Jedro

Polnoletnega invalidnega otroka je kljub temu, da ima prijavljeno stalno prebivališče na naslovu svojih staršev, dejansko pa je nastanjen v centru, potrebno upoštevati kot samsko osebo. Pri ugotavljanju materialnega položaja ni mogoče upoštevati njegovih staršev, ki po noveliranem 123. členu ZZZDR, kljub podaljšani roditeljski pravici, nista več dolžna preživljati odraslega, polnoletnega invalidnega sina. Prav z novelo ZZZDR je bilo staršem nepreskrbljenega polnoletnega otroka z motnjami v telesnem in duševnem razvoju odpravljeno breme preživljanja.

Ustavno sodišče Republike Slovenije je z odločbo št. U-I-11/07-45 z dne 13. 12. 2007 med drugim izreklo, da Zakon o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb ni v skladu z ustavo (2.tč. izreka) ter Državni zbor RS hkrati zavezalo, da ugotovljeno neskladje odpravi v roku enega leta po objavi odločbe v ne opravičuje, da bi sodišče konkretno zadevo lahko presojalo po protiustavnih zakonskih podlagah. Materialno pravo je dolžno uporabiti ob ustrezni ustavno skladni razlagi. Torej v predmetni zadevi tako, da je pri odločanju o oprostitvi plačila institucionalnega varstva, potrebno polnoletnega invalidnega otroka šteti za samsko osebo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama trpi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke tako, da je odpravilo odločbi št. ... z dne 25. 4. 2013 in št. ... z dne 10. 7. 2012 ter zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje (I. točka izreka). Hkrati je izreklo, da je tožena stranka dolžna tožeči v 15 dneh povrniti stroške postopka v višini 454,15 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. Predlaga njeno spremembo v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka oziroma podrejeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Meni, da sta odpravljeni odločbi utemeljeno izdani ob uporabi 1. odstavka 10. člena ZUPJS-a tako, da so upoštevani tudi ostali družinski člani. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-11/07 z dne 13. 12. 2007, iz katere izhaja, da z ukinitvijo preživninske obveznosti staršev do preživljanja polnoletnih invalidnih oseb zakonodajalec ni vzpostavil enakovredne obveznosti države do njihovega preživljanja, s čimer je prekomerno posegel v pravni položaj obravnavane skupine invalidov. S tem je nastala protiustavna pravna praznina, ki jo je zakonodajalec dolžan zapolniti. Vendar je ustavno sodišče za čas do odprave ugotovljene neustavnosti v 4. točki izreka odločbe določilo tudi način izvršitve tako, da ostaja do odprave ugotovljene neustavnosti, preživninska obveznost staršev do svojih invalidnih otrok tudi po doseženi polnoletnosti, kot je to urejal 123. člen ZZZDR pred ZZZDR-C. Ker obveznost države do preživljanja polnoletnih oseb v času izdaje izpodbijanih upravnih odločb še ni bila vzpostavljena, je torej potrebno izhajati iz 4. točke izreka odločbe ustavnega sodišča. Šele od 1. 9. 2014 se uporabljajo spremembe in dopolnitve ZUPJS-a, ki v 7. točki 11. člena med drugim določa, da se pri ugotavljanju materialnega položaja ne upoštevajo otroci, ki imajo podaljšano roditeljsko pravico. V dokaz prilaga odločbo ustavnega sodišča. 3. Tožeča stranka v pisnem odgovoru prereka navedbe tožene stranke. Poudarja, da bi zakonodajalec protiustavnost bil dolžan odpraviti že do 28. 12. 2008, da nespoštovanje odločb ustavnega sodišča pomeni kršitev 2. in 3. člena Ustave RS, da sprememb ZUPJS-C ni mogoče razlagati na način kot navaja pritožba in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da v postopku pred sodiščem prve stopnje ni prišlo do bistvenih kršitev iz 2. odstavka 350. člena v zvezi s 339. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju: ZPP) na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, niti kakšnih drugih procesnih kršitev, ki jih tožena stranka uveljavlja povsem pavšalno in brez kakršnekoli utemeljitve.

6. V predmetni zadevi ni podan niti pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja iz 2. točke 1. odstavka 338. člena ZPP, ne zmotne uporabe materialnega prava, kot neutemeljeno zatrjuje pritožba. Sodba je namreč utemeljena z bistveno pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče ne navaja znova, temveč glede na pritožbena izvajanja poudarja le še naslednje.

7. Tudi po presoji pritožbenega sodišča sta posamična upravna akta iz predsodnega upravnega postopka zaradi zmotno uporabljenega materialnega prava, na temelju 82. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004; v nadaljevanju: ZDSS-1) utemeljeno odpravljena in zadeva vrnjena v ponovno upravno odločanje o oprostitvi plačila institucionalnega varstva.

8. Ni namreč nobenega dvoma, da je bila A.A. in B.B. s sodno odločbo ... z dne 25. 4. 1990 (priloga B1 sodnega spisa) podaljšana roditeljska pravica tudi po polnoletnosti invalidnega otroka C.C., ker zaradi motenj v telesnem in duševnem razvoju ni sposoben za samostojno življenje. Vendar pa podaljšanje roditeljske pravice samo po sebi ni razlog, da bi pri ugotavljanju materialnega položaja v zvezi z oprostitvijo plačila institucionalnega varstva, bilo potrebno upoštevati tudi njegove starše, kot zmotno zatrjuje pritožba.

9. Povsem pravilno in ustavno skladno je namreč materialnopravno stališče prvostopenjskega sodišča, da je potrebno polnoletnega invalidnega otroka C.C., kljub temu, da ima prijavljeno stalno prebivališče na naslovu svojih staršev, dejansko pa je nastanjen v Centru D., upoštevati kot samsko osebo(1). Pri izračunavanju materialnega položaja ni mogoče upoštevati njegovih staršev, saj po noveliranem 123. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. RS, št. 16/2004; v nadaljevanju: ZZZDR-C) kljub podaljšani roditeljski pravici, več nista dolžna preživljati polnoletnega invalidnega sina. Z novelo ZZZDR-C je bilo namreč za starše nepreskrbljenega polnoletnega otroka z motnjami v telesnem in duševnem razvoju odpravljeno breme preživljanja in na ta način v primerjavi s starši, ki imajo zdrave otroke, vzpostavljen enak položaj.

10. Ustavno sodišče Republike Slovenije je z odločbo št. U-I-11/07-45 z dne 13. 12. 2007 med drugim izreklo, da Zakon o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb ni v skladu z ustavo ( 2.tč. izreka) ter Državni zbor RS hkrati zavezalo, da ugotovljeno neskladje odpravi v roku enega leta po objavi odločbe v Uradnem listu RS (3. tč. izreka). V 4. točki izreka te odločbe je dejansko določilo tudi način izvršitve odločbe do odprave ugotovljenega neskladja z ustavo tako, da se osnovno preživljanje invalidov po Zakonu o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb, zagotavlja tudi s preživninsko obveznostjo staršev, kot jo je urejal 123. člena Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih pred uveljavitvijo novele ZZZDR-C. Vendar pa je zmotno in zato nesprejemljivo stališče tožene stranke, da bi v okoliščinah konkretnega primera bilo potrebno upoštevati 4. točko izreka citirane odločbe ustavnega sodišča, ker da se 7. tč. 11. člena novele ZUPJS-a uporablja šele od 1. 9. 2014 dalje. Točko 4. izreka odločbe ustavnega sodišča o načinu izvršitve, je potrebno pravilno razlagati le v povezavi s 3. točko izreka. Po slednji pa je enoletni rok za odpravo protiustavne zakonske praznine potekel že koncem leta 2008. Torej več kot tri leta pred izdajo izpodbijanega prvostopenjskega posamičnega upravnega akta.

Dejstvo, da zakonodajalec ni spoštoval roka iz odločbe ustavnega sodišča, seveda ne opravičuje, da bi sodišče konkretno zadevo lahko presojalo po protiustavnih zakonskih podlagah. Materialno pravo je dolžno uporabiti ob ustrezni ustavno skladni razlagi. Torej v predmetni zadevi tako, da je pri odločanju o oprostitvi plačila institucionalnega varstva, potrebno polnoletnega C.C. šteti za samsko osebo.

11. Tožena stranka bo zato v ponovljenem upravnem postopku, ob ustavno skladni uporabi tudi vseh preostalih materialnih predpisov, podrobneje navedenih že v izpodbijani sodbi, dolžna razčistiti pravno odločilna dejstva v skladu z napotili in pravnim stališčem sodišča. Predvsem je vlagatelja C.C. dolžna upoštevati kot samsko osebo. Ob takšnem materialnopravnem izhodišču bo ponovno ugotavljala minimalni dohodek, mejo socialne varnosti samske osebe, plačilno sposobnost vlagatelja in višino zneska, ki jo bo dolžna plačati Občina E. kot razliko med mesečno vrednostjo institucionalne storitve in na novo izračunanim prispevkom vlagatelja. Šele po dopolnjenem postopku v nakazani smeri in ugotovitvi morebitnih drugih pravno relevantnih dejstev, bo lahko izdala pravilen in zakonit posamični upravni akt tudi glede zneska, ki ga bo zaradi oprostitve plačila vlagatelja, za njegovo institucionalno varstvo do polne vrednosti storitve, dolžna doplačati tožeča stranka Občina E..

12. Zaradi obrazloženega je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in v skladu s 353. členom ZPP, potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

13. Ker odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k rešitvi zadeve, je ob uporabi 155. člena ZPP hkrati odločeno, da trpi tožeča stranka sama priglašene stroke pritožbenega postopka.

(1) Enako stališče je bilo zavzeto že v sodbi opr. št. Psp 646/2014 z dne 26. 3. 2015