Jedro

Pri tožniku je podana skupna 60 % telesna okvara zaradi bolezni. Predlog za uvedbo postopka za uveljavljanje pravice do invalidnine je bil vložen v času veljavnosti ZPIZ-2, po katerem lahko zavarovanci do uveljavitve predpisov s področja varstva invalidov na podlagi Sporazuma TO pravico do invalidnine ob uporabi določb ZPIZ-1 pridobijo le še za telesno okvaro, ki je posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni. Zato mu pravice do invalidnine ni mogoče priznati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in s potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbe bremenijo proračun sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 10. 10. 2014 in št. ... z dne 10. 6. 2014, ter da se tožniku prizna pravica do invalidnine za 60 % telesno okvaro od 1. 8. 2013 dalje oziroma, da se zadeva vrne toženki v ponovno odločanje in mu je ta dolžna povrniti stroške postopka. Tožnik je dne 27. 1. 2014 vložil predlog za uvedbo postopka za uveljavljanje pravice do invalidnine, kar je toženka z izpodbijanima odločbama zavrnila. V predsodnem postopku je bila ugotovljena skupna telesna okvara glede izgube sluha in nevrološkega obolenja v višini 60 %, in sicer 50 % telesna okvara po Seznamu telesnih okvar po poglavju II. C točka 15.a od 7. 1. 2014 ter 40 % telesna okvara po Seznamu TO po poglavju III. točka 6.a od 12. 3. 2014 zaradi posledic bolezni (prva telesna okvara se nanaša na izgubo sluha, druga pa na nevrološko obolenje). Pri tožniku ni podana telesna okvara, ki bi bila posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni, zato tožnik nima pravice do invalidnine po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami - ZPIZ-2).

2. Pritožuje se tožnik. Meni, da sodba temelji na neustavni določbi tretjega odstavka 403. člena ZPIZ-2, saj prejšnji Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1) ni razlikoval med telesnimi okvarami, ki so posledica poklicne bolezni oziroma poškodbe pri delu in tistimi, ki so posledica poškodbe ali bolezni izven dela. ZPIZ-2 s citirano zakonsko določbo brez kakršnegakoli razumnega razloga začne razlikovati med obema kategorijama, zaradi česar je zakon arbitraren. Podana je kršitev 2. člena Ustave RS. Tožnik je postavljen v neenakopraven položaj z drugimi osebami, katerih TO so bile prav tako posledica bolezni oziroma poškodbe izven dela, pa jim je bila pravica do invalidnine priznana, in sicer zgolj iz razloga, ker so svoj zahtevek uveljavili pred uveljavitvijo ZPIZ-2. Tožnik se sklicuje na načelo enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS. Ni razumnega razloga za razlikovanje med zavarovanci, pri katerih je TO posledica poškodbe pri delu ali poklicni bolezni in zavarovanci, pri katerih je TO posledica poškodbe izven dela ali nepoklicne bolezni in tudi ne med tistimi zavarovanci, ki so postopek za priznanje invalidnine sprožili do 1. 1. 2013 in tistimi, ki so ta postopek sprožili po 1. 1. 2013. Vsi ti zavarovanci morajo biti v enakem položaju in jim mora biti zagotovljena enaka raven varstva, saj so vsi plačevali enake prispevke. Pritožba predlaga, da pritožbeno sodišče prekine postopek in pred Ustavnim sodiščem RS začne postopek za oceno ustavnosti navedene zakonske določbe. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih navedb in v obsegu, kakor ga določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - ZPP). V okviru navedenega preizkusa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Pri tožniku je podana 50 % telesna okvara po poglavju II. C točka 15.a od 7. 1. 2014 zaradi bolezni in 40 % telesna okvara po poglavju III. točka 6.a od 12. 3. 2014 zaradi bolezni, to je skupno 60 % telesna okvara. Tožnik je vložil predlog za uvedbo postopka za uveljavljanje pravice do invalidnine 27. 1. 2014. 6. Ob navedenem dejanskem stanju, ki za pritožbo ni sporno, je potrebno zadevo presojati po prehodni določbi tretjega odstavka 403. člena ZPIZ-2, ki velja in se uporablja od 1. 1. 2013 dalje. Ta izrecno določa, da lahko zavarovanci do uveljavitve predpisov s področja varstva invalidov na podlagi Samoupravnega sporazuma o Seznamu telesnih okvar (Ur. l. SFRJ, št. 38/83 in 66/89, Sporazum TO) pravico do invalidnine ob uporabi določb ZPIZ-1 pridobijo le še za TO, ki so posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni.

7. Prvostopenjsko sodišče je v svoji utemeljitvi že podalo razloge, zakaj meni, da takšna ureditev ni v očitnem nasprotju z določbami Ustave RS in zakaj ne pomeni kršitev z ustavo zagotovljenih pravic. Takšnemu stališču se pridružuje tudi pritožbeno sodišče. 8. Pri urejanju pravic iz 50. člena Ustave RS je zakonodajalec pooblaščen, da določa krog upravičencev, vrsto in obseg upravičenj, pogoje za pridobitev in način uresničevanja pravic, ki gredo zavarovancem iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Številna so stališča Ustavnega sodišča RS, ki povedo, da je možno spreminjanje zakonskih pravic, vključno z ukinjanjem, z učinkom za naprej, kar ne pomeni, da je to v nasprotju z ustavo, če je spoštovano načelo varstva zaupanja v pravo. Zakonodajalec je zavezan, da bistveno enake položaje ureja enako. Ustava RS ne preprečuje, da bi predpis spreminjal prej določene pravice ali pogoje za njihovo uveljavljanje z učinkom za naprej, če spremembe ne nasprotujejo z ustavo določenim načelom oziroma drugim ustavnim določbam, zlasti načelu varstva zaupanja v pravo, kot enem od načel pravne države iz 2. člena Ustave RS.

9. Bistveno je, da pravnega položaja ne poslabša arbitrarno, brez stvarnega razloga, utemeljenega v legitimnem javnem interesu. Navedeno velja tudi za reformo sistemske ureditve pokojninskega in invalidskega zavarovanja, kakor je določena v ZPIZ-2, ki je zaostril pogoje za upokojevanje in tudi posegel v druge pričakovane pravice. Sprememba pravne ureditve je, kakor izhaja iz predloga ZPIZ-2, posledica demografske strukture, neugodnega razmerja med številom aktivnih zavarovancev in uživalcev pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, javno finančna vzdržnost pokojninske blagajne in s tem povezana obremenjenost sistema s pravicami, ki v sam sistem ne sodijo. Ob takšnih stvarnih razlogih in izhodiščih, zakonski ureditvi, ki za prehodno obdobje ohranja le še pravico do invalidnine za TO zaradi poškodbe pri delu ali poklicne bolezni, ni mogoče očitati kršitve načela enakosti pred zakonom, niti kršitve ustavnega načela pravne države. Po izločitvi TO kot zavarovalnega rizika iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter pravice do invalidnine na tej podlagi, so vsi primeri TO, katerih vzrok je bolezen ali poškodba izven dela, obravnavani enako, ne glede na kakršnokoli drugo osebno okoliščino.

10. Ob navedenem tako ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da je zakonska določba, na kateri temelji izpodbijana sodba protiustavna, ker je podana kršitev iz 2. in 14. člena Ustave RS.

11. Pritožbeno sodišče je v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Tožniku, kateremu je, na podlagi odločbe št. Bpp 454/2016 Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani z dne 13. 10. 2016, odobrena brezplačna pravna pomoč za vložitev pritožbe, krije stroške pritožbe proračun prvostopenjskega sodišča.