo s Pogodbo ugotovljeno, da je tožeča stranka registrirana za opravljanje prevoza belih naftnih derivatov v tovornem cestnem prometu, da je _kot prevoznik imetnik vozila, ki po zunanjem izgledu ustreza naročnikovi (tj. A.) zahtevi_ in da bo prevoze opravljala z vozili, ki izpolnjujejo pogodbeno dogovorjene normative in standarde; - da sta pravdni stranki kot predmet pogodbe dogovorili, da bo tožeča stranka opravljala prevoz dogovorjenega blaga po naročilu tožene stranke od nakladišča do namembnega mesta proti plačilu in da se je pri tem tožeča stranka zavezala prevoz belih naftnih derivatov opravljati z dvema avtocisternama registrske oznake ... in ... ; - da je bila družba A., d. d. edini naročnik tožene stranke, za katerega je sama ali s pomočjo prevoznikov - kooperantov (podizvajalcev) opravljala prevoz belih naftnih derivatov s prilagojenimi avtocisternami, kot so določene v Pogodbi oziroma da je prevoze belih naftnih derivatov tožena stranka opravljala izključno za naročnika A., d. d., v 12. točki pa še, da je tožena stranka Pogodbo s tožečo stranko sklenila po priporočilu družbe A., d. d., da sta posledično pravdni stranki sklenili pogodbo z identično vsebino, kot jo je tožena stranka (v vlogi prevoznika) sklenila z družbo A., d. d. (kot z naročnikom) in da pri tem že uporabljenih terminov pravdni stranki nista spreminjali.

10. Ker je na podlagi vsega predhodno navedenega (tudi) po presoji pritožbenega sodišča mogoče sklepati, da sta bili po Pogodbi z dne 1. 12. 2009 v neposrednem pogodbenem odnosu zgolj pravdni stranki oziroma da omenjena pogodba ni tripartitna, da pa je tožeča stranka s podpisom te pogodbe akceptirala pogoje, ki jih je za opravljanje prevozov belih naftnih derivatov določila družba A., d. d.,6 sodelovanje med tožečo stranko in družbo A., d. d. (v smislu izpolnjevanja teh pogojev) tako po pravilnih ugotovitvah prvostopenjskega sodišča nedvomno predstavlja ključni element pogodbenega razmerja med pravdnima strankama (oziroma je - kot bo pojasnjeno v nadaljevanju - pravno relevantno v smislu odstopa od Pogodbe z dne 1. 12. 2009). Neskladja v razlogih presojane sodbe sodišču prve stopnje zato ni mogoče očitati. Obširna pritožbena navajanja o konfuznem razlogovanju prvostopenjskega sodišča so po presoji pritožbenega sodišča zgolj poskus zamegljevanja bistva predmetnega spora in je posledično pritožničin predlog "odprave" izpodbijane sodbe neutemeljen.

11. Kot je bilo obrazloženo, je tožeča stranka s sklenitvijo Pogodbe (kot sestavni del te pogodbe) sprejela pogoje, ki jih je za opravljanje prevozov belih naftnih derivatov določil A., d. d. Zato pa po presoji pritožbenega sodišča ni utemeljena niti nadaljnja pritožbena graja, da se je sodišče prve stopnje zmotno osredotočilo na s strani tožene stranke zatrjevane večletne ponavljajoče se kršitve Pogodbe in je upravičenost do odstopa tožene stranke od Pogodbe pravilno (posredno) utemeljevalo s kršitvami (pogodbenih) obveznosti, ki so nastale v "poslovnem odnosu" med tožečo stranko in družbo A., d. d.7 To je namreč storilo ob materialnopravno ustreznem upoštevanju določbe tretjega odstavka 117. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), ki določa, da če je postala izpolnitev obveznosti stranke dvostranske pogodbe nemogoča zaradi dogodka, za katerega odgovarja ta stranka, lahko druga stranka po svoji izbiri zahteva odškodnino zaradi neizpolnitve ali pa odstopi od pogodbe in zahteva povrnitev škode. In ravno na podlagi ugotovljenih kršitev tožeče stranke se je v konkretnem primeru izkazalo, da naknadna nemožnost izpolnitve izvira iz njene sfere - tj. stranke, ki je dolžna opraviti izpolnitev po Pogodbi.

12. V 14., 15. in 16. točki obrazložitve izpodbijane sodbe ugotovljene in podrobno opisane kršitve,8 ki so pritožbeno ostale neizpodbite oziroma jih tožeča stranka konkretizirano niti ne zanika (prav tako tudi ne odgovornosti zanje), je sodišče prve stopnje pravilno okarakteriziralo kot razlog, ki je vodil v prekinitev sodelovanja med tožečo stranko in družbo A., d. d.. Nesporno v obravnavanem primeru je, da je družba A., d. d. dne 17. 4. 2015 po nalogu službe nadzora poslovanja iz sistema razvozov izključila avtocisterni tožeče stranke registrske oznake ... in MB ... (tožena stranka je dne 29. 5. 2015 tožeči stranki poslala e-sporočilo z vsebino, da ji odpoveduje Pogodbo o prevozu blaga v cestnem tovornem prometu št. 4/09 z dne 1. 12. 2009, da jo je naročnik prevoznih storitev obvestil, da po nalogu službe nadzora izključuje dve avtocisterni registrske oznake ... in ... , da je bila na osnovi telefonskih pogovorov s tožečo stranko, da se bo z naročnikom A., d. d. dogovorila za nadaljevanje dela, prepričana, da bo to dosegla in da ji zato v tem času pogodbe ni odpovedala, da pa po sedaj znanih informacijah dela ne bo mogla nadaljevati in da ji zato odpoveduje pogodbo), ugotovljeno pa, da je A., d. d. dal tožeči stranki jasno vedeti, da se glede nadaljnjega sodelovanja z avtocisternama (ki sta predmet pogodbe s toženo stranko, tj. Pogodbe z dne 1. 12. 2009) ne želi več pogovarjati. Tožničine številne in ponavljajoče se kršitve normativov naročnika A. d. d., s katerimi se je s podpisom Pogodbe strinjala, so bile očitno take, da se je naročnik odločil, da z omenjenima avtocisternama zanj prevozov (preko tožene stranke) ne bo več opravljala.9 Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, so številne kršitve tožeče stranke očitno vodile v prekinitev vsakršnega sodelovanja tožeče stranke z družbo A., d. d. kot naročnikom. Zaključki prvostopenjskega sodišče s tem v zvezi so pravilni in jih pritožnica na more omajati z navedbo, da ugotovljene kršitve ne morejo biti predmet odločilnih dejstev konkretne odločitve.

13. Tožena stranka od Pogodbe z dne 1. 12. 2009 sicer res ni odstopila neposredno v posledici kršitve normativov naročnika A., d. d. Odstopila je, ker naročnik ni več pustil, da tožeča stranka s svojimi avtocisternami še naprej opravlja prevoze. Njene kršitve so botrovale temu, da tožeča stranka s svojima avtocisternama ni bila več sposobna opravljati prevoze za naročnika, tj. družbo A., d. d. (ta družba pa je bila toženkin edini naročnik). Ker je bil ta aspekt ključen z vidika pogodbenega razmerja med pravdnima strankama (pri čemer tožeča stranka in družba A., d. d. nista bili v neposrednem pogodbenem odnosu), je omenjeno dejstvo rezultiralo v nemožnosti izpolnjevanja Pogodbe z dne 1. 12. 2009 za toženo stranko. Zaradi izločitve tožničinih avtocistern iz prometa (ki sta bili edini cisterni, s katerima je tožeča stranka opravljala prevoze za toženo stranko po Pogodbi z dne 1. 12. 2009), tožeča stranka ni mogla več izpolnjevati Pogodbe, v tem delu pa prevozov za A., d. d. ni mogla opravljati niti tožena stranka. Ko je sodišče prve stopnje v 21. točki obrazložitve zaključilo, da je tožeča stranka sama povzročila naknadno nemožnost izpolnitve, je torej v nasprotju s pritožbenimi očitki materialno pravo uporabilo pravilno. Pri tem je tudi pravilno izpostavilo, da postavitev kakršnega koli roka v konkretnem primeru ni prišla v poštev, saj do izpolnitve ni moglo več priti (po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča pa tudi ni prišlo, saj po 17. 4. 2015 tožeča stranka za toženo stranko očitno ni opravila nobenega prevoza več – zakoniti zastopnik tožene stranke je namreč izpovedal, da zaradi izključitve obeh avtocistern tožeče stranke zanjo logično in posledično ni bilo več dodeljenih prevoznih nalogov s strani dispečerske službe A., d. d.). Tožena stranka je tako od Pogodbe z dne 1. 12. 2009 pravilno odstopila že na podlagi samega zakona.

14. Glede na ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da sta pravdni stranki v 28. točki 4. člena Pogodbe kot poseben mehanizem prenehanja Pogodbe uredili odstopno upravičenje tožene stranke v primeru kršitev tožeče stranke ter v primeru morebitnih sprememb, ki bi vplivale na izvrševanje pogodbe, pa je sodišču prve stopnje končno potrebno pritrditi še v zaključku, da je tožena stranka tudi na tej podlagi utemeljeno uresničila svoje odstopno upravičenje. V e-sporočilu z dne 29. 5. 2015 je konkretno naveden razlog odstopa od Pogodbe z dne 1. 12. 2009, in sicer da sta bili po nalogu službe nadzora avtocisterni tožeče stranke izključeni in da se tožeča stranka očitno z naročnikom A., d. d. ni uspela dogovoriti za nadaljnje sodelovanje. Spremembe na strani tožeče stranke so bile torej nedvomno takšne, da so vplivale na izvrševanje pogodbe - zaradi izključitve avtocistern, s katerimi se je opravljal prevoz belih naftnih derivatov za naročnika A., d. d., je izpolnitev po Pogodbi z dne 1. 12. 2009 postala nemogoča,10 posledično pa je tožena stranka utemeljeno odstopila od Pogodbe. Da nobeden od pogodbeno dogovorjenih razlogov, ki bi utemeljevali odstop od Pogodbe, ni bil podan, je po oceni pritožbenega razloga torej neutemeljena pritožbena trditev. Materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje je pravilen. Pri tem pritožbeno sodišče poudarja, da tožena stranka (čeprav bi lahko) po pravilnih ugotovitvah prvostopenjskega sodišča od Pogodbe tudi ni odstopila takoj, ko jo je naročnik obvestil o izključitvi obeh vozil tožeče stranke. Po prejemu obvestila je tožeči stranki dala možnost, da z naročnikom v enem mesecu uredi medsebojno sporno razmerje, saj je (kot izpostavlja tudi pritožnica) bila pripravljena še nadalje sodelovati s tožečo stranko, v kolikor bi se uspela dogovoriti z družbo A., d. d. Nekdanji zakoniti zastopnik tožene stranke je namreč zaslišan izpovedal, da kljub temu, da je bilo poslovanje s tožečo stranko zaradi večkratnih kršitev in posledičnih pogodbenih kazni problematično in je bremenilo dobro ime tožene stranke, slednja ob pojavu kršitev ni odstopila od Pogodbe, ker tako ni postopal niti A., d. d. 15. Takšna presoja pritožbenega sodišča izkazuje neutemeljenost pritožbe tožeče stranke, v posledici česar jo je pritožbeno sodišče zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP), potem ko je ta uspešno prestala tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pri tem je pritožbeno sodišče odgovorilo zgolj na navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

16. Ker v pritožbenem postopku velja načelo uspeha, tožeča stranka pa je v končni posledici s pritožbo propadla, mora pritožbene stroške nositi sama (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Odgovor tožene stranke na pritožbo pa ni pripomogel k rešitvi pritožbe in kot tak za odločitev v konkretnem primeru po stališču pritožbenega sodišča ni bil potreben. Tudi tožena stranka mora zato sama kriti svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 155. členom ZPP).

1 Zaradi česar se tožeča stranka zavzema za odpravo izpodbijane sodbe. 2 12. točka obrazložitve izpodbijane sodbe. 3 Ter da "ni nobenega dvoma, da se določba 4. točke 28. člena (pravilno: 28. točke 4. člena) Pogodbe navkljub rabi termina "naročnik" in ne "izvajalec naročnika" nanaša na toženo stranko". 4 21. točka obrazložitve izpodbijane sodbe. 5 22.točka obrazložitve izpodbijane sodbe. 6 Gre za pogoje, ki jih je v prvi vrsti kot prevoznik naročnika A., d. d. morala izpolnjevati tožena stranka, kot "podprevoznik" oziroma pogodbenik tožene stranke pa logično tudi tožeča stranka. Tožena stranka je bila namreč sama v vlogi "posrednika", kot je ugotovilo sodišče prve stopnje (18. točka obrazložitve). 7 Takšno je poimenovanje tožeče stranke na 4. strani obravnavane pritožbe. 8 Tj. ugotovljene prirejenosti tehnološke inštalacije na nedovoljen način oziroma poseg v merilno iztekalno inštalacijo, mešanje goriv v podzemnem rezervoarju ipd. 9 Sodišče prve stopnje je v 14, toči obrazložitve pojasnilo, da gre v primeru prirejenosti tehnološke inštalacije (kršitev z dne 22. 7. 2014) za takšno kršitev pogodbenih obveznosti, na podlagi katere bi naročnik lahko nemudoma odstopil od pogodbe (v delu, ki se nanaša na posamezno cisterno ali v celoti). 10 Tožeča stranka drugih cistern, primernih za opravljanje poslov po Pogodbi, ni imela - prim. 20. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.