Jedro

Sodišči druge in prve stopnje sta sicer ugotovili vrsto odločilnih okolnosti (da je prišlo do trčenja med tožničinim avtomobilom in srno 15.1.1994 na cesti M. - T., da ima na tistem kraju divjad prehod, da je prva toženka zato že leta 1981 naslovila na drugotoženko dopis, da naj postavi prometni znak "divjad na cesti", da druga toženka do sporne nesreče tega znaka ni postavila in da v ravnanju tožnice niso bile ugotovljene okolnosti, ki bi kazale na njeno soodgovornost za trčenje), nista pa ocenili vzročne zveze med opustitvami toženk in tožničino nezgodo oziroma škodo, ker sta izhajali iz materialnopravno zmotnega stališča, da odškodninska odgovornost prve tožene stranke ne more biti podana že zato, ker je čeprav 13 let pred nezgodo opozorila drugotoženko na potrebno postavitev prometnega znaka, odškodninska odgovornost drugotoženke pa da ni podana zato, ker bi do trčenja prišlo tudi, če bi bil prometni znak postavljen (kar je domneva, saj ni bilo ugotovljeno, s kakšno hitrostjo je tožnica vozila in kakšna hitrost bi bila primerna, če bi prometni znak opozarjal na divjad). Upoštevna je le pravno relevantna vzročnost, po kateri pridejo v poštev samo tisti vzroki, ki so obenem kršitve pravne norme in jih pravne norme glede na svoj namen štejejo za vzroke. Če se ugotovi, da je bila pravna norma prekršena, je treba še nadalje ugotoviti ali je posledica kršitve ena izmed tistih posledic, ki jih je hotela pravna norma preprečiti. Po določilu 5. člena zakona o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter o upravljanju lovišč (Ur. list SRS, št. 25/76, naprej ZL), morajo lovske organizacije sprejemati tudi ukrepe za preprečevanje in za povračilo škode po divjadi v lovišču. Pobuda lovske organizacije, stara več kot 10 let bo težko pravno relevantna za njeno ekskulpacijo odgovornosti, če za realizacijo pobude pozneje ni ničesar več napravila. Po določilu 129. člena zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (Ur. list bivše federacije, št. 50/88) morajo biti ceste zaznamovane s prometnimi znaki, ki opozarjajo na nevarnost, ki (člen 133) lahko grozi udeležencem v prometu na določenem delu ceste. Prometne znake pa pred drugim postavlja organizacija za redno vzdrževanje cest (90. člen zakona o cestah - Ur. list SRS, št. 2/88).

Po določilu četrtega odstavka 71. člena že citiranega zakona veljajo za presojo odškodninske odgovornosti lovske organizacije splošna pravila o odškodninski odgovornosti. Po večinski sodni praksi lahko lovske organizacije in cestna podjetja odgovarjajo le krivdno (prvi odstavek 154. člena ZOR). V skladu s to podlago je dolžna lovska organizacija (ki upravlja z loviščem) oziroma cestno podjetje, povrniti škodo, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njene oziroma njegove krivde. Po tej pravni podlagi je uzakonjeno načelo domnevne krivde povzročitelja škode, obenem pa je povzročitelju priznana možnost dokazovanja, da je škoda nastala brez njegove krivde. V zvezi z revizijskimi izvajanji o objektivni odgovornosti je pojasniti, da je v nekaterih primerih sodna praksa res zavzela stališče, da je lahko divja žival nevarna stvar (kadar divjad napade človeka), vendar pa s tem ni bilo že sprejeto načelo, da lahko lovska organizacija v vseh primerih odgovarja objektivno, kadar žival povzroči škodo (kot to želi doseči revizija, po določbah 173. in 174. ter 178. člena ZOR).

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in zadeva vrača sodišču prve stopnje v ponovno odočanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo s sodbo tožničin zahtevek, s katerim je zahtevala od toženk povračilo škode, ki ji je nastala na njenem avtomobilu zaradi trčenja s srno. Zahtevek je zavrnilo zaradi tega, ker je ocenilo, da toženi stranki nista krivdno odgovorni za nastalo škodo.

Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeno, ker tudi po njegovi oceni za tožničino škodo nista odgovorni toženi stranki.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožnica, ki je uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da naj se sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita. V reviziji izvaja, da bi morali sodišči odločati na podlagi 173. in 174. člena ZOR in šteti, da je prva toženka odgovorna iz naslova objektivne odgovornosti, ker je divjad nevarna stvar. Krivdno pa bi morala odgovarjati druga tožena stranka, ki ni postavila zahtevane opozorilne table.

Toženi stranki na revizijo nista odgovorili, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija je utemeljena.

Revizija ni formalnopravno opredelila, kakšne bistvene kršitve določb pravdnega postopka naj bi bile zagrešene v postopkih na drugi ali prvi stopnji, niti ni vsebinsko pojasnila tega uveljavljenega revizijskega razloga. Revizijsko sodišče je zato preizkusilo pobijano sodbo le v smeri bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP ter pri tem ugotovilo, da navedena kršitev ni bila zagrešena.

Utemeljen pa je revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Sodišči druge in prve stopnje sta sicer ugotovili vrsto odločilnih okolnosti (da je prišlo do trčenja med tožničinim avtomobilom in srno 15.1.1994 na cesti M. - T., da ima na tistem kraju divjad prehod, da je prva toženka zato že leta 1981 naslovila na drugotoženko dopis, da naj postavi prometni znak "divjad na cesti", da druga toženka do sporne nesreče tega znaka ni postavila in da v ravnanju tožnice niso bile ugotovljene okolnosti, ki bi kazale na njeno soodgovornost za trčenje), nista pa ocenili vzročne zveze med opustitvami toženk in tožničino nezgodo oziroma škodo, ker sta izhajali iz materialnopravno zmotnega stališča, da odškodninska odgovornost prve tožene stranke ne more biti podana že zato, ker je čeprav 13 let pred nezgodo opozorila drugotoženko na potrebno postavitev prometnega znaka, odškodninska odgovornost drugotoženke pa da ni podana zato, ker bi do trčenja prišlo tudi, če bi bil prometni znak postavljen (kar je domneva, saj ni bilo ugotovljeno, s kakšno hitrostjo je tožnica vozila in kakšna hitrost bi bila primerna, če bi prometni znak opozarjal na divjad). Upoštevna je le pravno relevantna vzročnost, po kateri pridejo v poštev samo tisti vzroki, ki so obenem kršitve pravne norme in jih pravne norme glede na svoj namen štejejo za vzroke. Če se ugotovi, da je bila pravna norma prekršena, je treba še nadalje ugotoviti ali je posledica kršitve ena izmed tistih posledic, ki jih je hotela pravna norma preprečiti. Po določilu 5. člena zakona o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter o upravljanju lovišč (Ur. list SRS, št. 25/76, naprej ZL), morajo lovske organizacije sprejemati tudi ukrepe za preprečevanje in za povračilo škode po divjadi v lovišču. Pobuda lovske organizacije, stara več kot 10 let bo težko pravno relevantna za njeno ekskulpacijo odgovornosti, če za realizacijo pobude pozneje ni ničesar več napravila. Po določilu 129. člena zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (Ur. list bivše federacije, št. 50/88) morajo biti ceste zaznamovane s prometnimi znaki, ki opozarjajo na nevarnost, ki (člen 133) lahko grozi udeležencem v prometu na določenem delu ceste. Prometne znake pa pred drugim postavlja organizacija za redno vzdrževanje cest (90. člen zakona o cestah - Ur. list SRS, št. 2/88).

Po oceni revizijskega sodišča utemeljujejo spredaj navedene ugotovitve razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje na podlagi drugega odstavka 395. člena ZPP. Revizijsko sodišče je zato obe sodbi nižjih sodišč razveljavilo. V ponovljenem postopku bo potrebno dopolniti dokazni postopek v smereh, ki so nakazane že spredaj. Pri tem bo potrebno upoštevati pravne podlage, ki urejajo odškodninsko odgovornost lovskih organizacij. Po določilu četrtega odstavka 71. člena že citiranega zakona veljajo za presojo odškodninske odgovornosti lovske organizacije splošna pravila o odškodninski odgovornosti. Po večinski sodni praksi lahko lovske organizacije in cestna podjetja odgovarjajo le krivdno (prvi odstavek 154. člena ZOR). V skladu s to podlago je dolžna lovska organizacija (ki upravlja z loviščem) oziroma cestno podjetje, povrniti škodo, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njene oziroma njegove krivde. Po tej pravni podlagi je uzakonjeno načelo domnevne krivde povzročitelja škode, obenem pa je povzročitelju priznana možnost dokazovanja, da je škoda nastala brez njegove krivde. V zvezi z revizijskimi izvajanji o objektivni odgovornosti je pojasniti, da je v nekaterih primerih sodna praksa res zavzela stališče, da je lahko divja žival nevarna stvar (kadar divjad napade človeka), vendar pa s tem ni bilo že sprejeto načelo, da lahko lovska organizacija v vseh primerih odgovarja objektivno, kadar žival povzroči škodo (kot to želi doseči revizija, po določbah 173. in 174. ter 178. člena ZOR).