Jedro

Ker sodišči prve in druge stopnje z izpodbijanima odločbama nista odločali niti o odreditvi niti o podaljšanju pripora, pač pa o predlogu obrambe, da naj se obtoženec izpusti na prostost, zoper takšno odločitev glede na določbo 4. odstavka 420. člena ZKP vložitev zahteve za varstvo zakonitosti ni dovoljena.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega P.L. za varstvo zakonitosti se zavrže kot nedovoljena.

Obrazložitev

Razpravljajoči senat prvostopenjskega sodišča je na glavni obravnavi dne 10.3.2003 zavrnil predlog zagovornika obtoženega P.L. za odpravo pripora. Višje sodišče v Kopru pa je pritožbo obtoženčevega zagovornika zoper ta sklep na podlagi določb 390. člena v zvezi s 3. odstavkom 402. člena ZKP zavrglo, ker po določbi 4. odstavka 207. člena ZKP ni dovoljena.

Zoper navedeni pravnomočni sklep je obtoženčev zagovornik dne 8.4.2003 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, "ker naj bi bil obdolženec od 8.3.2003 dalje nezakonito v priporu." Zato je vrhovnemu sodišču predlagal, da razveljavi sklepa nižjih sodišč in hkrati ugotovi, da je pripor obtožencu potekel 7.3.2003 in da je bil obtoženec od 8.3. dalje nezakonito v priporu.

Višji državni tožilec A.P. je na zahtevo za varstvo zakonitosti odgovoril (2. odstavek 423. člena ZKP) in vrhovnemu sodišču predlagal, naj ugotovi, da sta bili z izpodbijanima sklepoma kršeni določbi 1. odstavka 205. člena in 2. odstavka 272. člena ZKP.

Zagovornikov poziv, da naj se obtoženca izpusti iz pripora, ker je 7.2.2003 potekel enomesečni pripor, sodišče po njegovem mnenju ne bi smelo obravnavati kot predlog za odpravo pripora. Četudi obtoženec ob vložitvi obtožnice še ni bil v priporu, bi moral zunajobravnavni senat v skladu z določbo 2. odstavka 272. člena ZKP preizkusiti, ali so še dani razlogi za pripor in ga bodisi podaljšati ali odpraviti. Ker pa takšen preizkus ni bil opravljen, bi moralo sodišče z analogno uporabo določbe 206. člena ZKP s potekom enomesečnega roka pripor zoper obtoženca odpraviti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena.

Po določbi 4. odstavka 420. člena ZKP je zahtevo za varstvo zakonitosti kot izredno pravno sredstvo dovoljeno vložiti pred pravnomočnostjo sodbe le zoper sklep o odreditvi in podaljšanju pripora. Po zagovornikovem opozorilu na glavni obravnavi, da je enomesečni pripor zoper obdolženca, odrejen s sklepom preiskovalnega sodnika, potekel in da je treba obtoženca izpustiti na prostost, je razpravljajoči senat odločil o pogojih za pripor in predlog za njegovo odpravo zavrnil, zagovornikovo pritožbo zoper takšno odločitev pa je višje sodišče zavrglo kot nedovoljeno.

Z izpodbijanima odločbama sodišči prve in druge stopnje nista odločali niti o odreditvi in ne o podaljšanju pripora, pač pa o predlogu obrambe, da naj se obtoženec izpusti na prostost. Zoper takšno odločitev pa glede na citirane določbe vložitev tega izrednega pravnega sredstva ni dovoljena. Zato je vrhovno sodišče ob smiselni uporabi določbe 390. člena ZKP po 2. odstavku 423. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti zavrglo kot nedovoljeno.