Jedro

Porok neodplačno jamči za tujo obveznost, zato ga določba 1013. člena OZ varuje pred prenagljeno odločitvijo in tudi pred tem, da bi bila njegova obveznost težja od obveznosti glavnega dolžnika.

Poroštvena izjava je izpolnjena pomanjkljivo, če iz nje ni razvidno (čeprav so takšne rubrike predvidene), na katero terjatev se poroštvo nanaša, kolikšna je njena vrednost, doba odplačevanja, mesečni obrok ter zapadlost prvega in zadnjega obroka. Zgolj označba številke pogodbe, za katero se daje poroštvo, je premalo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 39414/2011 z 12. 5. 2011 v prvem in tretjem odstavku izreka, kolikor se nanaša na tretjo toženko, razveljavi in se tožbeni zahtevek, da je tretja toženka dolžna tožeči stranki plačati 10.747,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 11. 2010 dalje do izpolnitve obveznosti ter ji povrniti 228,76 EUR izvršilnih in 1.438,00 EUR nadaljnjih pravdnih stroškov, zavrne.

II. V preostalem delu (kolikor se nanaša na prvo in drugo toženko) se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožnica je dolžna tretji toženki povrniti 1.047,00 EUR stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje in 728,72 EUR stroškov pritožbenega postopka, oboje v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo prvi naslednji dan po poteku paricijskega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 39414/2011 z 12. 5. 2011 v prvem in tretjem odstavku izreka, s katerim je toženi stranki naloženo, da je dolžna tožeči stranki plačati 10.747,10 EUR in ji povrniti 228,76 EUR izvršilnih stroškov. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti 1.438,00 EUR nadaljnjih pravdnih stroškov.

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožena stranka. Predlaga, spremembo sodbe tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Poudarja, da tožeča stranka ni izkazala vseh zakonskih predpostavk po 1013. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki so potrebne za veljavnost poroštvene izjave. Sodišče se do ugovora tožene stranke, ki je bil podan že v prvi pripravljalni vlogi, ni opredelilo, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Vztraja na stališču, da tretja toženka ni podpisnica Pogodbe o finančnem leasingu št. 507139, sklenjene 30. 10. 2009, njena poroštvena izjava pa ne ustreza zahtevi po pisni obliki, saj ne vsebuje podatkov o tem, na katero pogodbo se nanaša, prav tako pa nista navedena niti znesek glavnice niti morebitne druge dajatve. Ker poroštvena izjava ni dana v ustrezni obliki, je nična. Iz enakega razloga ni veljavna niti poroštvena izjava druge toženke.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V skladu s 1013. členom OZ poroštvena izjava poroka zavezuje le, če je dana pisno. Razlog za strožjo obličnost je v sodni praksi jasen. Porok namreč neodplačno jamči za tujo obveznost, zato ga navedena določba OZ varuje pred prenagljeno odločitvijo in tudi pred tem, da bi bila njegova obveznost težja od obveznosti glavnega dolžnika. Tak namen obličnosti pa terja, da mora biti v pisni poroštveni izjavi opredeljena obveznost, na katero se poroštvo nanaša. Če obveznost ni opredeljena, ali ni opredeljena tako, da jasno razkriva vse elemente, ki so pomembni za presojo porokovega pravnega položaja, zlasti teže in pomena posledic njegove zaveze, pogoj iz 1013. člena OZ ni izpolnjen (1).

6. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da je temelj tožbenega zahtevka zoper prvo in drugo toženko podan. Ta namreč izvira iz sklenjene pogodbe o lizingu (priloga A3), po kateri je prva toženka označena kot lizingojemalec, druga toženka pa kot porok in plačnik. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da s strani druge toženke podpisana poroštvena izjava (priloga A79) ni pomembna, saj njena poroštvena zaveza izhaja že iz same lizing pogodbe, ki jasno določa vsebino in višino obveznosti. Iz pogodbe je tako razvidno, da se poroštvo drugo tožene stranke nanaša na lizing avtomobila Volkswagen Phateon, da znesek financiranja znaša 15.913,66 EUR, višina mesečnega obroka pa 309,14 EUR.

7. Utemeljena pa je pritožba v delu, ki se nanaša na tretjo toženko. Ta namreč na lizing pogodbi ni navedena, njena zaveza pa naj bi izhajala iz poroštvene izjave (priloga A8), podpisane 29. 10. 2009, ki pa po stališču pritožbenega sodišča ne ustreza obličnosti, predpisani v 1013. členu OZ. Poroštvena izjava je namreč izpolnjena pomanjkljivo, saj iz nje ni razvidno (čeprav so takšne rubrike predvidene), na katero terjatev se poroštvo nanaša, kolikšna je njena vrednost, doba odplačevanja, mesečni obrok ter zapadlost prvega in zadnjega obroka. Takšna poroštvena izjava je brez učinka, čeprav je na vrhu navedena številka lizing pogodbe. V skladu s sodno prasko je namreč označba številke pogodbe, za katero se daje poroštvo, premalo. Sama številka pogodbe tako še ničesar ne pove o bistvenih elementih obveznosti, za katero daje porok svoje osebno jamstvo (2). Ob tem velja dodati, da je zapisana številka tudi sicer različna od številke lizing pogodbe, na podlagi katere tožnica uveljavlja tožbeni zahtevek, kar pritožbeno sodišče še dodatno utrjuje v prepričanju, da tretja toženka z vsebino poroštvene obveznosti ni bila ustrezno seznanjena. Poroštvena izjava je kot taka nična in tretje toženke ne zavezuje (55. člen OZ).

8. Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo 1013. člena OZ, je pritožbeno sodišče pritožbi, v delu, ki se nanaša na tretjo toženko, ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je sklep o izvršbi v delu, ki se nanaša na tretjo toženko, razveljavilo tudi v prvem in tretjem odstavku izreka, tožbeni zahtevek zoper tretjo toženko pa zavrnilo (358. člen ZPP).

9. Glede na spremenjeni uspeh v pravdi, je pritožbeno sodišče poseglo tudi v odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov. Sedaj je tožnica tretji toženki dolžna povrniti njene pravdne stroške. Tretji toženki pripada 443,30 EUR nagrade za postopek (tar. št. 3100), 409,20 EUR nagrade za narok (tar. št. 3102), iz naslova materialnih stroškov 20,00 EUR (tar. št. 6002), kar znaša skupaj 872,50 EUR. Toženki se prizna tudi 20 % DDV (172,50 EUR). Skupaj je tako tožnica dolžna tretji toženki povrniti 1.047,00 EUR pravdnih stroškov pred sodiščem prve stopnje, in sicer v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

10. Tožnica je dolžna tretji toženki povrniti tudi pritožbene pravdne stroške, in sicer 545,60 EUR nagrade za postopek (tar. št. 3210), 20 EUR materialnih stroškov (tar. št. 6002), skupaj 565,60 EUR, z 22 % DDV (113,12 EUR) in sodno takso (50 EUR) pa 728,72 EUR, prav tako v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

(1) Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 232/2005 z 18. 1. 2007. (2) Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 232/2005 z 18. 1. 2007 ter odločbi Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 3952/2008 z 8. 4. 2009 in I Cp 1324/2012 s 3. 4. 2013.