Jedro

Delavec ne more imeti hkrati dveh delovnih razmerij za polni delovni čas. Po datumu zaposlitve delavca pri novem delodajalcu za polni delovni čas sodišče temu delavcu ne more priznati delovnega razmerja še pri prejšnjem delodajalcu. Vendar je sodišče v individualnem delovnem sporu v zvezi z zakonitostjo odpovedi to očitno storilo, saj je bila izdana sodba, po kateri je bil tožnik reintegriran za nazaj, od dneva prenehanja delovnega razmerja, brez izvzetega časa, ko je bil zaposlen pri drugem delodajalcu, česar tudi sodišče druge stopnje v tisti zadevi ni saniralo oz. ni moglo sanirati. Zmoten pa je zaključek sodišča prve stopnje, da je že na podlagi tega dejstva tožniku treba priznati tudi pravico do delovne dobe, kot da je bila ta opravljena v javnem sektorju in posledično ugotoviti, da je tožnik izpolnjeval pogoj 20 let delovne dobe v javnem sektorju ter s tem pridobil pravico do jubilejne nagrade.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni, tako da glasi: "Zavrne se tožbeni zahtevek, ki glasi:

I. Sklep tožene stranke Vlade RS, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 12. 4. 2023 v zvezi s sklepoma RS, Ministrstva za notranje zadeve, Policije št. ... z dne 9. 1. 2023 in št. ... z dne 2. 12. 2022, se razveljavi oz. odpravi.

II. Sklep tožene stranke Vlade RS, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 12. 4. 2023 v zvezi s sklepom RS, Ministrstva za notranje zadeve, Policija št. ... z dne 9. 1. 2023, se razveljavi oz. odpravi.

III. Tožena stranka Republika Slovenija, Ministrstvo za notranje zadeve, Policija, naslov F. je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki A. A., naslov B. izplačati jubilejno nagrado v znesku 433,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tekočimi od dne 11. 2. 2023, dalje do plačila."

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka na prvi stopnji v višini 122,40 EUR v roku 15 dni, do takrat brez obresti, po poteku tega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 153,00 EUR v roku 15 dni, do takrat brez obresti, po poteku tega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da se razveljavi oz. odpravi sklep Vlade RS, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 12. 4. 2023 v zvezi s sklepoma RS, Ministrstva za notranje zadeve, Policije, s katerimi je bila zavrnjena zahteva tožnika za izplačilo jubilejne nagrade za 20 let delovne dobe v javnem sektorju (I. točka izreka); da se razveljavi ali odpravi sklep Vlade RS, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 12. 4. 2023 v zvezi s sklepom RS, Ministrstva za notranje zadeve, Policije, s katerima je bila zavrnjena zahteva tožnika za odpravo kršitev pravic v zvezi s priznanjem delovne dobe v javnem sektorju (II. točka izreka); da je toženka dolžna tožniku v 15 dneh izplačati jubilejno nagrado v znesku 433,11 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 2. 2023 dalje do plačila (III. točka izreka); da je toženka dolžna tožniku v 15 dneh povrniti stroške tega delovnega spora v znesku 186,66 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (IV. točka izreka).

2. Zoper tako prvostopno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje toženka. Kot nepravilno in neskladno z dejanskim stanjem izpostavlja prvostopno ugotovitev, da je bilo pravnomočno ugotovljeno, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku nezakonita in da je bilo delovno razmerje potrebno vzpostaviti za nazaj, vse od dneva prenehanja dalje, brez izvzetega časa, ko je bil tožnik zaposlen pri drugem delodajalcu. Toženka je v skladu z uveljavljeno sodno prakso, da po datumu zaposlitve delavca pri novem delodajalcu za polni delovni čas po podani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni mogoče priznati delovnega razmerja še pri prejšnjem delodajalcu, saj dvojno delovno razmerje ni mogoče, pravilno in zakonito izvršila sodbo delovnega sodišča, s katero je bila pravnomočno ugotovljena nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnika na način, da je izvzela obdobje od 1. 3. 2011 do 30. 11. 2011, ko je bil tožnik za 40 ur na teden zaposlen pri drugem delodajalcu izven javnega sektorja. Dejstvo, da je bila s pravnomočno sodbo ugotovljena nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnika in da je bila toženka dolžna ob realizaciji sodbe vzpostaviti stanje, kot da do odpovedi ne bi prišlo, po prepričanju toženke ne pomeni, da je bila dolžna tožniku priznati delovno dobo v javnem sektorju tudi za obdobje, ko je bil v času nezakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi za 40 ur na teden zaposlen pri drugem delodajalcu izven javnega sektorja. Delavec namreč ne more imeti hkrati dveh delovnih razmerij. Izpodbijana sodba je zato po prepričanju toženke nepravilna. Kot tako graja tudi odločitev sodišča v zvezi z izplačilom zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska, za katere je sodišče napačno odločilo, da tečejo od 11. 2. 2023 dalje. Dan izplačila plače, nadomestil plač, povračil stroškov in drugih prejemkov je namreč v skladu z veljavnimi predpisi najkasneje 10. delovni dan, vendar ne kasneje kot 15. koledarski dan v mesecu. V konkretnem primeru, če bi tožnik 3. 1. 2023 izpolnil pogoj 20 let delovne dobe v javnem sektorju, bi to pomenilo, da je toženka prišla v zamudo šele s 16. 2. 2023 in ne z 11. 2. 2023, kot je odločilo sodišče. Toženka dodaja, da bo tožniku pri plači za mesec oktober 2023 izplačala jubilejno nagrado za 20 let delovne dobe, izpolnjene pri delodajalcu v javnem sektorju (kar je tožnik izpolnil 1. 10. 2023). Predlaga spremembo izpodbijane sodbe v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka in priglaša pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo se tožnik zavzema za njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, niti teh kršitev, ki jih pavšalno in nekonkretizirano uveljavlja pritožba. Na podlagi sicer pravilno ugotovljenega dejanskega stanja pa je sodišče prve stopnje z ugoditvijo tožbenemu zahtevku v smeri razveljavitve oz. odprave izpodbijanih sklepov in naložitve toženki, da tožniku izplača jubilejno nagrado za izpolnjenih dvajset let delovne dobe zmotno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi v skladu s 24. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1,Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami in dopolnitvami) odločilo brez glavne obravnave, ker med strankama dejansko stanje ni bilo sporno in ni bilo drugih ovir za izdajo odločbe, stranki pa sta se glavni obravnavi pisno odpovedali. Glede na nespornost dejanskega stanja je neutemeljena pritožbena graja zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Kot je pravilno povzelo sodišče prve stopnje, med strankama ni bilo sporno, da je bil tožnik zaposlen pri toženki na delovnem mestu višji policist - starejši policist, pri čemer je njegova zaposlitev trajala vse od 3. 1. 2003. Tožniku je bila sicer dne 12. 8. 2008 podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, vendar je bilo v individualnem delovnem sporu s tem v zvezi pravnomočno odločeno, da je bila odpoved nezakonita ter da je toženka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu vzpostaviti delovno razmerje za nedoločen čas od njegovega prenehanja do tožnikove vrnitve nazaj na delo, ga prijaviti v vsa obvezna zavarovanja ter mu za nazaj plačati plače oz. razlike v plači kakor tudi prispevke. Med strankama tudi ni bilo sporno, da je bil tožnik od 1. 3. 2011 do 30. 11. 2011 zaposlen drugje (pri drugem delodajalcu zunaj javnega sektorja) za 8 ur, v nadaljnjem obdobju (od 1. 12. 2011 do 30. 5. 2013) pa le za 4 ure. Izpostavljene dejanske okoliščine so po prepričanju sodišča druge stopnje bistvene za odločitev v obravnavanem sporu in ob pravilni uporabi materialnega prava narekujejo drugačno odločitev, nasprotno taki, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje.

7. Kot v svoji pritožbi pravilno izpostavlja toženka, delavec ne more imeti hkrati dveh delovnih razmerij za polni delovni čas. Po datumu zaposlitve delavca pri novem delodajalcu za polni delovni čas sodišče temu delavcu ne more priznati delovnega razmerja še pri prejšnjem delodajalcu.1 Vendar je sodišče v individualnem delovnem sporu v zvezi z zakonitostjo odpovedi to očitno storilo (priloga B11). Kot je pravilno povzelo sodišče prve stopnje v tem postopku, je bila izdana sodba, po kateri je bil tožnik reintegriran za nazaj, od dneva prenehanja delovnega razmerja, brez izvzetega časa, ko je bil zaposlen pri drugem delodajalcu, česar tudi sodišče druge stopnje v tisti zadevi ni saniralo oz. ni moglo sanirati (priloga B12). Zmoten pa je zaključek sodišča prve stopnje, da je že na podlagi tega dejstva tožniku potrebno priznati tudi pravico do delovne dobe, kot da je bila ta opravljena v javnem sektorju in posledično ugotoviti, da je tožnik na dan 3. 1. 2023 izpolnjeval pogoj 20 let delovne dobe v javnem sektorju ter s tem pridobil pravico do jubilejne nagrade. Iz listinskih podatkov v spisu - izpisa zavarovanj v RS in izpisa iz registra ZZZS (prilogi B16 in C1), ki jih je vpogledalo že sodišče prve stopnje, namreč izhaja, da je bil tožnik v obdobju od 1. 3. 2011 do 30. 11. 2011 pokojninsko in invalidsko zavarovan kot delavec v delovnem razmerju pri zavezancih (delodajalcih) C. d. d. in D. d. o. o. za polni delovni čas, v ostalem obdobju od 3. 1. 2003 dalje pa v javnem sektorju (na Policiji oz. Upravi E.) za polni delovni čas oziroma vsaj za krajši delovni čas (v delu obdobja). Zmoten je zato prvostopni zaključek, da je bila zgoraj povzeta sodba v zvezi z zakonitostjo odpovedi izvršena, saj to v delu, v katerem je bilo tožniku priznano delovno razmerje tudi za obdobje zaposlitve za polni delovni čas pri delodajalcih C. d. d. in D. d. o. o. (obdobje od 1. 3. 2011 do 30. 11. 2011) očitno ni bila zaradi prepovedi dvojnega delovnega razmerja za polni delovni čas v istem časovnem obdobju.

8. Nepravilno je stališče sodišča prve stopnje, da bi bili za odločitev v obravnavani zadevi pomembni razlogi, iz katerih je tožnik sklenil delovno razmerje pri zgoraj navedenih delodajalcih zunaj javnega sektorja. Povsem razumljivo je, da si je bil tožnik takrat, v fazi postopka izpodbijanja zakonitosti izredne odpovedi, katerega izid je bil negotov, primoran reševati svojo življenjsko situacijo oz. ekonomski položaj, vendar pa načelo in favorem laboratoris ne more iti tako daleč, da se delavcu prizna delovno razmerje tudi za obdobje že obstoječega delovnega razmerja za polni delovni čas pri drugem delodajalcu oz. delodajalcih in se posledično le-to všteje v obdobje dela v javnem sektorju ter upošteva pri izplačilu jubilejne nagrade.

9. Ob pravilni uporabi materialnega prava je zato potrebno odločiti, da tožnik v obdobju od 3. 1. 2003 do 3. 1. 2023 še ni izpolnil pogoja 20 let delovne dobe v javnem sektorju zaradi vmesne prekinitve in zaposlitve pri delodajalcih zunaj javnega sektorja v obdobju od 1. 3. 2011 do 30. 11. 2011 (9 mesecev). Izpodbijani sklepi toženke, s katerimi je zavrnila zahtevo tožnika za izplačilo jubilejne nagrade in zahtevo za odpravo kršitev pravic v zvezi s priznanjem delovne dobe v javnem sektorju so posledično zakoniti, zahtevek tožnika na njihovo razveljavitev oz. odpravo pa neutemeljen, kar velja tudi za zahtevek za izplačilo jubilejne nagrade na tej podlagi. Vse navedeno je ob pravilni uporabi materialnega prava narekovalo spremembo izpodbijane sodbe v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka (peta alineja prvega odstavka 358. člena ZPP), kot je sodišče odločilo v I. točki izreka te sodbe.

10. Ker je sodišče druge stopnje tožnikov zahtevek iz obrazloženih razlogov zavrnilo, ni posebej odgovarjalo na sicer utemeljeno pritožbeno grajo v zvezi z začetkom teka zakonskih zamudnih obresti od jubilejne nagrade. V zvezi s pristavkom toženke, da bo tožniku pri plači za mesec oktober 2023 izplačala jubilejno nagrado za 20 let delovne dobe v javnem sektorju (kar je tožnik izpolnil 1. 10. 2023), sodišče tega zaradi časovnih mej pravnomočnosti v tem postopku ne more upoštevati.

11. Sprememba prvostopne odločitve v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka je narekovala tudi spremembo odločitve o pravdnih stroških (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ker tožnik s tožbo ni uspel, krije sam svoje stroške postopka, toženki pa je dolžan povrniti njene za postopek potrebne stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena istega zakona). Le-ti po odmeri sodišča druge stopnje v skladu z veljavno Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 2‑24/2015 s spremembami in dopolnitvami) znašajo: odgovor na tožbo 200 točk (1.a) točka tar. št. 16 OT), kar skupaj z 2 % materialnih stroškov (11. člen OT) znaša 204 točke, upoštevaje vrednost točke po veljavni OT (o,60 EUR) pa 122,40 EUR. V presežku sodišče priglašenih pravdnih stroškov toženke na prvi stopnji ni priznalo, saj za to ni podlage v veljavni OT.

12. Glede na uspeh pritožbe pa je dolžan tožnik toženki povrniti tudi pritožbene stroške, ki znašajo: 250 točk za pritožbo (4. točka tar. št. 16 OT), kar skupaj z 2 % materialnih stroškov (11. člen OT) znaša 255 točk, glede na vrednost točke pa 153,00 EUR. Tožnik krije sam svoje stroške odgovora na pritožbo (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. členom ZPP).

1 Tako tudi VSRS v sodbi VIII Ips 148/2015 z dne 23. 2. 2016.