Jedro

V skladu s prvim odstavkom 50. člena ZUP v primeru, če stranka med postopkom umre, se postopek nadaljuje, če gre v postopku za pravico, obveznost ali pravno korist, ki lahko preide na pravne naslednike. V konkretnem primeru je vlagateljica umrla po vložitvi predmetne vloge, a še pred izdajo izpodbijanega akta, pri čemer pa Komisija predhodno navedenih določb ZUP ni upoštevala pri izdaji izpodbijanega akta. S tem so podane bistvene kršitve določb upravnega postopka po točki 2 drugega odstavka 237. člena ZUP.

Izrek

Tožbi se ugodi, točka 2 izreka sklepa Komisije za izvajanje Zakona o popravi krivic 130-25/2020/8 z dne 24. 11. 2020 se odpravi in zadeva v navedenem obsegu vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Komisija za izvajanje Zakona o popravi krivic (v nadaljevanju Komisija) je z izpodbijanim sklepom zahtevo A. A. za priznanje statusa bivše politične zapornice in za priznanje pravice do odškodnine za čas odvzema prostosti od 15. 5. 1945 do 10. 8. 1945, zavrgla (točka 1 izreka). Zahtevo A. A. za priznanje statusa bivše politične zapornice in priznanje pravice do odškodnine za čas odvzema prostosti od 11. 8. 1945 do polnoletnosti, to je do 1. 9. 1954, pa je zavrnila (točka 2 izreka) in sklenila, da v postopku posebni stroški niso nastali (točka 3 izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je A. A. (v nadaljevanju vlagateljica) vložila zahtevo za priznanje statusa bivše politične zapornice in priznanje pravice do odškodnine za čas odvzema prostosti do polnoletnosti. V njej je navedla, da je bil njen oče B. B. v vojnem času pri domobrancih. Po končani vojni leta 1945 je s poraženo vojsko in z večjim transportom domobrancev vrnil domov. Takratna oblast ga je poslala v zapor. Zaprt je bil tri mesece v Šentvidu pri Ljubljani. Domov se je vrnil avgusta 1945. Duševno in zdravstveno stanje očeta po vrnitvi je bilo slabo. Bil je pretepen in sestradan. Bolan je ležal tri tedne, potem si je počasi opomogel. Stigma domobranca je očeta in z njim celotno družino spremljala še dolgo. Oče ni dobil zaposlitve. Čeprav so bili velika družina z malo gorsko kmetijo, ki je premogla le eno kravo in enega pujska, niso bili deležni humanitarnosti Rdečega križa. Jedli so le krompir. Ker oče ni imel zaposlitve, družinski člani niso imeli zdravstvenega zavarovanja, zaradi česar njihova mama ni mogla dobiti ustreznih zdravil je v 52 letu starosti za posledicami bolezni umrla. Družina je bila brez denarja za hrano in zdravila, otroci niso imeli možnosti šolanja, končali so le štiri razrede osnovnega šolanja. Po končani vojni so bili, brez svoje krivde, deležni sovražnosti iz okolja, bili zasramovani in ponižani. Komisija je ugotovila, da je s sklepom 130-382/2015 z dne 22. 11. 2016 B. B. priznala status bivšega političnega zapornika, pravico do odškodnine za čas odvzema prostosti od 15. 5. 1945 do 10. 8. 1945 ter všteje tega časa v pokojninsko dobo v dvojnem štetju in A. A. priznala status bivše politične zapornice, pravico do odškodnine za čas odvzema prostosti od 15. 5. 1945 do 10. 8. 1945 ter vštetje tega časa v pokojninsko dobo v dvojnem štetju. Kasneje je Komisija izdala popravni sklep, da se je ta čas ne štetje dvojno, ampak enojno v pokojninsko dobo (sklep 130-382/2015/10 z dne 3. 3. 2017). Komisija je zavrgla zahtevo vlagateljice za priznanje statusa bivše politične zapornice in priznanje pravice do odškodnine od 15. 5. 1945 do 10. 8. 1945, ker ji je s sklepom 130-382/2015 z dne 22. 11. 2016 že priznala status bivše politične zapornice, pravico do odškodnine za čas odvzema prostosti od 15. 5. 1945 do 10. 8. 1945 ter vštetje tega časa v pokojninsko dobo v enojnem štetju. Na podlagi točke 4 prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) se zahteva zavrže, če je bilo o isti upravni stvari že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti (ne bis in idem oz. prepoved dvakratnega odločanja o isti stvari). Komisija je s točko 2 izreka izpodbijanega akta zavrnila zahtevo vlagateljice A. A. za priznanje statusa bivše politične zapornice, priznanje pravice do odškodnine za čas odvzema prostosti od 11. 8. 1945 do polnoletnosti, to je do 1. 9. 1954, ker je njenemu očetu (B. B.) priznala status s sklepom 130-382/2015 z dne 22. 11. 2016 le do 10. 8. 1945, otroci pa delijo usodo svojih staršev.

3. C. C., D. D. in E. E. kot zakoniti dediči po pokojni A. A. in njeni univerzalni pravni nasledniki (v nadaljevanju tožeče stranke) se z odločitvijo Komisije v točki 2 izreka izpodbijanega akta ne strinjajo in zoper navedeni del vlagajo tožbo, v kateri navajajo, da je A. A., vlagateljica zahteve za priznanje statusa bivše politične zapornice in priznanje pravice do odškodnine ... 2020 umrla, kar je pred izdajo izpodbijanega akta. Zapuščinski postopek po pokojni pa še ni zaključen. Tožeče stranke so legitimirane za vložitev tožbe, ki jo vlagajo pravočasno, saj so izpodbijani akt prejele 5. 1. 2021. V konkretni zadevi je vlagateljica zahtevala priznanje statusa bivše politične zapornice od 15. 5. 1945 do svoje polnoletnosti, to je do 1. 9. 1954, in pravico do odškodnine. Tožeče stranke pa se ne strinjajo z odločitvijo Komisije točki 2 izreka izpodbijanega akta, v kateri je zavrnila zahtevo vlagateljice za priznanje statusa bivše politične zapornice od 11. 8. 1945 do njene polnoletnosti, to je 1. 9. 1954 in pravico do odškodnine. Podane so kršitve Zakona o popravi krivic (v nadaljevanju ZPKri) in ZUP, ki se subsidiarno uporabljajo, dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno, kršene so bile ustavne pravice vlagateljice. Izpodbijana odločba nima ustrezne obrazložitve in je ni mogoče preizkusiti, saj ne vsebuje sestavin po 210. členu in 214. členu ZUP. Če odločba nima obveznih sestavin obrazložitve, ki se nanaša na dejansko podlago in pravno podlago, na kateri temelji izrek odločbe, je skladno s 7. točko drugega odstavka 237. člena ZUP podana bistvena kršitev določb upravnega postopka, saj se odločbe ne da preizkusiti, zaradi česar je treba tak upravni akt odpraviti. Zaradi pomanjkljive obrazložitve izpodbijanega akta je tožečim strankam onemogočeno učinkovito varstvo pravic, zaradi česar je posledično kršena ustavna pravica enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Iz obrazložitve ni moč razbrati, zakaj je pokojni vlagateljici zavrnila zahtevek za priznanje statusa bivše politične zapornice in pravico do odškodnine za obdobje od 11. 8.1945 do 1. 9. 1954. Ni navedene pravne podlage. Komisija je pokojnemu očetu vlagateljice s sklepom 130-382/2015 z dne 22. 11. 2016 priznala status bivšega političnega zapornika, pravico do odškodnine za čas odvzema prostosti od 15. 5. 1945 do 10. 8. 1945 ter vštetje tega časa v pokojninsko dobo v dvojnem štetju ter zavrnila zahtevek za priznanje statusa in pravice do odškodnine za obdobje od 11. 8. 1945 do 1. 9. 1945 z navedbo, da otroci delijo usodo svojih staršev, zato pokojni ni mogla priznati več pravic. Tožeče stranke menijo, da je obrazložitev pavšalna. Sklep 130-382/2015 z dne 22. 11. 2016 (za B. B.) je postal pravnomočen, saj zoper njega ni bilo vloženo pravno sredstvo. Zgolj navedeni sklep ne more biti podlaga za odločanje o pravicah pokojne vlagateljice, ne da bi Komisija celovito pretehtala pravno relevantna dejstva, ki so lahko podlaga za odločitev v konkretni zadevi. Iz obrazložitve izpodbijanega akta ni razvidno, da bi Komisija relevantna dejstva preučila in se do njih opredelila. Pavšalna navedba, da otroci delijo usodo staršev, pa po mnenju tožečih strank ne zadosti kriteriju obrazloženosti upravnih aktov. Izpodbijani akt je v izpodbijanem delu nepravilen in nezakonit. 4. V nadaljevanju tožeče stranke navajajo določbo 8. člena in 9. člena Zakona o plačilu odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja (v nadaljevanju ZSPOZ). Ob pravilni uporabi materialnega prava in upoštevanju dejanskega stanja pokojne vlagateljice (in njenega pokojnega očeta B. B.) vlagateljici pripadala odškodnina ne zgolj za čas odvzema prostosti njenemu pokojnemu očetu od 15. 5. 1945 do 10. 8. 1945, temveč do njene polnoletnosti. Takšno razlogovanje je skladno z namenom ZPKri in ZSPOZ. Stališče, da odškodnina pripadala zgolj za čas odvzema prostosti posameznika, ni v skladu z namenom zakona. Škoda, ki je bila posamezniku s tem povzročena, ni bila zaključena s tem, ko je bil zapornik živ izpuščen iz zapora in se potem vrnil domov, kar podrobneje pojasni. Tožeče stranke se ne strinjajo, da otroci delijo usodo svojih staršev in da zato pokojni vlagateljici ne pripadajo pravice v večjem obsegu. Njena usoda izvira iz protipravnih dejanj, ki jih je bil deležen pokojni oče, duševne bolečine pa je trpela pokojna vlagateljica sama vrsto let. Obrazložitev Komisije v tem delu je pavšalna. Duševne bolečine trpi vsak sam in tako ni moč zaključiti, da pokojni vlagateljici ne gre priznati več pravic, kot jih je Komisija priznala njenemu pokojnemu očetu. Zaradi prikrajšanja pokojnega očeta v njegovih pravicah (kateri ni prejel odškodnine v celoti, ki mu je pripadala), pokojna vlagateljica ne sme trpeti v svojih pravicah. Nasilje ni zgolj fizično, je tudi psihično, ekonomsko, spolno. Med psihično nasilje spada občutek manjvrednosti, poniževanja, sramotenja in strah zaradi stigme njenega pokojnega očeta. Komisija bi opisana ravnanja morala upoštevati pri svojem odločanju, in pokojni vlagateljici priznati odškodnino za pretrpljene duševne bolečine do njene polnoletnosti (1. 9. 1954). V nadaljevanju navaja 9. člen in 10. členu ZSPOZ. Kolikor je bil namen Komisije v omejitvi odškodnine, tožeče stranke opozarjajo, da je to storil že zakonodajalec in ni razloga, da vlagateljici ne bi bila priznana pravica do odškodnine do njene polnoletnosti. Z izpodbijanim aktom je bilo kršeno tudi načelo enakosti pred zakonom, kar pojasni.

5. Tožniki nadalje ugovarjajo, da je komisija v podobni zadevi, kot je konkretni primer s sklepom 130-879/2010 z dne 23. 8. 2011 vlagateljici F. F. priznala status bivše politične zapornice za čas odvzema prostosti od 15. 5. 1945 do 7. 9. 1959 (prva točka) in ji za navedeno obdobje priznala pravico do odškodnine (druga točka). V tej zadevi je vlagateljica pravice na podlagi ZPKri uveljavljala kot potomka svoje pokojne mame G. G. Dejanske okoliščine v opisanem primeru so enake kot v konkretnem primeru. Materi vlagateljice je bila prav tako protipravno odvzeta prostost in je bila zaprta približno pol leta. Komisija je F. F. (hčerka G. G.) v opisanem primeru priznala status bivše politične zapornice od 15. 5. 1945 do njene polnoletnosti, to je 7. 9. 1959. Tožeče stranke ne vidijo razloga, zakaj bi Komisija v enakih primerih odločala drugače. Kršena je pravica enakost pred zakonom, zaradi česar izpodbijana odločitev v izpodbijanem aktu ni pravilna in zakonita. Tožeče stranke sodišču predlagajo, da izpodbijani akt v zavrnilnem delu (točka 2 izreka) odpravi in zadevo vrne Komisiji v ponovno odločanje. Sodišču kot dokaz predlagajo vpogled v spis F. F. in G. G. ter v spise drugih potomcev G. G. 6. V odgovoru na tožbo Komisija vztraja pri odločitvi in razlogih zanjo ter predlaga zavrnitev tožbe. Poudarja, da Komisija odloča na podlagi ZPKri in ne na podlagi ZSPOZ, ki je le podlaga za izplačilo odškodnine na podlagi sklepa Komisije, ki bivšemu političnemu zaporniku prizna pravico do odškodnine. Navedeni zakon se uporablja tako za izplačilo odškodnin na podlagi Zakona o žrtvah vojnega nasilja (v nadaljevanju ŽVN), kot ZPKri, ki pa se med seboj bistveno razlikujeta. Glede navedbe tožečih strank, da je Komisija v zadevi 130-879/2010 odločila drugače, kot v predmetni zadevi, čeprav so bile dejanske okoliščine enake, Komisija pojasnjuje, da odločitev v eni zadevi ne more biti neposredno uporabljiva v drugi zadevi, saj gre lahko za drugačno dejansko stanje. Tožeča stranka v postopku ni izpostavila odločitve v zadevi 130-879/2010, Komisiji pa povezava med obema zadevama ni bila poznana.

7. Na podlagi sklepa Upravnega sodišča RS I U 232/2021-17 z dne 11. 4. 2023 je zadevo obravnavala sodnica posameznica.

8. Tožba je utemeljena.

9. Sodišče je tožečim strankam v predhodnem preizkusu tožbe priznalo aktivno legitimacijo za vložitev tožbe kot zakonitim dedičem pokojne vlagateljice A. A., na katero se glasi izpodbijana točka 2 izreka izpodbijanega akta.

10. Med strankama je v konkretnem primeru sporno ali je Komisija pravilno in zakonito s točko 2 izreka izpodbijanega sklepa zavrnila zahtevo pokojne vlagateljice A. A. za priznanje statusa bivše politične zapornice in priznanje pravice do odškodnine za čas odvzema prostosti od 11. 8. 1945 do polnoletnosti, to je do 1. 9. 1954. 11. Med strankama ni sporno, da je Komisija s točko 2 izpodbijanega akta vsebinsko odločala o zahtevi vlagateljice A. A., kot upravičene osebe po prvem odstavku 10. člena v zvezi z 2. členom ZPKri, ki pa je ... 2020 umrla, kar je še pred izdajo izpodbijanega akta (24. 11. 2020). Nesporno je tudi, da se izpodbijani akt nanaša na vlagateljico A. A., ki je bila stranka predmetnega upravnega postopka. Dejstvo, da je vlagateljica A. A. umrla ... 2020, izhaja iz smrtovnice z dne 1. 7. 2020. Na podlagi 10. člena ZPKri Komisija odloča na podlagi pisne zahteve upravičene osebe (prvi odstavek). Upravičena oseba po tem zakonu je bivši politični zapornik in svojec žrtve povojnega protipravnega odvzema življenja iz četrtega odstavka 2. člena tega zakona (drugi odstavek). Če je upravičena oseba iz prejšnjega odstavka umrla pred vložitvijo zahteve, sme zahtevo vložiti oseba, ki po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju lahko uveljavlja družinsko pokojnino po umrli osebi (tretji odstavek). V konkretnem primeru pa je situacija drugačna. Predmetno zahtevo je vložila upravičena oseba (pokojna vlagateljica A. A.), ki pa je po vložitvi vloge, a še pred odločitvijo Komisije in pred izdajo izpodbijanega upravnega akta, umrla. Takšne situacije ZPKri na ureja. Če ni v ZPKri določeno drugače, pa se v postopku o zahtevi smiselno uporabljajo določbe ZUP (četrti odstavek 10. člena ZPKri). Na podlagi prvega odstavka 42. člena ZUP je v upravnem postopku stranka lahko vsaka fizična oseba in pravna oseba zasebnega ali javnega prava, na katere zahtevo je začet postopek ali zoper katero teče postopek. Na podlagi 49. člena ZUP mora organ med postopkom ves čas paziti na to, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, lahko stranka v postopku. V skladu s prvim odstavkom 50. člena ZUP v primeru, če stranka med postopkom umre, se postopek nadaljuje, če gre v postopku za pravico, obveznost ali pravno korist, ki lahko preide na pravne naslednike. V konkretnem primeru pa je vlagateljica umrla po vložitvi predmetne vloge, a še pred izdajo izpodbijanega akta, pri čemer pa Komisija predhodno navedenih določb ZUP ni upoštevala pri izdaji izpodbijanega akta. S tem so podane bistvene kršitve določb upravnega postopka po točki 2 drugega odstavka 237. člena ZUP, izpodbijani akt je v izpodbijanem delu zato nepravilen in nezakonit in ga je bilo potrebno že iz tega razloga odpraviti ter zadevo vrniti v ponovni postopek.

12. Po presoji sodišča pa so utemeljeni tudi tožbeni ugovori, da izpodbijani akt v izpodbijanem delu ne izpolnjuje standarda obrazloženosti upravne odločbe in nima vseh sestavin, kot jih predpisuje 214. člen ZUP ter ga iz tega razloga ni mogoče preizkusiti, kar v skladu z določbo 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP predstavlja bistveno kršitev določb upravnega postopka.

13. Sodišče nadalje pripominja, da je v primeru, ko Komisija sprejme odločitev v enostopenjskem postopku, potrebna še dodatna skrbnost pri pravilni in popolni ugotovitvi dejstev, pomembnih za odločitev, saj dokaznega postopka in razlogov odločitve ne more dopolniti drugostopenjski organ in tudi ne sodišče, saj bi bila s tem kršena pravica stranke do pravnega sredstva, v tem primeru do tožbe.

14. Ker je bilo potrebno izpodbijani akt odpraviti že zaradi predhodno navedene bistvene kršitve določb postopka po 237. členu ZUP, se sodišče do ostalih tožbenih ugovorov ni opredeljevalo.

15. Po povedanem je sodišče zaradi ugotovljene kršitve določb postopka na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) tožbi ugodilo in točko 2 izreka izpodbijanega sklepa odpravilo ter v navedenem obsegu zadevo vrnilo v ponovni postopek. V ponovljenem postopku naj toženka ugotovljeno kršitev določb upravnega postopka odpravi in izda upravni akt v skladu z določbo 214. člena ZUP, pri čemer je na podlagi tretjega in četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na stališča, ki se tičejo postopka.

16. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in izpodbijani upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).