Jedro

Desetdnevni rok, ki je določen za naknaden obračun carinskega dolga v 1. odstavku 154. člena CZ, je inštrukcijski rok, ki spada med zakonske procesne roke. Prekoračitev inštrukcijskega roka, ki velja za organ, ki mora v določenem časovnem obdobju opraviti določeno dejanje, nima pravnih posledic za organ, kot tudi ne za stranko, in ne vpliva na odločitev. Zato prekoračitev desetdnevnega roka za izdajo odločbe ni vplivala na njeno zakonitost, saj navedenega roka ni mogoče šteti med prekluzivne materialne roke.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Carinarnice A z dne 30. 11. 1998, s katero je organ prve stopnje tožnici naložil plačilo carinskih dajatev v višini 37.892,00 SIT iz naslova 15 % carine in 20 % prometnega davka. Po njenih ugotovitvah iz spisov obravnavane zadeve izhaja, da je Carinarnica A na podlagi sodelovanja z italijansko carinsko administracijo pridobila izpolnjen obrazec za povračilo davka (IVA) po računu št. 209 z dne 28. 3. 1998, izdanega s strani prodajalca AAA, Italija, ki se glasi na tožnico, za kupljeno blago - obutev v vrednosti 1.250.000,00 ITL oziroma 1.041.667,00 ITL brez davka. Pravno podlago za pridobitev dokumentacije, na podlagi katere je carinarnica ugotovila dejansko stanje, predstavljata Sporazum med Socialistično Federativno Republiko Jugoslavijo in Republiko Italijo o vzajemni administrativno pomoči v odkrivanju in preprečevanju carinskih prekrškov (Uradni list SFRJ - Mednarodne pogodbe, št. 15/67) ter Protokol 5 o medsebojni pomoči o carinskih zadevah med upravnimi organi (Uradni list RS-Mednarodne pogodbe, št. 8/97). Tožena stranka ugotavlja, da v zadevi ni sporno, da je bila tožnica omenjenega dne po nakupih v Italiji, da ji je bil na njeno ime s strani zgoraj navedenega prodajalca izdan račun št. 209 z dne 28. 3. 1998 v vrednosti 1.250.000,00 ITL oziroma obrazec za povračilo IVE za opravljen nakup, katerega je ob izstopu iz Italije predložila v potrditev in s tem pridobila pravico do povračila davka, ter da je bilo blago istega dne vneseno na naše carinsko območje. Sporno pa je, ali je bilo blago ob vnosu na slovensko carinsko območje res ustno deklarirano in s tem deklarirano pri pristojnem carinskem organu, kot zatrjuje tožnica, ali pa gre za nezakonit vnos blaga. Tožnica sicer zatrjuje, da je carinskemu organu blago ustno deklarirala, vendar ni mogoče preveriti teh navedb, saj tožnica razen svoje izjave ni ponudila drugih dokazov. V upravnem postopku pa se izjava, ki jo da stranka za ugotovitev pravno pomembnega dejstva, presoja po načelu proste presoje dokazov (3. odstavek 182. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list SFRJ, št. 47/86, v nadaljevanju ZUP). Izjava je najmanj zanesljiv dokaz, ker je stranka zainteresirana za izid ugotovitvenega postopka. Nasprotno pa je carinarnica razpolagala z dokazom, da je bil opravljen iznos blaga iz Italije in nesporno njegov vnos na naše carinsko območje v vrednosti, ki ne more biti predmet oprostitve. Če bi tožnica ob vnosu na carinsko območje blago res deklarirala in prijavila pravilno vrednost blaga, bi carinski organ nedvomno ugotovil, da niso izpolnjeni pogoji za brezcarinski vnos blaga, ki ne more biti predmet carinske oprostitve, saj njegova tolarska protivrednost presega znesek 80 ECU, do katerega je domači potnik oproščen plačila carine (2. točka 161. člena Carinskega zakona, Uradni list RS, št. 1/95 ter 28/95, v nadaljevanju CZ, v povezavi z 8. členom Uredbe o uveljavljanju pravice do carinske oprostitve). Tožena stranka nadalje ugotavlja, da CZ daje v primeru nezakonitega vnosa blaga na carinsko območje carinskim organom široka pooblastila. V konkretnem primeru je bilo treba obračunati carinski dolg v skladu s 144. členom CZ. Nezakonit vnos pomeni vsak vnos blaga v nasprotju z določbami 32. člena CZ, ki določa, da mora oseba, ki je blago vnesla na carinsko območje, to blago predložiti carinskemu organu, kar pa v spornem primeru ni bilo storjeno. Zato je imela carinarnica, ki se je sicer napačno sklicevala na določbe točke (b) 1. odstavka 154. člena CZ, kar pa ni razlog za odpravo odločbe, pravno podlago za obračun carinskega dolga na podlagi točke (a) 1. odstavka 154. člena CZ. V zvezi z ostalimi pritožbenimi navedbami tožena stranka v nadaljevanju obrazložitve navaja, da je možno uveljavljanje ugodnosti glede porekla blaga samo ob vložitvi (tudi ustne) deklaracije, torej v postopku predložitve blaga carinskemu organu, ne pa pri naknadnem obračunu carinskega dolga. Po njenem mnenju je tožnica v zmoti, ko pojasnjuje prekluzijo izdane odločbe z opiranjem na desetdnevni inštrukcijski rok iz 1. odstavka 154. člena CZ. Rok, katerega prekoračitev bi pomenila izgubo pravice do izdaje odločbe, je rok iz 4. odstavka 154. člena CZ, ki določa, da se naknaden obračun carinskega dolga v skladu s točko (a) 154. člena CZ lahko opravi v petih letih po nastanku carinskega dolga. V tem primeru je dolg nastal dne 28. 3. 1998, prvostopenjska odločba pa je bila izdana 30. 11. 1998, torej znotraj predpisanega petletnega roka. Ker je po mnenju tožene stranke dejansko stanje v izpodbijani odločbo pravilno in popolno ugotovljeno, prav tako pa je carinarnica pojasnila, kako je določila carinsko vrednost blaga in obračunala carino in prometni davek, je tožena stranka na podlagi 240. člena ZUP zavrnila pritožbo kot neutemeljeno.

Tožnica tožbo vlaga zaradi nepravilne uporabe materialnega prava in kršitve določb postopka. V tožbi navaja, da je v 1. odstavku 154. člena CZ določen materialni in ne inštrukcijski rok, saj gre za pravico carinskega organa, da v določenem desetdnevnem roku, odkar izve, da je carinski dolg nastal, le-tega naloži v plačilo dolžniku. Pri 1. odstavku 154. člena CZ gre po njenem prepričanju za subjektivni materialni rok, pri 4. odstavku istega člena pa za objektivni materialni rok. Zamuda materialnega roka pomeni izgubo pravice, kar je nenazadnje mogoče sklepati tudi iz besednih zvez kot so "najpozneje v roku deset dni, in "se lahko opravi v petih letih" ali "je mogoč v enem letu". Materialni roki zato niso inštrukcijski roki, so pa lahko materialni roki prekluzivni ali zastaralni (Dr. Vilko Androjna: Upravni postopek in upravni spor, 1992, stran 109 in 110). Tožničino ugotovitev o pravni naravi predmetnega roka naj bi potrjevala tudi sprememba 154. člena CZ (Uradni list RS, št. 32/99), ki tega roka ne določa več. Tako kratek rok je po njenem mnenju gotovo pomenil visoko stopnjo pravne varnosti, saj je carinske organe silil, da hitro in vestno opravljajo svoje naloge po CZ. Ker je torej carinarnica zamudila rok za izdajo odločbe, bi to morala tožena stranka tudi upoštevati. Tožnica pri tem še navaja, da so bile uvozne dajatve tudi prisilno izterjane, kljub pritožbi, da je bil postopek prisilne izterjave ustavljen in odpravljena vsa dejanja, zahteva za vračilo izterjanega zneska pa s strani tožene stranke zavrnjena. Nadalje ugotavlja, da znesek prometnega davka ni bil obračunan v skladu z Zakonom o prometnem davku (Uradni list RS, št. 4/92, 9/92 - popravek, 71/93, 16/96 ter 3/98, v nadaljevanju ZPD) - tarifo prometnega davka, ki je 11. točki tarifne številke 2 za obutev kot predmet obdavčitve predvidela 10 % stopnjo obdavčitve. Iz odločbe carinarnice izhaja, da so bili čevlji obdavčeni z 20 % stopnjo prometnega davka, kar je splošna stopnja za vse proizvode, namenjene končni potrošnji. Slednjega sicer ni navajala v pritožbi, vendar sporno davčno stopnjo navaja tudi tožena stranka, čeprav bi morala ob odločanju o pritožbi po uradni dolžnosti paziti na pravilno uporabo materialnega prava, in je bil zato po njenem prepričanju prometni davek preveč obračunan v višini 11.467,50 SIT. Tožnica glede na vse navedeno predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter s sodbo odloči o stvari ter toženi stranki naloži, da tožnici povrne znesek uvoznih dajatev v višini 38.892,00 SIT, oziroma podrejeno, da toženi stranki naloži, da tožnici povrne znesek uvoznih dajatev v delnem znesku 11.467,50 SIT.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno. V zvezi s tožbenimi navedbami glede pravilne uporabe stopnje prometnega davka pa dodaja, da je bil prometni davek pravilno odmerjen v višini 20 % iz tarifne številke 1 po takrat veljavnem v 78. členu ZPD, zato je neutemeljen zahtevek tožnice po obračunu 10 % prometnega davka iz tarifne številke 2. Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem upravnem sporu ni prijavilo.

Tožba ni utemeljena.

Iz podatkov upravnih spisov nesporno izhaja, da je carinski organ prve stopnje na podlagi sodelovanja z italijanskimi carinskimi organi pridobil račun št. 209 z dne 28. 3. 1998, izdan s strani italijanskega prodajalca, za čevlje v vrednosti 1.250.000,00 ITL ter pripadajoči obrazec za povračilo davka (IVA) za opravljen nakup. Prav tako ni sporno, da je tožnica še istega dne z namenom pridobitve pravice do povračila davka v potrditev predložila italijanskemu carinskemu organu vse citirane listine, ki se glasijo nanjo. Tožena stranka je ugotovila, da je tožnica carinsko blago nezakonito vnesla na območje Republike Slovenije, ker blaga ni ustno deklarirala in ni prijavila pravilne vrednosti blaga. Če bi tožnica ob vnosu na carinsko območje blago res deklarirala in prijavila pravilno vrednost blaga, bi carinski organ tudi po mnenju sodišča nedvomno ugotovil, da niso izpolnjeni pogoji za brezcarinski vnos carinskega blaga. Sicer pa tožnica v tožbi navedenih ugotovitev izpodbijane odločbe ne prereka, zato sporno ostaja le, ali so ji bile carinske in druge uvozne dajatve obračunane pravočasno in v pravilnem znesku.

V skladu z 2. odstavkom 144. člena CZ se šteje za nezakonit vnos blaga na carinsko območje med drugim tudi vnos blaga v nasprotju z 32. členom CZ, ki pomeni kršitev obveznosti predložitve blaga pri pristojnem carinskem organu, carinski dolg pa nastane v trenutku nezakonitega vnosa blaga, ki predstavlja podlago za naknaden obračun carinskega dolga. Kadar carinski organ ugotovi, da je zaradi nezakonitega ravnanja s carinskim blagom nastal carinski dolg, tako kot je to v obravnavanem primeru, mora najpozneje v roku deset dni po ugotovitvi nastanka obveznosti izdati po uradni dolžnosti odločbo, s katero naloži dolžniku, da poravna nastalo obveznost (točka (a) 1. odstavka 154. člena CZ). Po tožničinem mnenju je treba navedeni desetdnevni tok šteti za materialen prekluziven rok, ki ga ni mogoče podaljšati, zato naj bila z odločbo carinarnice obveznost plačila carinskih in drugih uvoznih dajatev prepozno naložena. Tudi po presoji sodišča je desetdnevni rok, ki je določen za naknaden obračun carinskega dolga v 1. odstavku 154. člena CZ, inštrukcijski rok, ki spada med zakonite procesne roke. Prekoračitev inštrukcijskega roka, ki velja za organ, ki mora v določenem časovnem obdobju opraviti določeno dejanje, nima pravnih posledic za organ, kot tudi ne za stranko, in ne vpliva na odločitev. Zato prekoračitev desetdnevnega roka za izdajo odločbe ni vplivala na njeno zakonitost, saj navedenega roka ni mogoče šteti med prekluzivne materialne roke, kot to zmotno ugovarja tožnica. Tudi sprememba CZ (Uradni list RS, št. 32/99) ne kaže na drugačno pravno naravo spornega roka, saj je obveznost izdaje odločbe po novem besedilu zakona za carinski organ določena tako, da mora odločbo izdati takoj, ko pridobi podatke, potrebne za izračun dolga in podatke, ki omogočajo določitev carinskega dolžnika. Torej je desetdnevni rok spremenjen celo v takojšnjo obveznost carinskega organa, da ob izpolnjenih pogojih izda odločbo. Zato je pravilno stališče tožene stranke, da mora carinski organ v primerih naknadnega obračuna carinskega dolga upoštevati petletni rok iz 4. odstavka 154. člena CZ, prekoračitev katerega bi pomenila izgubo pravice do izdaje odločbe.

Sodišče v zvezi z ugovorom nepravilne uporabe stopnje prometnega davka ugotavlja, da je neutemeljen. ZPD v 78. členu določa, da v primerih, ko pri uvozu proizvodov, namenjenih za uporabo v lastnem gospodinjstvu, ki jih državljani Republike Slovenije prinesejo s seboj ob prihodu iz tujine, kjer se obračunava carina po enotni carinski stopnji, razen proizvodov, za katere je predpisana oprostitev plačila davka od prometa proizvodov, carinarnica obračuna davek od prometa proizvodov po stopnji iz tarifne številke 1 tarife davka od prometa proizvodov. Slednje pa pomeni, da v primerih, ko carinski organ obračuna carino po enotni carinski stopnji, obračuna tudi prometni davek po splošni 20 % stopnji iz tarifne številke 1 tarife davka od prometa proizvodov, in ne po stopnji, ki je določena za posamezne proizvode v drugih tarifnih številkah. Ker v obravnavani zadevi sporno carinsko blago zaradi nezakonitega vnosa v državo ni oproščeno plačila carine in je bila carina pravilno obračunana po enotni 15 % carinski stopnji, je bil pravilno obračunan tudi prometni davek po splošni 20 % stopnji tarife davka od prometa proizvodov. Tožena stranka se v izpodbijani odločbi pri presoji pravilnosti uporabe stopnje prometnega davka izrecno ni sklicevala na določilo 78. člena ZPD, temveč je to storila šele v odgovoru na tožbo. Vendar opustitev navedbe materialne podlage, pri čemer je pravilno navedena stopnja prometnega davka, po presoji sodišča ne predstavlja kršitve, ki bi vplivala na drugačno odločitev v tej zadevi. Sodišče v zvezi s tem še ugotavlja, da v izreku prvostopne odločbe niso navedeni carinska stopnja, stopnja prometnega davka, carinska osnova in datum nastanka carinskega dolga. V izreku sta navedena zneska carine in prometnega davka za sporno carinsko blago, ki je natančneje opredeljeno šele v obrazložitvi, vendar po presoji sodišče to ne predstavlja absolutne bistvene kršitve postopka, na katero sodišče pazi po uradni dolžnosti.

V zvezi zatrjevanimi nepravilnostmi v izvršilnem postopku sodišče tožnici pojasnjuje, da se ne nanašajo na predmetni upravni spor, kjer gre le za presojo pravilnosti in zakonitosti naknadnega obračuna carinskih in drugih uvoznih dajatev.

Sodišče tako ugotavlja, da so bili podani pogoji za naknaden obračun carinskega dolga v skladu z določili točke (a) 1. in 4. odstavka 154. člena CZ, zato je izpodbijana odločba pravilna in v zakonu utemeljena. Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 ter 65/97 - popravek ter 70/00).