Jedro

Tožnika s pritožbo nimata verjetnih izgledov za uspeh in da torej pritožbe ni razumno vlagati, kar pomeni, da ni izpolnjen vsebinski oziroma objektivni pogoj za dodelitev BPP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z odločbo št. Bpp 487/2021 z dne 1. 3. 2021 je tožena stranka zavrnila prošnjo A. A. (sedaj druga tožnica) za dodelitev brezplačne pravne pomoči za sestavo in vložitev pritožbe v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v ... št. N 170/2018 z dne 29. 12. 2020. 2. Z odločbo št. Bpp 488/2021 z dne 1. 3. 2021 je tožena stranka zavrnila prošnjo B. B. (sedaj prvega tožnika) za dodelitev brezplačne pravne pomoči za sestavo in vložitev pritožbe v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v ... št. N 170/2018 z dne 29. 12. 2020. 3. Iz obrazložitve obeh izpodbijanih odločb izhaja, da sta prosilca, oba s stalnim prebivališčem na naslovu C., vložila svoji prošnji za odobritev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju: bpp) pri Okrožnem sodišču v ... za vložitev pritožbe v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v ... št. N 170/2018 z dne 29. 12. 2020, vročen 1. 2. 2021. V prošnji z dopolnitvijo z dne 1. 3. 2021 sta navedla, da dne 3. 3. 2021 poteče rok za pritožbo. Tožena stranka je kot krajevno pristojni organ odstopljeni prošnji prejela 24. 2. 2021. 4. Tožena stranka pojasnjuje, da je v zadevi odločila na način, pod pogoji in v skladu z merili, ki jih določa Zakon o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) z določili 11. do 24. člena ZBPP. Glede razlogov za vložitev njune pritožbe zoper sklep Okrožnega sodišča v ... št. N 170/2018 z dne 29. 12. 2020 tožena stranka ugotavlja, da sta prosilca v njunih prošnjah z dopolnitvijo navedla zgolj to, da štejeta odločitev sodišča v sklepu N 170/2018 z dne 29. 12. 2020 za povsem neustrezno, saj so jima bile s tem sklepom kršene pravice do stikov z otrokom in otrokove pravice do stikov z mamo in očetom ter da jima ni bila dana možnost, da se pokažeta kot dobra mati in oče v dobri luči, otroka jima je odvzelo brez pravih argumentov ter prezrlo vse navedbe, ki bi govorile v prid stikov. Ker so te navedbe po stališču tožene stranke zgolj pavšalne in neobrazložene, saj ni konkretno navedeno in izkazano, kako ali s čim bi jima bile kršene pravice pravice, niti katere pravice bi jima bile kršene, niti ni predloženo nobeno konkretno dokazilo, pa zgolj dejstvo, da sama tožnika nista zadovoljna z navedenim sodnim sklepom, s katerim je sodišče obširno na 41 straneh obrazložilo odločitev o odvzemu stikov, po oceni tožene stranke ne more pomeniti razloga za vložitev pritožbe, saj tožnika nista navedla prav nobenega protiargumenta zoper argumente sodišča v navedenem sklepu. Po stališču tožene stranke bi drugačno stališče pomenilo, da bi moral pristojni organ za bpp tudi ob vsebinsko praznih prošnjah za bpp sam proaktivno preko okvira navedb prosilcev za bpp oziroma namesto njih razvijati morebitne dejanske in pravne argumente v korist prosilcev, kar bi povsem izvotlilo namen sistema bpp in zlasti 1. in 3. odstavka 24. člena ZBPP. To pa ni vloga organov za bpp in je tudi v nasprotju z določili 26. člena ZBPP. Kolikor prosilci ne vedo, katere dejanske oziroma pravne argumente navajati v prošnji za bpp imajo namreč možnost, da v luči 1. in 3. odstavka 24. člena ZBPP zaprosijo zgolj za pravno svetovanje po 3. odstavku 26. člena v povezavi s 5. odstavkom 24. člena ZBPP.

5. Tožena stranka prav tako ugotavlja, da sta bila tožnika v pravnem pouku navedenega sklepa Okrožnega sodišča v ... št. N 170/2018 z dne 29. 12. 2020 izrecno poučena, da kolikor pritožba ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala (med drugim izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu ter pritožbene razloge), jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, da jo popravi ali dopolni, iz česar sledi, da sta tožnika ob vložitvi prošnje za dodelitev bpp vedela, da sta dolžna izkazati pritožbene razloge. Tožnika sta tudi sicer nedvomno seznanjena s pogoji za dodelitev bpp, saj sta v zadnjih petih letih v Republiki Sloveniji vložila več kot 70 prošenj za dodelitev bpp in sta prav tako seznanjena, da se pri presoji prošenj za bpp upoštevajo tudi okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo, predvsem, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati, ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanjo odgovarjati in da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca in njegovo družino življenjskega pomena, ki je t.i. vsebinski pogoj za dodelitev bpp iz 24. člena ZBPP, ki glede na navedeno v konkretnem primeru ni izpolnjen.

6. Tožnika vlagata skupno tožbo zoper obe izpodbijani odločbi tožene stranke, ki ji pripisujeta, da je zavrgla njuni prošnji. Očitata ji malomarnost, neodgovornost, nepoštenost, brezvestnost in prekoračitev pooblastil ter zlorabo položaja. Menita, da je odločitev tožene stranke pristranska in krši oziroma zapostavlja pravice obeh tožnikov kot staršev ter vodi v preprečevanje njunih starševskih stikov z otrokom ter njegovo odtujitev od staršev. Po njunem mnenju v dovoljšni meri izpolnjujeta pogoje za dodelitev bpp. Sprašujeta se, ali ni z verjetnostjo uspeha pogojevana zgolj dodelitev bpp pri izrednih pravnih sredstvih, kot je npr. revizija. Navajata, da sta do bpp upravičena že zato, ker sta brez zaposlitve in brez sredstev. Zagovarjata stališče, da bi jima morala država odobriti bpp za pravno zastopanje v zadevi, ki je takega pomena, kot so stiki z otrokom. Sodišču predlagata, naj izpodbijani odločbi razveljavi oziroma odpravi ter njunima prošnjama za bpp ugodi.

7. Tožena stranka je po pozivu sodišču na podlagi določil 38. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) predložila predmetna upravna spisa, posebnega odgovora na tožbo pa ni vložila.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Predmet presoje v tem upravnem sporu sta uvodoma navedeni izpodbijani odločbi tožene stranke, s katerima je zavrnila prošnji obeh tožnikov za odobritev bpp za vložitev pritožbe zoper sklep Okrožnega sodišča v ... št. N 170/2018 z dne 29. 12. 2020. 10. Sodišče ugotavlja, da je odločitev tožene stranke v obeh izpodbijanih odločbah pravilna in zakonita iz razlogov, s katerimi je utemeljila obe izpodbijani odločbi, s katerimi se sodišče v celoti strinja in jih zato na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 ne ponavlja, glede na vsebino tožbe pa dodaja:

11. Tožba kot vloga, s katero se sproži upravni spor, je samostojno pravno sredstvo. Njeno vsebino določa prvi odstavek 30. člena ZUS-1, po katerem je treba v tožbi med drugim razložiti, zakaj se toži, o čemer se je že izrekla tudi upravno sodna praksa, kot izhaja na primer iz pravnomočne sodbe tega sodišča št. I U 688/2012 z dne 20. 9. 2012. Vendar opisane vsebine predmetna skupna tožba obeh tožnikov ne vsebuje, tudi sicer pa tožnika konkretnih ugovorov zoper izpodbijani odločbi v njuni skupni tožbi nista podala, ampak sta ostala na ravni pavšalnih oziroma posplošenih očitkov.

12. Sodišče želi posebej poudariti, da zgolj to, da se stranka ne strinja z določeno odločitvijo in zato uveljavlja, naj se ji dodeli bpp za njeno izpodbijanje, ne zadošča za dodelitev bpp, kot je pravilno navedla že tožena stranka, pač pa morajo biti za to kumulativno izpolnjeni prav vsi z zakonom predpisani pogoji, med njimi tudi t.i. objektivni pogoji iz 24. člena ZBPP. Tožena stranka prošnji tožnikov za dodelitev bpp zavrnila, ker je ugotovila, da v konkretnem primeru ni izpolnjen predpisani zakonski pogoj iz 24. člena ZBPP. Navedeni pogoj pa se upošteva tudi pri odločanju o dodelitvi nujne bpp (prvi odstavek 36. člena ZBPP). Takšna ureditev sledi namenu zakonodajalca ob sprejemu ZBPP, ki namreč ni v tem, da bi se bpp dodeljevala za zadeve, v katerih prosilci nimajo verjetnih izgledov za uspeh. Pogojevanje dodelitve bpp z izkazano možnostjo za uspeh v postopku, v zvezi s katerim prosilec uveljavlja odobritev bpp, namreč dopušča tako ustaljena sodna praksa tega sodišča kot tudi Vrhovnega sodišča in prav tako tudi sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), kot na primer izhaja iz sodbe ESČP v zadevi Del Sol proti Franciji, št. 46800/99 z dne 26. 2. 2002. 13. Če naj se dodeli bpp za vložitev pravnega sredstva (pritožbe kot rednega pravnega sredstva in še toliko bolj, če gre za izredno pravno sredstvo), mora biti torej izkazano, da ima prosilec verjetne izglede za uspeh s pravnim sredstvom in ga je zato razumno vložiti. To presojo toženka opravi na podlagi navedb prosilca za bpp v postopku, kot tudi podatkov oziroma listin zadeve, za katero prosilec uveljavlja odobritev bpp. Od prosilca ni neutemeljeno pričakovati, da sicer laično, vendar dovolj konkretno vsaj nakaže okoliščine oziroma kršitve, ki bi lahko kazale na možnost uspeha s pritožbo. V konkretnem primeru je tožena stranka prepričljivo obrazložila, zakaj je zaključila, da v 1. točki prvega odstavka 24. člena ZBPP opredeljeni pogoj v zvezi pritožbo zoper sklep Okrožnega sodišča v ... št. N 170/2018 z dne 29. 12. 2020 ni izpolnjen. V izpodbijani odločbi je navedla, kakšno je stanje zadeve, ki je tekla pred Okrožnim sodiščem v ... pod št. N 170/2018 z dne 29. 12. 2020, v kateri sta imela tožnika, v postopku pred sodiščem prve stopnje dodeljeno pravno pomoč odvetnice ter da niti iz navedb tožnikov niti iz spisov zadeve ne izhaja karkoli takega, kar bi kazalo na obstoj katerega od pritožbenih razlogov. Tožnika teh ugotovitev v njuni skupni tožbi konkretizirano ne prerekata, ampak ostajata pri pavšalnih očitkih oziroma omalovažujočih navedbah, s katerimi v upravnem sporu ni mogoče uspeti. Razlogi, ki bi kazali na drugačno presojo glede verjetnih izgledov za uspeh tožnikov s pritožbo, kot je navedla že tožena stranka, tudi spisa zadeve ne izhajajo.

14. Tožena stranka je torej utemeljeno lahko zaključila, da tožnika s pritožbo nimata verjetnih izgledov za uspeh in da torej pritožbe ni razumno vlagati, kar pomeni, da ni izpolnjen vsebinski oziroma objektivni pogoj za dodelitev bpp iz 24. člena ZBPP, kar narekuje zavrnitev njune prošnje. Glede na povedano se tožnika ne moreta z uspehom sklicevati le na svojo brezposelnost ter slabo finančno-premoženjsko stanje oziroma na pomembnost zadeve. Kot je pravilno obrazložila že tožena stranka, morajo biti namreč za dodelitev bpp kumulativno izpolnjeni prav vsi z zakonom predpisani pogoji in med njimi tudi t. i. objektivni oziroma vsebinski pogoj, kot je opredeljen z določili 24. člena ZBPP, ki pa v obravnavnem primeru tudi po presoji sodišča ni izpolnjen.

15. Po vsem navedenem je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 16. Sodišče je v upravnem sporu odločilo brez glavne obravnave, saj za odločitev bistvene ugotovitve tožene stranke tožnika v njuni skupni tožbi nista konkretizirano prerekala (prvi odstavek 59. člena ZUS-1), tožnika pa v upravnem sporu tudi nista navajala novih dejstev in določno predlagala novih dokazov, pomembnih za odločitev, skladno z zahtevami 52. člena ZUS-1. 17. V zadevi je bilo odločeno po sodnici posameznici na podlagi 2. alineje 2. odstavka 13. člena ZUS-1.