Jedro

Pri odločanju o taksni oprostitvi mora sodišče upoštevati dejanske premoženjske razmere, torej ugotoviti, koliko denarja ima taksni zavezanec dejansko na voljo za svoje preživljanje. Zato je nepomembno, koliko znašajo pritožnikovi davčno priznani (normirani, pavšalni) stroški ali davčna osnova, ali je kot podjetnik računovodsko izkazoval dobiček ipd., temveč bi moral toženec konkretno zatrjevati in dokazati, koliko so stroški in odhodki resnično (dejansko) znašali in ne, kolikšen del dohodka sme glede na davčno in knjigovodsko zakonodajo prikazati kot strošek in ga odšteti od davčne osnove.

Izrek

I. Pritožbi se deloma ugodi in se izpodbijani sklep v II. točki izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna plačati sodno takso za predlog za obnovo postopka v višini 4.164,00 EUR v osmih (8) zaporednih mesečnih obrokih po 520,50 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se izpodbijani sklep v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo toženčev predlog za oprostitev plačila sodne takse za predlog za obnovo postopka (I. točka izreka); odločilo, da je toženec dolžan plačati navedeno takso v štirih mesečnih obrokih (II. točka izreka) in še zapisalo, da bo neplačane obroke sodišče prisilno izterjalo (III. točka izreka).

2. Zoper sklep se pritožuje toženec in med drugim navaja, da je samostojni podjetnik in zavezanec za DDV, davčna osnova pa se mu ugotavlja kot »normirancu.« Na transakcijski račun prihajajo vsi prilivi iz poslovanja. Sodišče ni upoštevalo, da prilivi niso enako kot dohodki; toženec mora od prilivov iz naslova izdanih računov odvesti DDV. Kot »normirancu« se mu od prilivov (zneskov računov), zmanjšanih za DDV, upošteva 80 % normiranih odhodkov (priznanih stroškov). Torej je dohodek pred obdavčitvijo toženca le 20 % prilivov. Iz evidence izdanih knjigovodskih listin toženca je razvidna vrednost izdanih računov za obdobje od maja do julija 2019, in sicer 15.550,00 EUR brez DDV, od tega je 80 % normiranih odhodkov. Stroške, dohodke, odhodke in prilive še dodatno obrazloži. Tovornjak ... ni vreden 4.000,00 EUR, kot je ugotovilo sodišče, temveč cca 1.500,00 EUR.

3. Pritožba je deloma utemeljena.

4. Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da v predlogu za taksno oprostitev (vložen v okviru predloga za obnovo postopka z dne 11. 7. 2019, list. št. 402) toženec ni navedel ničesar o svojem davčnem statusu, prilivih, odlivih, stroških in drugih okoliščinah, ki bi utegnile biti pomembne za presojo njegovega premoženjskega stanja, temveč je navedel le, da je samska oseba, brez nepremičnin (oboje je sodišče prve stopnje upoštevalo), da je samostojni podjetnik in da njegovo podjetje posluje »brez dobička.« Ker okoliščin, na katere se pritožnik sedaj sklicuje, ni zatrjeval že pred sodiščem prve stopnje, pritožbeno sodišče ugotavlja, da so te navedbe nedopustne pritožbene novote (337. člen Zakona o pravdnem postopku1), saj ni nikakršnega razloga, da ne bi mogel toženec teh okoliščin zatrjevati in dokazovati že ob vložitvi predloga za taksno oprostitev. Poleg tega pritožbeno sodišče ugotavlja, da je večina pritožbenih navedb tudi nedokazanih, saj pritožnik zanje ne ponudi nobenega dokaza (to velja že za sam tožnikov status »normiranca,« pa tudi za navedbe o obveznostih glede vračila dvakrat plačanega računa, o tem, kaj so bili posamezni prilivi, o stroških itd.). Dodatno pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnik svojih navedb o stroških za opravljanje dejavnosti (kot primer stroškov navaja nabavo materiala, blaga, storitve podizvajalcev, prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje itd.) niti na trditveni ravni ne specificira po višini (ne pojasni, koliko je kateri od omenjenih stroškov v spornem obdobju znašal) niti jih ne dokaže. 5. Pri odločanju o taksni oprostitvi mora sodišče upoštevati dejanske premoženjske razmere, torej ugotoviti, koliko denarja ima taksni zavezanec dejansko na voljo za svoje preživljanje. Zato je nepomembno, koliko znašajo pritožnikovi davčno priznani (normirani, pavšalni) stroški ali davčna osnova, ali je kot podjetnik računovodsko izkazoval dobiček ipd., temveč bi moral toženec konkretno zatrjevati in dokazati, koliko so stroški in odhodki resnično (dejansko) znašali in ne, kolikšen del dohodka sme glede na davčno in knjigovodsko zakonodajo prikazati kot strošek in ga odšteti od davčne osnove.

6. Pritožnik zatrjuje in izkazuje (z dnevniki računov) celo nekoliko višje dohodke, kot pa jih je ugotovilo sodišče prve stopnje (po navedbah in dokazih toženca naj bi neto prihodki brez DDV v obdobju od maja do julija 2019 znašali 15.550,00 EUR, medtem ko jih je sodišče prve stopnje ugotovilo v višini 13.698,00 EUR), vendar tega pritožbeno sodišče v tej zadevi ne more upoštevati v pritožnikovo škodo (359. člen ZPP). Pač pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje deloma zmotno uporabilo materialno pravo, ko je dohodke iz obdobja od maja do julija 2019 razdelilo zgolj na tri mesece (in tako ugotovilo toženčev povprečni dohodek 4.566,00 EUR mesečno), saj bi moralo pri izračunu upoštevati, da v obdobju od avgusta do oktobra 2019 toženec nima izkazanih prilivov na transakcijski račun. Torej bi moralo sodišče prve stopnje ugotovljeni znesek 13.698,00 EUR razdeliti na šest mesecev, tako da znaša toženčev povprečni prihodek 2.283,00 EUR mesečno. Če od tega zneska odštejemo 22 % DDV, za katerega toženec zatrjuje, da ga mora odvajati od vseh prihodkov (česar sicer ni uspel dokazati), je možno ugotoviti, da tožencu ostane 1.781,00 EUR mesečno. Upoštevaje navedene okoliščine je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep v II. točki spremenilo tako, da je odločilo, da je toženec takso za predlog za obnovo postopka dolžan plačati v osmih in ne v štirih mesečnih obrokih, pri čemer se posamezni obrok prepolovi in znaša 520,50 EUR. Tako tožencu tudi po plačilu sodne takse ostane 1.260,50 EUR, kar je več kot trikratnik minimalnega dohodka.2 Do popolne taksne oprostitve so upravičene osebe, katerih dohodki ne dosegajo dvakratnika minimalnega dohodka (šesti odstavek 11. člena Zakona o sodnih taksah v zvezi s 13. členom Zakona o brezplačni pravni pomoči).

7. V zvezi s pritožnikovimi navedbami o vrednosti tovornjaka pritožbeno sodišče ugotavlja, da vrednosti tega vozila sodišče prve stopnje pri ugotavljanju taksne obveznosti ni upoštevalo, saj je iz izpodbijanega sklepa razvidno, da je odločitev oprlo zgolj na ugotovljene prilive na transakcijski račun. Zato je za odločitev v zadevi nepomembno, koliko je tovornjak dejansko vreden.

8. Ker razen deloma zmotne uporabe materialnega prava (pri izračunu toženčevih povprečnih prejemkov) sodišče prve stopnje ni storilo drugih v pritožbi očitanih kršitev niti kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), je pritožbeno sodišče na podlagi 2. in 3. točke 365. člena ZPP izpodbijani sklep deloma spremenilo, v preostalem delu pa pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sklep potrdilo.

1 Uradni list RS, št. 73/2007 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP. 2 Ki znaša trenutno 402,18 EUR (Uradni list RS, št. 46/2019).