Jedro

Na podlagi ugotovitve, da je bila pogodba, datirana z dnem 15. 2.2007, s katero je toženka prodala sporni del nepremičnin tožniku, sestavljena in podpisana po letu 2007, ko toženka ni bila (več) sposobna za razsojanje in se ni več zavedala, kaj podpisuje oziroma kakšno pogodbo sklepa, je pravilen zaključek, da je takšna pogodba neobstoječa oziroma nična.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana odločba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo dovolilo spremembo tožbe (I. točka izreka), zavrglo tožbo glede zahtevka na ugotovitev lastninske pravice tožnika (po nasprotni tožbi toženca)1 na (v tožbi opisanem in v priloženi skici označenem) delu parcele 1877/1, 1878/1 in 1879 (II. točka izreka) ter zavrnilo tožbeni zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine za vknjižbo lastninske pravice do celote v korist tožnika pri nepremičnini, ki bo po izvedbi elaborata zemljiškoknjižnih meritev dobila novo oznako v k. o. ... (III. točka izreka). Ugodilo pa je tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi, s katero je toženka (po nasprotni tožbi tožnica)2 uveljavljala ničnost prodajne pogodbe z dne 15. 2. 2007 za 1/2 nepremičnine, parc. št. 1877/1, k. o. ..., sklenjene med toženko kot prodajalko in tožnikom kot kupcem, ter tožniku naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženke v znesku 4.344 EUR (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik sam in po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP.3 V pritožbi, vloženi po pooblaščencu, izpodbija III. in IV. točko izreka sodbe in predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma sodbo spremeni tako, da njegovemu tožbenemu zahtevku ugodi in zavrne nasprotni tožbeni zahtevek toženke. Vztraja, da je pogodbo z dne 15. 2. 2007, s katero je od toženke kupil sporne nepremičnine, lastnoročno napisala toženka, ki je dementna postala šele v letu 2011, zaradi česar ji je bila v letu 2013 odvzeta poslovna sposobnost. Sodišče prve stopnje je o veljavnosti pogodbe z dne 15. 2. 2007 odločilo na podlagi predpogodbe z dne 19. 4. 2011, ki jo je toženka v spis vložila v nasprotju z določilom 286. člena ZPP. Na naroku 23. 11. 2018 je tožnik predložitvi in vpogledu v predpogodbo, dopisu Varuha človekovih pravic z dne 16. 11. 2018 in dopisu Ministrstva za pravosodje z dne 13. 11. 2018 nasprotoval in trdil, da bi toženka te listine lahko pridobila do konca prvega naroka za glavno obravnavo. Odločitev sodišča o tem, zakaj je predpogodbo štelo za pravočasno predloženo, je neobrazložena, sodba pa obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Listino z dne 19. 4. 2011 je za tožnikov postopek izdelalo podjetje P., d. o. o., česar pa tožnik, zaslišan na naroku dne 23. 11. 2018, ni znal pojasniti, saj je pri podjetju zgolj naročil, da mu uredijo problem z vzajemnostjo. Nobene pogodbe ni pisal sam, saj je za kaj takšnega povsem nesposoben. Pritožbi prilaga potrdilo o prejemu potrdila o pravnomočnosti z dne 7. 10. 2011, iz katerega je razvidno, da je zanj ta postopek vodilo podjetje P. in da ne gre za nekakšno sprenevedanje. Pritožniku, ki je sestavo listine z dne 19. 4. 2011 zaradi svojega nerazumevanja prepustil strokovnjakom, še danes ni jasno, zakaj je v predpogodbi navedeno, da bo kupnina šele plačana, saj to ni bilo res. Ker na zapisano ni bil pripravljen, tega ob svojem zaslišanju ni znal pojasniti, sicer bi se za odgovor obrnil na P. Zagotovo pa gre za razloge na strani sestavljavcev listine, ker niso mogli predložiti lastnoročne pogodbe. Ob tem ponovno opozarja, da je makedonski državljan z očitno slabo zmožnostjo komuniciranja in določenih dejstev ni znal enostavno pojasniti. Nelogično je sklepanje, da je tožnik s pogodbo z dne 19. 4. 2011 poskušal manipulirati, saj je v tej pogodbi predmet nakupa ožji kot v pogodbi z dne 5. 2. 2007 in v obeh potrdilih o plačilu kupnine iz leta 2007. Sodišču očita, da je prav zaradi njegove nerodnosti in oteženega komuniciranja nekritično verjelo toženki oziroma njenemu skrbniku ter njegovi družini in povsem spregledalo njihov neposreden interes za uspeh v tej pravdi, saj so potencialni dediči po toženki. Prav tako ni upoštevalo trditev, da je bila toženka s svojimi sorodniki zaradi stare zapuščinske zadeve sprta, kar je potrdila tudi priča A. V. Opozarja na izpovedi prič J. K. in A. V., ki na nikakršen način nista zainteresirani za izid te pravde in v celoti potrjujeta tožnikov nakup toženkine nepremičnine v letu 2007. Sodišče je v obrazložitvi izpodbijane sodbe pomanjkljivo povzelo izpovedbo priče A. V., ki je med drugim povedal, da mu je toženka med letoma 2000 in 2010 pojasnila, da mu ne more prodati vrta, ker je že prodala M. A. Nelogična in z ničemer podprta je ugotovitev sodišča, da toženka že v letu 2007 ni bila razsodna. Predpogodbo z dne 19. 4. 2011, glede katere se je očitno res pojavila nerodnost, saj glede plačila kupnine res ni v skladu z dejansko sklenjenimi dokumenti iz leta 2007, je sodišče tudi napačno interpretiralo, saj je zapisalo, da iz njene vsebine izhaja, da pred tem ni bila sklenjena nobena druga pogodba. V predpogodbi namreč takšnega določila ni.

3. V pritožbi, ki jo je tožnik vložil sam in je mestoma težko razumljiva, sodišču očita pristranskost, češ da ni upoštevalo niti ene njegove navedbe niti izpovedi njegovih prič, in da ga je že vnaprej določilo za poraženca. Navaja, da so mu zahtevki v izreku sodbe neznani, da mu nihče ni razložil, da je prišlo do spremembe in da je tožil le na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila. Poziva sodišča in zahteve toženke za spremembo zahtevka ni razumel. Prav tako ni dal soglasja za nasprotno tožbo. Za zavrnitev ugotovitvenega zahtevka krivi svojo odvetnico, ki mu ni razložila, kako mora izkazati pravni interes. Dalje trdi, da vsi dokumenti in odločbe, vložene v spis, ki jih sodišče navaja v točki 17, ne sodijo v njegov primer. Bistveno je mnenje sodnega izvedenca psihiatrične stroke dr. D. T., ki je bilo odločilno v zadevi K., da se je demenca začela že leta 2008, s katerim se tožnik v celoti strinja. S tem so odpravljeni vsi dvomi o toženkini poslovni sposobnosti v letu 2007. Glede na izvedensko mnenje je razpravljanje sodišča o toženkini poslovni sposobnosti nedopustno in brezpredmetno. Protispisna je izjava toženkinega skrbnika, da toženka ni bila sposobna nič lastnoročno napisati, hkrati pa se v eni od pripravljalnih vlog čudi njeni lastnoročno napisani pogodbi. Sodišču očita, da ne poda ključne ugotovitve, v katerem obdobju je bila toženka še sposobna vsebinsko sestaviti in lastnoročno napisati pogodbo, in da poskuša trenutek sklenitve pogodbe na vsak način premakniti na čas po letu 2009, ko po izjavah skrbnika in izvedenca toženkina zmožnost pisanja, kaj šele sestave pogodbe, postane vprašljiva. Kot M. A. , ki ne zna ne slovensko ne makedonsko, nima sposobnosti, da bi vnaprej diagnosticiral toženkino zdravstveno stanje in ga izkoristil za manipulacijo, prav tako ne bi znal sestaviti pogodbe, ki bi jo toženka potem le prepisala. Da je skrbnik z družino v času od leta 2005 dalje, ko naj bi se pri toženki začeli pojavljati prvi znaki demence, zaznal samo tri sumljive primere njenega vedenja, pomeni, da je bila toženka bolj zdrava, kot jo želijo prikazati, ali pa z njo niso imeli stikov. Glede zatrjevanih stikov ne predložijo nobenega materialnega dokaza, sodišče pa jim verjame na besedo. Sodišča tudi ni zanimalo, zakaj od leta 1999 do 2011 niso stopili v stik s tožnikom, čeprav je hodil po istem vrtu, obnavljal gospodarski objekt in se družil z njihovo teto. Navaja še, da je imel sporni objekt vsa leta v posesti, od leta 2007 pa v dobri veri tudi v lasti, in da temu ni nihče nasprotoval. 4. Toženka v odgovoru na pritožbo po svojem skrbniku predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Tožnik v tej zadevi uveljavlja lastninsko pravico na delu nepremičnin v lasti toženke. Sodišče prve stopnje je obravnavalo med postopkom spremenjeni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal ugotovitev lastninske pravice na spornem delu nepremičnin – ta del tožbe je sodišče zavrglo4 – in izstavitev zemljiškoknjižne listine za vknjižbo lastninske pravice na tožnikovo ime, kar je bilo z izpodbijano sodbo zavrnjeno. Ker je tožnika pred sodiščem prve stopnje zastopala pooblaščenka – odvetnica, se ne more sklicevati na to, da poziva za spremembo tožbe ni razumel oziroma da zanj ni vedel. S takšnimi navedbami in z obtoževanjem svoje odvetnice za zavrnitev (pravilno: zavrženje) ugotovitvenega dela tožbe posega v notranje (mandatno) razmerje med odvetnikom in njim kot zastopano stranko, ki ni predmet te pravde. Navzven, nasproti tretjim, se namreč stranka ne more uspešno sklicevati na pooblaščenčevo neustrezno izpolnjevanje mandatne pogodbe. Po drugi strani ni povsem jasno, kaj želi pritožnik s tem doseči, saj v pritožbi sam navaja, da je tožil le na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, kar kaže na to, da interesa za vložitev ugotovitvenega zahtevka sploh nima. Prav tako ni utemeljena pritožbena navedba, da ni dal soglasja za nasprotno tožbo. Skladno s 183. členom ZPP za nasprotno tožbo ni potrebna privolitev oziroma soglasje nasprotne stranke.

7. Tožbeni zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine (ki ga je sodišče vsebinsko obravnavalo) je tožnik utemeljeval s trditvami, da je 15. 2. 2007 s toženko sklenil prodajno pogodbo za nepremičnino parc. št. 1877/1, k. o. ... (oziroma dele nepremičnin5), ki skladno z dogovorom (nezapisanim v pogodbi) v naravi predstavlja gospodarsko poslopje in pripadajoče zemljišče, in da je bilo med njima dogovorjeno, da bo prepis lastninske pravice izveden takoj, ko bo to mogoče (ker se v letu 2007 tožnik kot makedonski državljan ni mogel vpisati v zemljiško knjigo). Toženka je preko svojega skrbnika z nasprotno tožbo uveljavljala ničnost navedene pogodbe, ker naj bi bila v času njenega sklepanja že (dejansko) poslovno nesposobna, tožnik pa naj bi njeno stanje zlorabil oziroma jo z manipulacijo pripravil do podpisa.

8. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno: - da je bila s pravnomočno sodno odločbo z dne 16. 3. 2013 toženki popolnoma odvzeta poslovna sposobnost ter pravica voliti in biti voljen, - da je bil toženki z odločbo Centra za socialno delo X. z dne 8. 5. 2013 za skrbnika postavljen njen nečak I. Z., - da je bilo s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani P 1204/2012-I z dne 5. 11. 2014 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2231/2015 z dne 28. 10. 2015 ugotovljeno, da sta nični dve prodajni pogodbi, ki jih je toženka kot prodajalka sklenila dne 21. 5. 2009 in 10. 8. 2011 s kupcem L. K., ker je obe pogodbi sklenila v nerazsodnem stanju oziroma v stanju dejanske popolne poslovne nesposobnosti, kar je ugotovil sodni izvedenec psihiatrične stroke primarij dr. D. T., ki je v svojem mnenju začetek demence pri toženki postavil v leto 2008, - da je imel tožnik od leta 1999 v najemu prostor v gospodarskem poslopju na nepremičnini v lasti toženke, ki si ga je uredil za bivanje, pri čemer ni plačeval najemnine, je pa opravljal različna dela in toženki pomagal pri obdelavi vrta ter gospodinjskih opravilih, - da je tožnik tožbeni zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine za vpis v zemljiško knjigo na spornih nepremičninah oprl na prodajno pogodbo med njim kot kupcem in toženko kot prodajalko z dne 15. 2. 2007, - da je bilo potrdilo o prejemu kupnine s strani notarja potrjeno šele v letu 2014, ne pa v letu 2007, ko naj bi bila kupnina plačana (tožnik je predložil potrdili z dne 15. 2. 2007 in 20. 11. 2007, iz katerih izhaja, da je plačal dvakrat po 10.000 EUR), - da se tožnik ni mogel vpisati v zemljiško knjigo, ker vzajemnost med Republiko Slovenijo in Republiko Makedonijo takrat (v letu 2007) ni obstajala, - da tožnik v drugi (zgoraj omenjeni) pravdni zadevi med toženko in L. K., v kateri je nastopal kot priča na strani toženke (tam tožnice) oziroma njenega skrbnika, ni nikomur omenil, da je toženka sporne nepremičnine že prej prodala njemu, niti ni tega povedal skrbniku v letu 2011, ko ga je obvestil, da je toženka nepremičnine prodala L. K., - da je tožnik v letu 2011 v postopku priznanja vzajemnosti Ministrstvu za pravosodje predložil pogodbo med pravdnima strankama, imenovano predpogodba, z dne 19. 4. 2011, katere predmet je nekoliko ožji od predmeta pogodbe z dne 15. 2. 2007 (gospodarsko poslopje v izmeri 74 m² ter sorazmerni del dvorišča kot funkcionalno zemljišče v izmeri cca 87 m², parc. št. 1877/1, k. o. ...), in v kateri je določeno, da bo kupnino v višini 20.000 EUR tožnik šele poravnal v rokih in na način, ki ga bosta stranki sporazumno določili tudi z upoštevanjem vlaganj v nepremičnino, - da tožnik ni znal pojasniti, zakaj razpolaga z dvema pogodbama, zakaj v predmetni pravdi ni predložil pogodbe z dne 19. 4. 2011 oziroma zakaj Ministrstvu za pravosodje ni predložil pogodbe z dne 15. 2. 2007, ter zakaj iz vsebine predpogodbe izhaja, da kupnina še ni plačana.

9. Na podlagi navedenih dejanskih ugotovitev je sodišče prve stopnje zaključilo, da pogodba, datirana z dnem 15. 2. 2007, ni bila sestavljena in podpisana tega dne, ampak kasneje, v času, ko toženka ni bila (več) sposobna za razsojanje in se ni več zavedala, kaj podpisuje oziroma kakšno pogodbo sklepa. Zato je ugodilo toženkinemu zahtevku iz nasprotne tožbe in odločilo, da je sporna pogodba nična, tožnikov zahtevek za izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine za vpis njegove lastninske pravice pa je zavrnilo.

10. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi upoštevalo dokaze, ki jih je toženka predložila prepozno (286. člen ZPP). Toženkin skrbnik je na naroku 23. 11. 2018 predložil predpogodbo pravdnih strank z dne 19. 4. 2011, pojasnilo Ministrstva za pravosodje z dne 13. 11. 2018 in Varuha človekovih pravic z dne 16. 11. 2018, kar vse mu je ministrstvo posredovalo v zvezi z vprašanjem vzajemnosti glede pridobivanja lastninske pravice na nepremičninah med Republiko Slovenijo in Republiko Makedonijo, s katerim se je med postopkom obrnil nanj. Glede na to, da je sodišče prve stopnje ministrstvo predhodno tudi samo zaprosilo za pojasnilo v zvezi z vzajemnostjo med državama, je z vložitvijo teh listin toženka le opozorila na tedaj veljavno pravo, za pravna vprašanja pa pravila o prekluziji ne veljajo. V 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe so podani zadostni razlogi tudi glede pravočasnosti predložitve predpogodbe z dne 19. 4. 2011, zato ni podana bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ob upoštevanju dejstva, da je tožnik v eni od predhodnih pripravljalnih vlog zatrjeval, da je na ministrstvu pridobil podatek o tem, da vzajemnost med državama obstaja, za to pa ni predložil nobenega dokaza, in dejstva, da je skrbnik toženke za predpogodbo izvedel šele potem, ko se je na ministrstvu sam pozanimal o tožnikovem primeru, je sodišče pravilno dopustilo tudi ta dokaz. Ker gre za listino, katere obstoj toženkinemu skrbniku ni mogel biti poznan in na katero je naletel slučajno, mu ni mogoče očitati, da bi jo mogel predložiti do konca prvega naroka za glavno obravnavo. Četudi bi šlo za prepozno predložen dokaz, kot trdi tožnik, pa ni mogoče mimo dejstva, da mora v skladu s pravili, ki urejajo prekluzijo (286. člen in 286.a člen ZPP), sodišče v vsakem konkretnem primeru pretehtati, ali bi dopustitev takega dokaza zavlekla reševanje spora. Glede na to, da je bil obravnava zaključena na naroku, na katerem je bila predložena listina, je očitno, da njena kasnejša predložitev ni zavlekla postopka. Da bi bilo drugače, pa ne trdi niti pritožnik.

11. Neutemeljeni so pritožbeni očitki o zmotnosti ugotovitve, da pogodba ni bila sklenjena (že) v letu 2007. Sodišče prve stopnje je ustrezno ovrednotilo predpogodbo, ki je bila datirana s kasnejšim datumom (19. 4. 2011) in v kateri je navedeno, da kupnina sploh še ni (bila) plačana. Kot je ugotovljeno v izpodbijani sodbi, tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje neskladja med listinami iz leta 2007 in listino iz leta 2011 bodisi ni želel bodisi ni znal pojasniti. Zaslišan na naroku 23. 11. 2018 je potrdil, da je ministrstvu v postopku priznanja vzajemnosti predložil predpogodbo z dne 19. 4. 2011, ni pa znal pojasniti obstoja dveh pogodb z različnima datumoma in odgovoriti na vprašanje, zakaj sodišču ni predložil predpogodbe z dne 19. 4. 2011 oziroma zakaj ministrstvu ni predložil pogodbe z dne 15. 2. 2007 ter zakaj se predmet pogodbe iz leta 2011 nekoliko razlikuje od predmeta pogodbe iz leta 2007. Okoliščine v zvezi s sestavo listine (predpogodbe), datirane z dnem 19. 4. 2011, pojasnjuje šele v pritožbi. Poleg tega, da gre za nedovoljeno navajanje novih dejstev (prvi odstavek 337. člena ZPP), ni mogoče mimo dejstva, da je tožnika ves postopek zastopala pooblaščenka in da mu je bila zagotovljena tudi pravica do tolmača. Ob upoštevanju navedenega je pritožbeno pojasnilo, da je makedonski državljan in da zaradi slabih zmožnosti komuniciranja določenih dejstev ni znal (enostavno) pojasniti, neprepričljivo.

12. V izpodbijani sodbi je pravilno ovrednoteno tudi dejstvo, da je bilo potrdilo o plačilu oziroma prejemu kupnine, ki naj bi izviralo iz leta 2007, notarsko potrjeno šele v letu 2014. Prepričljiv je sklep, da tudi navedeno dejstvo kaže na to, da kupnina ni bila plačana oziroma da pogodba ni bila sklenjena že v letu 2007. V zvezi s tem toženka v odgovoru na pritožbo utemeljeno opozarja na 3. člen pogodbe z dne 15. 2. 2007, v katerem je navedeno, da je kupec 10.000 EUR plačal ob sklenitvi predpogodbe. Da je bilo plačilo izvedeno v skladu z določili predpogodbe, je navedeno tudi na lastnoročno napisanem potrdilu o prejemu drugega obroka plačila v višini 10.000 EUR, datiranem z dnem 20. 11. 2007. Toženka utemeljeno opozarja, da navedeno še dodatno dokazuje, da so bili pogodba iz leta 2007 in potrdila o plačilih antidatirani. Ker je logično, da se predpogodba sklepa pred pogodbo, odsotnosti določbe v predpogodbi o tem, da pred njeno sklenitvijo ni bila sklenjena nobena druga pogodba, ni mogoče razlagati tako, kot želi prikazati tožnik.

13. V prid pravilnosti gornjega zaključka govori tudi – v pritožbi neizpodbijano – dejstvo, da tožnik v drugi (predhodni) pravdni zadevi, v kateri je šlo prav tako za presojo veljavnosti dveh pogodb (iz leta 2009 in 2011), s katerima je toženka prodala svoje nepremičnine drugemu kupcu (L. K.), kljub svoji vključenosti v postopek ni nikomur omenil, da je toženka sporne nepremičnine že prej prodala njemu. Glede na njegovo zatrjevanje, da je bila tu obravnavana sporna pogodba sklenjena v letu 2007, bi bilo razumno pričakovati, da bi to storil. Njegovo ravnanje je še manj razumljivo, če upoštevamo dejstvo, da je bil prav tožnik tisti, ki je toženkinega skrbnika v letu 2011 obvestil, da je toženkine nepremičnine kupil sosed L. K. 14. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da je sodišče nekritično sledilo toženkinemu skrbniku in z njegove strani predlaganim pričam, ki so toženkini sorodniki in s tem kot potencialni dediči zainteresirani za izid pravde. V razlogih izpodbijane sodbe resda ni povzeta celotna izpoved priče A. V., vendar zakon tega niti ne zahteva. Zadošča, da je sodišče prve stopnje pojasnilo, na katere dokaze je oprlo svojo odločitev in zakaj, ter da je navedlo odločilna dejstva. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je po zaslišanju prič in ob izvedenih listinskih dokazih ugotovilo, da tožnik ni dokazal, da je bila pogodba dejansko sklenjena leta 2007. Izpoved omenjene priče, ki naj bi vedela za domnevno prodajo spornega zemljišča tožniku in ki jo je časovno umestila med leti 2000 in 2010, ob upoštevanju dejstva, da je s toženko imela le občasne stike, ne vnaša dvoma v pravilnost dokazne ocene. Zanesljivost dejstva, o katerem je izpovedala priča, zmanjšuje tudi dejstvo, da je toženka (najkasneje) v letu 2008 že kazala znake demence. Da bi vnesel dvom o pravilnem ovrednotenju pričine izpovedbe, bi moral pritožnik izpodbiti tudi verodostojnost ostalih indicev, na katerih temelji dokazna ocena v izpodbijani sodbi, tega pa ni uspel. Pritožbena trditev, da je priča J. K. izpovedala o tožnikovem nakupu nepremičnine v letu 2007, pa ne drži. Priča je namreč povedala, da je videl, da tožnik ureja del poslopja za bivanje, ni mu pa tožnik nikoli rekel, da je ta del del kupil. 15. Na podlagi ugotovitev, da je bila pogodba, s katero je toženka prodala sporni del nepremičnin tožniku, sklenjena v času, ko ni bila več sposobna izjaviti svoje prave volje oziroma razumeti pomena svojih dejanj, je odločitev o ničnosti pogodbe in posledični zavrnitvi zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila pravilna.6

16. Ker je bilo nasprotnemu tožbenemu zahtevku za ugotovitev ničnosti sporne prodajne pogodbe treba ugoditi (že) zaradi ugotovljene toženkine poslovne nesposobnosti v času sklenitve sporne (pred)pogodbe, so za odločitev nepomembne ugotovitve v izpodbijani sodbi o obstoju toženkine sposobnosti za razsojanje že v letu 2007. O pritožbenih navedbah, s katerimi tožnik izpodbija pravilnost navedene ugotovitve, se zato ni treba izreči. 17. Ker po navedenem pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano odločbo sodišča prve stopnje7 (353. člen ZPP).

18. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, ni upravičen do povrnitve stroškov pritožbenega postopka. Odločitev o zavrnitvi njegovega predloga za povrnitev teh stroškov je vključena v odločitvi o zavrnitvi pritožbe (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).

1 V nadaljevanju tožnika. 2 V nadaljevanju toženka. 3 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami, v nadaljevanju ZPP. 4 Iz razlogov v izpodbijani sodbi, s katerimi je sodišče utemeljilo odločitev o zavrženju navedenega dela tožbe (12. točka obrazložitve), izhaja neutemeljenost – in ne nedopustnost - zahtevka. Ker odločitev izpodbija le tožnik, za morebitno spremembo odločitve nima interesa. 5 Kasneje se je izkazalo, da se predmet prodaje razteza na več parcelnih številk, ne le na 1877/1, kot izhaja iz tožbenega zahtevka. 6 Primerjaj 41. in 94. člen OZ (Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami). 7 Sodišče prve stopnje je spremembi in delnem zavrženju tožbe odločilo s sodbo, čeprav bi moralo v tem delu (v I. in II. točki izreka) odločiti s sklepom. Ker je glede na vsebino odločitve jasno, da gre za sodbo in sklep (drugačna navedba predstavlja pisno pomoto, odpravljivo s popravnim sklepom), je pritožbeno sodišče to upoštevalo pri svoji odločitvi.