Jedro

Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati tržno vrednost vozila. Z upoštevanjem le-te tožnica ne bi bila obogatena oziroma s tako izračunano odškodnino ne bi prejela večje vrednosti, kot jo je vozilo imelo v času nakupa. Njeno premoženje v danem trenutku se namreč izkazuje ravno kot tržna in ne kot nakupna vrednost vozila. Nadalje pa bi kot lastnica vozila sama morala nositi zmanjšanje vrednosti vozila le, če bi ga lahko uporabljala, ne pa tudi v primeru, ko ga ni mogla uporabljati zaradi ravnanja toženca. Tudi pri obsegu odškodnine iz naslova poslovne odškodninske odgovornosti velja kot izhodišče načelo popolne odškodnine - z denarno odškodnino naj bo oškodovanec postavljen v premoženjski položaj, v kakršnem bi bil, če kršitve ne bi bilo.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje v I. točki izreka tožencu naložilo, da tožnici v roku 15 dni plača 1.449,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo: (-) od zneska 860,00 EUR od 1. 12. 2022 do dneva plačila; (-) od zneska 103,70 EUR od 9. 6. 2023 do dneva plačila in (-) od zneska 486,24 EUR od 1. 9. 2023 do dneva plačila ter mu naložilo, da v istem roku tožnici povrne pravdne stroške v znesku 197,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude s plačilom. V II. točki izreka je tožbeni zahtevek za še zahtevanih 1.890,00 EUR in za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 2.750,00 EUR od 1. 2. 2020 do 1. 12. 2022 zavrnilo.

2.Zoper sodbo se pravočasno pritožujeta obe pravdni stranki po svojih pooblaščencih. Uveljavljata vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

3.Tožnica sodbo izpodbija v II. točki izreka in v stroškovnem delu I. točke izreka. Sodišču prve stopnje očita protispisnost glede datuma zapadlosti odškodnine in s tem kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker izpodbijana sodba napačno ugotavlja, da ni pojasnila datuma zapadlosti. V tožbi je namreč navedla, da zahteva zakonske zamudne obresti od trenutka nastanka škode, ko bi ji 1. 2. 2020 toženec moral vrniti vozilo. Obrazložitev v tem delu je tudi sama s seboj v nasprotju, saj izpodbijana sodba najprej pravilno navaja, da se odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode, nadalje pa zmotno zaključuje, da tožnici zakonske zamudne obresti od odškodnine za manjvrednost vozila ne pripadajo, ker se je vrednost vozila zmanjševala skozi leta, ne pa v enem samem trenutku. S tem je podana še kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nadalje meni, da izpodbijana sodba ne ugotavlja tržne vrednosti vozila v februarju 2020, ko bi moralo biti vrnjeno, kar je napačno. Poleg tega sodišče prve stopnje zmotno izhaja iz cene, ki jo je tožnica plačala za vozilo, namesto iz njegove tržne vrednosti, in nepravilno zaključuje, da tožnica ni upravičena do odškodnine za zmanjšanje vrednosti vozila zaradi poteka časa, čeprav ga ni mogla uporabljati zaradi protipravnega ravnanja toženca in bi lahko vozilo prodala, če bi ji bilo vrnjeno pravočasno. Gre za napačno uporabo materialnopravne določbe 164. člena Obligacijskega zakonika (OZ); odrekanje priznanja škode, ki je nastala zaradi neuporabe vozila in je posledica toženčevega protipravnega ravnanja, lahko pomeni kršitev enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (URS). V zvezi s tem še izpostavlja, da je zmanjševanje vrednosti vozila v spornem obdobju, ko ga ni mogla uporabljati, v neposredni vzročni zvezi s protipravnim ravnanjem toženca, in škoda, ki je s tem nastala, pravno priznana škoda. Do te bi bila upravičena tudi, če bi toženec vzorno skrbel za vozilo. Ker sodišče prve stopnje ni pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku, je napačna tudi odločitev o stroških postopka. Sodišču druge stopnje predlaga, da sodbo v izpodbijanih delih spremeni tako, da zahtevku ugodi še v preostalem delu oziroma da sodbo v izpodbijanih delih razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša pritožbene stroške.

4.Toženec v pritožbi navaja, da niso izpolnjene vse predpostavke odškodninske odgovornosti. Njegovo ravnanje ni bilo protipravno, saj je bil v dobri veri glede zakonitosti svoje posesti. Posest vozila je temeljila na prepričanju lastništva, kar je uveljavljal v postopku P 13/2021. Tožnica v tej pravdi ni izkazala, da bi sprožila postopek za vrnitev posesti, kar je sodišče prve stopnje prezrlo. Po pravnomočni zavrnitvi njegovega zahtevka za ugotovitev lastništva je vozilo vrnil. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do njegovih navedb o dogovoru s tožnico, da lahko obdrži vozilo, če ji izplača denar, kar izhaja iz sklepa o zavrženju kazenske ovadbe. Nadalje opozarja na tožničine navedbe, da je vozilo razstavil ali prodal. Poudarja, da ga je imel ves čas v posesti, kar potrjujejo zapisniki obravnav, in da je tožnica tista, ki ni želela sprejeti avtomobila. Izpodbijana sodba napačno ugotavlja tudi odškodnino zaradi slabega vzdrževanja vozila. Izvedenec je ocenil škodo na dan cenitve, ki je bila izvedena devet mesecev po vrnitvi vozila, kar vključuje tudi morebitne vplive uporabe vozila s strani tožnice ali novega lastnika. Zato bi moralo sodišče upoštevati stanje vozila ob njegovi vrnitvi tožnici. Izpodbija še prisojeni strošek cenilca, ki ga je tožnica angažirala zunaj pravdnega postopka, čeprav bi to cenitev lahko izvedla v okviru pravde. Zato ta strošek ni bil potreben. Predlaga, da sodišče druge izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek tudi v ugodilnem delu s stroškovno posledico za tožnico oziroma da se sodba v tem delu razveljavi in vrne zadeva v nov postopek. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

5.Toženec na pritožbo tožnice ni odgovoril, je pa na njegovo pritožbo pravočasno odgovorila tožnica po pooblaščenki. Meni, da je ugotovitev sodišča prve stopnje o toženčevem protipravnemu ravnanju pravilna. Poudarja, da je že od začetka zahtevala vrnitev vozila v posest, prijavila zadevo policiji, odjavila vozilo iz prometa in vložila kazensko ovadbo ter predlog za zaseg vozila. Toženec je vozilo skril in ga vrnil šele po začetku pravdnega postopka. Stroški cenitve vozila so bili nujni, saj je tožnica s tem zavarovala dokaze o stanju vozila po vrnitvi. Ta cenitev je potrdila stanje vozila, zato so neutemeljeni očitki o kasnejši obrabi s strani tožnice ali novega lastnika. Predlaga, da se pritožba zavrne in priglaša stroške pritožbenega odgovora.

6. Pritožbi sta utemeljeni.

6.7. Sodišče druge stopnje preizkusi odločbo sodišča prve stopnje v delu, ki se s pritožbo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP (v zvezi z drugim odstavkom 339. člena ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ker toženec izrecno ne navaja, v katerem delu izpodbija sodbo, sodišče druge stopnje pojasnjuje, da je njegovo pritožbo obravnavalo, skladno z njeno vsebino, kot pritožbo zoper zanj neugodno I. točko izreka, saj po izpodbijanju II. točke izreka niti nima pravnega interesa, ker zase ne more doseči boljšega pravnega položaja.

O bistvenih kršitvah postopka

8.Sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot to neutemeljeno očita tožnica. Za prvo citirano kršitev gre zgolj (poleg primerov, ko sodba vsebuje nerazumljiv ali protisloven izrek, in primerov nasprotja med izrekom in obrazložitvijo) v primeru pomanjkanja sleherne obrazložitve o odločilnih dejstvih, nejasnosti in nerazumljivosti obrazložitve in protislovij v obrazložitvi. Sodba sodišča prve stopnje je v očitanem delu glede teka zakonskih zamudnih obresti v celoti obrazložena in zmožna preizkusa. Ali je odločitev pravilna, je vprašanje pravilne uporabe materialnega prava oziroma ustrezne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje ni storilo niti bistvene kršitve po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je ta podana le takrat, ko sodišče v razloge sodbe napačno prenese tisto, kar je določena priča izpovedala, ali kar je zapisano v listini, ki je bila dokazno ocenjevana. Gre za napako tehnične narave, zato za očitano napako, ko po tožničinih pritožbenih navedbah sodba napačno ugotavlja nepojasnjenost datuma zapadlosti, v obravnavanem primeru ne gre.

O temelju tožbenega zahtevka

9.Tožnica v postopku, kar ni pritožbeno sporno, zahteva povrnitev škode na njenem vozilu Citroen C4 Picasso, ker ji toženec, potem ko mu je vozilo v letu 2019 posodila, le-tega ni vrnil do konca januarja 2020, kot je bilo dogovorjeno. Tožničin odškodninski zahtevek izvira iz pogodbenega razmerja med strankama, zato gre za poslovno odškodninsko obveznost in ne za neposlovno, kot izhaja iz izpodbijane sodbe. Podlaga za nastanek poslovne odškodnine odgovornosti je določena v 239. členu OZ. Oškodovanec je upravičen zahtevati povrnitev škode ob izpolnjenosti naslednjih pogojev: da dolžnik svoje obveznosti ni izpolnil, ali jo je izpolnil z zamudo, da je oškodovanec zaradi tega utrpel škodo in da obstaja vzročna zveza med dolžnikovo kršitvijo in nastalo škodo. Toženec je z zamudo pri vračilu vozila, kršil njun (ustni) pogodbeni dogovor. Protipravnost je torej nastopila v pojavni obliki kršitve pogodbene obveznosti, ker vozila ni pravočasno vrnil (583. člen OZ).

10.Upoštevajoč navedeno, so neutemeljene toženčeve pritožbene navedbe, da niso izpolnjene vse predpostavke odškodninske odgovornosti oziroma da njegovo ravnanje ni bilo protipravno. Vse predpostavke poslovne odškodninske odgovornosti so podane; pravilno izhajajo že iz 9. točke obrazložitve izpodbijane sodbe. Ker pritožbeno ni sporno, da je bil s sodbo P 13/2021 z dne 31. 3. 2022 v zvezi s sodbo Cp 300/2022 z dne 13. 10. 2022 pravnomočno zavrnjen toženčev tožbeni zahtevek, da kupoprodajna pogodba z dne 20. 7. 2019, na podlagi katere je tožnica postala lastnica vozila, nima pravnega učinka in je nična ter da je lastnik vozila toženec, so neutemeljena tudi vsa toženčeva pritožbena navajanja, da je bil v dobri veri glede zakonitosti svoje posesti, ker je menil, da je lastnik vozila (krivda ni predpostavka poslovne odškodninske odgovornosti). Omenjenih pritožbenih navedb sodišče druge stopnje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP podrobneje zato ne povzema in nanje ne odgovarja, saj niso pravno odločilne za odločitev o pritožbi. Ob pravnomočni zavrnitvi toženčevega zahtevka v zadevi P 13/2021 je namreč bistveno zgolj to, da toženec tožnici vozila ni pravočasno vrnil, kot je bilo to dogovorjeno. Pri tem je še dodati, da ne drži, da je sodišče prve stopnje prezrlo njegove navedbe, da tožnica ni sprožila tožbe ali drugega postopka, s katerim bi zahtevala vrnitev vozila, saj se je sodišče prve stopnje s tem, ko je v 8. točki obrazložitve pojasnilo, da je verjelo tožnici, da je poskušala pridobiti svoje vozilo in je na PP Rogaška Slatina podala kazensko ovadbo oziroma predlog za pregon, nato pa še obtožni predlog, opredelilo tudi do teh navedb. S takšno obrazložitvijo je odgovorilo tudi na zatrjevanja, da lahko vozilo obdrži. Glede navedb, da je tožnica v tožbi trdila, da je vozilo prodal oziroma razstavil, pa je zgolj dodati, da je dokazni postopek pokazal nasprotno, kar izhaja že iz toženčevih pritožbenih navedb.

O višini škode

11.Obe pravdni stranki izpodbijata zaključke sodišča prve stopnje glede višine škode. Podlaga za povrnitev slednje je v določbi 243. člena OZ, skladno s katero ima upnik pravico do povračila navadne škode in izgubljenega dobička, ki bi ju dolžnik moral pričakovati ob kršitvi pogodbe kot možni posledici kršitve pogodbe glede na dejstva, ki so mu bila takrat znana ali bi mu morala biti znana.

12.Dolžnica utemeljeno opozarja, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati tržno vrednost vozila. Z upoštevanjem le-te tožnica ne bi bila obogatena oziroma s tako izračunano odškodnino ne bi prejela večje vrednosti, kot jo je vozilo imelo v času nakupa, kakor zmotno zaključuje sodišče prve stopnje, in na kar pravilno opozarja tožnica v pritožbi. Njeno premoženje v danem trenutku se namreč izkazuje ravno kot tržna in ne kot nakupna vrednost vozila. Tožnica tudi pravilno opozarja, da je upravičena do povrnitve škode zaradi izgubljene vrednosti vozila zaradi poteka časa; s tem ko vozila iz razlogov na strani toženca ni mogla uporabljati, je slednje izgubljajo na vrednosti, ne da bi služilo namenu, zaradi katerega je bilo kupljeno. Kot lastnica vozila bi sama morala nositi zmanjšanje vrednosti vozila le, če bi ga lahko uporabljala, ne pa tudi v primeru, ko ga ni mogla uporabljati zaradi ravnanja toženca. Tudi pri obsegu odškodnine iz naslova poslovne odškodninske odgovornosti velja kot izhodišče načelo popolne odškodnine - z denarno odškodnino naj bo oškodovanec postavljen v premoženjski položaj, v kakršnem bi bil, če kršitve ne bi bilo. Z razlago, da tožnica do škode zaradi zmanjšane vrednosti vozila (ki je posledica teka časa) ni upravičena, ker bi do slednje prišlo tudi, če bi tožnica vozilo uporabljala sama, načelu popolne odškodnine ni zadoščeno.

13.Za pravilno uporabo citirane materialnopravne določbe in s tem za povrnitev škode zaradi povrnitve izgubljene vrednosti vozila, je nadalje še bistveno, da se ugotovi vrednost vozila, ko bi ga toženec moral vrniti, kar pravilno izpostavlja tožnica, kakor tudi tržna vrednost v času vrnitve tožnici, kot utemeljeno pritožbeno opozarja toženec. Ti vrednosti ne izhajata niti iz izpodbijane sodbe niti iz spisovnih podatkov (glede na nalogo sodnemu cenilcu, da ugotovi vrednost vozila na dan cenitve ter na datum ob nakupu, ter poda mnenje o tem, koliko je vozilo manj vredno zaradi slabega vzdrževanja). Zaradi napačne uporabe materialnega prava je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

O zakonskih zamudnih obresti od nastale škode

14.Pritrditi je pritožbi tožnice tudi v delu, da izpodbijana sodba v 11. točki obrazložitve napačno ugotavlja, da tožnica zakonskih zamudnih obresti zaradi manjvrednosti vozila od 1. 2. 2020 ni pojasnila, glede na 3. točko tožbe.

O stroških sodnega cenilca

15.Toženec pritožbeno nasprotuje še priznanemu strošku sodnega cenilca, angažiranega s strani tožnice sicer med pravdo, a izven postopka, ker za slednje, tako pritožba, ni bilo potrebe in podlage. Sodišče druge stopnje v tem delu pritrjuje sodišču prve stopnje, da je tožnica zaradi ravnanja toženca, ko je do aprila 2023 avtomobil zadrževal pri sebi in nato po pošti tožnici poslal ključe in prometno dovoljenje, avto pa pustil na parkirišču Mercatorja v Rogatcu, morala naročiti izdelavo izvedenskega mnenja, saj je le tako lahko ocenila vrednost in stanje vozila. Le pravno podlago za svojo odločitev je sodišče prve stopnje navedlo napačno, saj gre za t. i. potreben strošek (izven) pravdnega postopka v skladu s 151. in 155. členom ZPP.

Sklepno

16.Glede na razloge, navedene v 12. in 13. točki tega sklepa, je sodišče druge stopnje zaradi napačne uporabe materialnega prava in posledično nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (355. člen ZPP), sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče druge stopnje namreč nima na razpolago dejstev o vrednosti vozila v času, ko bi ga toženec moral vrniti tožnici, in v času, ko je bilo vozilo dejansko vrnjeno, zato bo o teh vprašanjih moralo sodišče prve stopnje pridobiti dodatno mnenje sodnega cenilca. Teh dejstev sodišče druge stopnje ne more samo ugotavljati oziroma ugotoviti na pritožbeni obravnavi, saj bi s tem, če bi jih ugotavljalo sámo, poseglo v ustavno pravico obeh strank do pritožbe, ker bi bili določeni dejanski in pravni zaključki, ki še niso bili predmet presoje prvostopnega sojenja, plod postopka zgolj na eni stopnji sojenja, ob tem, ko je prvostopno sodišče že izvajalo dokazni postopek v tej smeri. Razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje po oceni pritožbenega sodišča tudi ne bo bistveno podaljšala postopka, prav tako ni bistveno poseženo v pravico pravdnih strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, glede na v decembru 2022 vloženo tožbo; ta v konkretnem primeru glede na okoliščine zadeve ne pretehta nad strankino pravico do izjave in nad pravico do pritožbe (25. člen URS).

17.Ko bo sodni cenilec podal ustrezne ocene, naj sodišče prve stopnje v okviru ponovnega sojenja upošteva vsa pravno odločilna dejstva, ki jih bo moralo (ponovno) ugotoviti, in se opredeli do vseh bistvenih navedb obeh strank. Pri ponovni presoji sodišče druge stopnje dodatno opozarja na določbo prvega odstavka 243. člena OZ glede predvidljivosti škode, kot dodatne predpostavke za odgovornost dolžnika, skladno s katero bo moralo sodišče prve stopnje utemeljiti svojo odločitev. Hkrati se naj sodišče prve stopnje opredeli in ponovno odloči o obrestnem delu tožničinega zahtevka, upoštevajoč pojasnjeno v 14. točki obrazložitve tega sklepa, ter nato ponovno odloči tudi o stroških postopka.

18.Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

-------------------------------

(1) Zaradi manjše vrednosti vozila, ki je posledica teka časa, in zaradi slabega vzdrževanja vozila.

(2) To je ustno dogovorjene posodbene pogodbe (579. člen OZ).

(3) Z edino razliko, da pri tožencu ne gre za t. i. škodljivo ravnanje, ker je imel vozilo v posesti brez dovoljenja tožnice, temveč ker je kršil posodbeno pogodbo, saj vozila ni vrnil v dogovorjenem roku.

(4) Enako v 10. točki obrazložitve sodba in sklep Vrhovnega sodišča II Ips 133/2010 z dne 17. 10. 2013, na kar se utemeljeno sklicuje tožnica.

Zveza:

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 239

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.