Jedro

Nedopustna ravnanja obeh udeležencev gostilniškega prerivanja predstavljajo nerazdružljivo celoto dogajanja. Njihova bistvena značilnost je stopnjevanost (vsako naslednje ravnanje je bilo silovitejše) ter to, da so bila hkrati posledica (prejšnjih) in vzrok (kasnejših) ravnanj, ki skupaj predstavljajo gostilniški pretep oziroma prerivanje, ki se je za tožnika tragično končalo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženca zavezalo, da mora tožniku plačati 3.027.422 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 67.422 SIT od 1.7.1997 dalje, od zneska 2.960.000 SIT pa od dneva izdaje sodbe. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in toženca zavezalo, da mora tožniku povrniti 42.454 SIT pravdnih stroškov. Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbi pravdnih strank in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da znaša tožnikov prispevek k nastanku škodnega dogodka 60%, skupen znesek odškodnine za nepremoženjsko škodo pa 7.400.000 SIT.

Toženec je vložil revizijo zoper tisti del sodbe pritožbenega sodišča, s katerim je njegova pritožba zavrnjena in potrjen dajatveni del sodbe sodišča prve stopnje. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava (določb 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in nasl. - ZOR), ter meni, da zaradi prvega dogodka, ko je toženec tožnika odrinil, tožnik ni utrpel nobene škode. Tožnik bi takrat lahko zapustil prizorišče, vendar se je zagnal v toženca, s tem pa se je vzročna zveza med toženčevim ravnanjem (ko je odrinil tožnika) in škodo prekinila. Pritožbeno sodišče je vzročno zvezo pojmovalo preširoko, saj dejstvu, da je toženec stal ob točilni mizi, ni mogoče pripisati tožnikovih poškodb, ki jih je dobil, ko sta se stranki med prerivanjem zaleteli v okensko steklo.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku, ki nanjo ni odgovoril. Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče sprejema pravno stališče sodišč prve in druge stopnje, da so tožnikove poškodbe posledica tudi toženčevega protipravnega ravnanja. Pravilni pravni argumentaciji, s katero je pritožbeno sodišče utemeljilo vzročno zvezo med toženčevim ravnanjem in tožnikovimi poškodbami, je revizijskemu sodišče težko še kaj dodati. Zato ne preostane drugo, kot da ponovi glavne poudarke tega, kar je pojasnilo že pritožbeno sodišče: Nedopustna ravnanja obeh udeležencev gostilniškega prerivanja (podrobno opisana na četrti do šesti strani sodbe sodišča prve stopnje in na drugi ter tretji strani sodbe pritožbenega sodišča) predstavljajo nerazdružljivo celoto dogajanja. Njihova bistvena značilnost je stopnjevanost (vsako naslednje ravnanje je bilo silovitejše) ter to, da so bila hkrati posledica (prejšnjih) in vzrok (kasnejših) ravnanj, ki skupaj predstavljajo gostilniški pretep oziroma prerivanje, ki se je za tožnika tragično končalo. Vsako od omenjenih ravnanj je bilo pogojeno s predhodnim in vsa predstavljajo nedopustna ravnanja, ki so pripeljala do nastanka škode (zato jih ni mogoče obravnavati ločeno, ampak le v medsebojni povezavi). Toženec bi lahko ostal le pri verbalnem prerekanju, ali pa tožnika ignoriral, posebej, ko je videl, da je vinjen. Vendar ni ravnal tako, ampak je z nedopustnega verbalnega ravnanja prešel na fizično in tožnika porinil, da je ta padel. Na toženčevo grobo reakcijo se je grobo odzval tožnik ter se zagnal vanj. Ta njegov odziv je neposredno, organsko povezan s toženčevim ravnanjem, kot je to povezano s tožnikovimi verbalnimi napadi na toženca.

Ker je tako materialno pravo (prvi odstavek 154. člena ZOR) pravilno uporabljeno, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo.