Jedro

Upnik nikakor ni mogel vedeti, da ima dolžnik sporni vozili samo v najemu ter je utemeljeno mislil, da na vozilih ne obstajajo pravice drugih, saj ni bilo nobenih okoliščin, ki bi kazale na to, zato bi glede na določila 160. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ sodišče prve stopnje moralo odločiti, da vsaka stranka postopka z ugovorom tretjega nosi svoje stroške tega postopka.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v drugi točki izreka spremeni tako, da se zahtevek F.M. kot tretjega za povrnitev stroškov ugovora tretjega zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugodilo ugovoru tretjega in razveljavilo sklep o izvršbi ter ustavilo izvršbo v obsegu, ki se nanaša na tovorni avto TAM ter kombi Renault, upniku pa je naložilo, da je dolžan povrniti tretjemu stroške njegovega ugovora. Upnik se je zoper sklep pravočasno pritožil in navedel, da je odločitev sodišča o stroških postopka napačna, saj upnik ni z nobenim svojim ravnanjem povzročil stroškov tretjega, saj ni mogel vedeti, da so zarubljena vozila v lasti tretjega in ne dolžnika. Zato bi moralo sodišče prve stopnje odločiti o stroških ugovora tretjega v skladu z določili 160. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Pritožba je utemeljena. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje v obrazložitvi stroškovnega dela odločitve, da je tretji v postopku z ugovorom tretjega stranski intervenient na strani dolžnika. Tretji je v izvršilnem postopku udeleženec, ki nima nikakršnega interesa, da v postopku zmaga dolžnik (prim. 4. odst. 65. čl. ZIZ), temveč zastopa svoj lastni interes, da se izreče izvršba za nedopustno glede predmeta, na katerem ima kakšno pravico (praviloma lastninsko, tako tudi v obravnavanem primeru, prim. 64. čl. ZIZ). Resda upnik v postopku z ugovorom tretjega ni uspel, saj ugovoru glede na s strani tretjega predložena dokazila o lastništvu zarubljenih vozil sploh ni oporekal, vendar bi moralo sodišče pri odločitvi o stroških ugovora tretjega uporabiti določila 160. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ, kot utemeljeno opozarja upnik v pritožbi. Navedeni člen določa, da če je v izločitveni pravdi (65. čl. ZIZ) ugodeno zahtevku za izločitev stvari, vendar je upnik kot tožena stranka v izvršilnem postopku utemeljeno mislil, da na zarubljenih stvareh ne obstajajo pravice drugih oseb, sodišče odloči, da vsaka stranka nosi svoje stroške. Čeprav v obravnavanem primeru do izločitvene pravde v smislu 65. čl. ZIZ sploh ni prišlo, saj upnik ni nasprotoval ugovoru tretjega (2. odst. 65. čl. ZIZ), sodišče druge stopnje ugotavlja, da je potrebno določila 160. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ analogno uporabiti tudi pri odločanju o stroških ugovora tretjega, saj ZIZ kot specialni predpis nima nikakršnih določb o stroških ugovora tretjega (prim. 38. čl. ZIZ), ki je sicer nujna predpostavka za začetek izločitvene pravde. Glede na zgoraj citirana določila 160. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ ter podatke v spisu sodišče druge stopnje ugotavlja, da je upnik utemeljeno mislil, da na zarubljenih stvareh ne obstajajo pravice tretjih. Iz rubežnega in cenilnega zapisnika z dne 1.12.1999 (red. št. 5) izhaja, da se je rubež vršil na dolžnikovem naslovu, vendar je bil slednji odsoten, zato je sodni izvršitelj očitno zarubil vozili, ki sta se nahajali na dolžnikovem dvorišču. Upnik je tako v odgovoru na ugovor tretjega z dne 22.2.2000 (red. št. 12) kot tudi v pritožbi zatrjeval, da so bile na spornih vozilih nalepke, iz katerih je izhajalo, da sta vozili dolžnikova last. Čeprav upnik za te svoje trditve ni predložil dokazov, sodišče ne vidi razloga, da mu ne bi verjelo, saj je tovrstna praksa pri gospodarskih vozilih običajna, teh trditev pa tudi ni prerekal nobeden od udeležencev v postopku. Tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da upnik nikakor ni mogel vedeti, da ima dolžnik sporni vozili samo v najemu ter je utemeljeno mislil, da na vozilih ne obstajajo pravice drugih, saj ni bilo nobenih okoliščin, ki bi kazale na to, zato bi glede na določila 160. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ sodišče prve stopnje moralo odločiti, da vsaka stranka postopka z ugovorom tretjega nosi svoje stroške tega postopka. Glede na vse povedano je sodišče druge stopnje na podlagi 3. točke 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ upnikovi pritožbi ugodilo in odločitev sodišča prve stopnje v stroškovnem delu spremenilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa.