Jedro

Če je bilo delovno razmerje zaradi povečanega obsega dela sklenjeno za določen čas do treh mesecev, lahko zakonito preneha tudi pred potekom treh mesecev, če je prenehal povečan obseg dela, zaradi katerega je bilo delovno razmerje za določen čas sklenjeno.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da se glasi: " 1. Sklep o prenehanju delovnega razmerja z dne 31.1.1996, potrjen s sklepom odbora za varstvo pravic z dne 21.3.1996 se delno spremenita glede datuma prenehanja delovnega razmerja tako, da tožnici preneha delovno razmerje za določen čas z vročitvijo sklepa z dne 31.1.1996. 2. Ugotovi se, da je tožnici prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki z dnem vročitve sklepa o prenehanju delovnega razmerja dne 7.2.1996, tožena stranka pa je dolžna tožnici za čas od 1.2.1996 do 7.2.1996 priznati vse pravice iz delovnega razmerja in ji plačati plačo z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila ter odvesti vse davke in prispevke, ji priznati delovno dobo in jo vpisati v delovno knjižico. 3. V ostalem se tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepov o prenehanju delovnega razmerja ter priznanje obstoja delovnega razmerja z vsemi pravicami, vključno s plačo, za čas po 8.2.1996 z a v r n e ." V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 10.000,00 SIT, v osmih dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Tožnica je s toženo stranko sklenila delovno razmerje za določen čas. Po sklepu direktorja tožene stranke ji je po manj kot mesecu dni le-to prenehalo. Tožnica je menila, da je bilo prenehanje delovnega razmerja nezakonito, zato je s tožbo pri prvostopenjskem sodišču zahtevala razveljavitev sklepa o prenehanju delovnega razmerja. Prvostopenjsko sodišče je navedlo, da sta stranki sklenili delovno razmerje za določen čas zaradi potrebe dela. To je eden od razlogov, zaradi katerega se sme skleniti delovno razmerje za določen čas. Takšno delovno razmerje je sklenjeno za dobo do treh mesecev, lahko pa preneha tudi prej, če je prenehal povečan obseg dela. To se je v tem primeru tudi zgodilo, zato je prvostopenjsko sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo. Zoper to sodbo se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da sodba nima razlogov o bistvenih dejstvih. Ravno tako naj bi dejansko stanje ne bilo popolno ugotovljeno; prvostopensko sodišče naj bi prezrlo, da je tožena stranka delo za najmanj tri polne mesece obljubila več deset delavkam, le tožnici pa je prenehalo delovno razmerje. Pritožnica poudarja, da ji je bil ugotovitveni sklep o prenehanju delovnega razmerja vročen šele 7.2.1996, delavka pa je bila odslovljena 1.2.1996. Pritožnica še zatrjuje nepravilno uporabo materialnega prava, predvsem 17. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR), kakor tudi napačno odločitev prvostopenjskega sodišča o stroških postopka, saj naj bi jih s svojim molkom povzročila tožena stranka. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi. V odgovoru na pritožbo tožena stranka ponavlja, da je delovno razmerje s tožečo stranko sklenila za obdobje največ treh mesecev. Ker je začasno povečani obseg dela prenehal, je tožeči stranki delovno razmerje prenehalo, saj se je štelo, da je nastopil določljiv čas za prenehanje delovnega razmerja za določen čas. Sklep o prenehanju delovnega razmerja je bil le ugotovitvene narave. Tožena stranka še posebej poudarja, da tožeča stranka nima pravice do sodnega varstva, ker slednjega ni zahtevala v roku 15 dni od vročitve dokončne odločbe o ugovoru. Tožena stranka predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev prvostopenjske sodbe. Pritožba je delno utemeljena. Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje najprej na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/1999), ugotavljalo morebitne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP, in pravilno uporabo materialnega prava, na kar mora paziti po uradni dolžnosti. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje v postopku ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka. Glede na pritožbene navedbe je pritožbeno sodišče nato preizkusilo zakonitost pogodbe o zaposlitvi med tožečo in toženo stranko. Zadevna pogodba je bila sklenjena zaradi potrebe dela. Delovno razmerje za določen čas se lahko sklene iz razlogov, naštetih v 17. členu Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91, 73/93), pri čemer peta alineja določa začasno povečanje obsega dela. V konkretnem primeru je očitno šlo prav za ta razlog. Samo dejstvo, da "potrebe dela", izraz, uporabljen v pogodbi o zaposlitvi, dobesedno ne ustreza dikciji ZDR, ni pomembno, saj je očitno, da je šlo na delodajalčevi strani prav za prej omenjeni, zakonsko predvideni razlog. Iz pogodbe o zaposlitvi je razvidno, da sta glede trajanja oziroma prenehanja delovnega razmerja pogodbeni stranki imeli v mislih obdobje do treh mesecev in ne obdobja treh mesecev. Takšna razlaga je v prvi vrsti gramatikalne narave in se opira na pogodbo samo, obenem pa tudi iz izpovedi priče Č. izhaja, da so bile potrebe tožene stranke po delavkah nejasne oziroma da je bilo nemogoče natačno opredeliti, do kdaj bodo trajale. Upoštevaje povedano ima prvostopenjsko sodišče prav, ko obrazlaga, da delovno razmerje med strankama tega spora ni bilo sklenjeno za točno določeno časovno obdobje, temveč za obdobje do treh mesecev, kar pa je lahko bilo že prej, če je prenehal povečan obseg dela, ki je bil lahko edina podlaga za sklenitev delovnega razmerja za določen čas. Delovno razmerje za določen čas preneha s potekom časa, predvidenega za izvršitev dela, s potekom določenega časa oziroma z dnem, ko se vrne odsotni delavec (2. odstavek 17. člena ZDR). Pritožničine navedbe, da je bilo delavkam obljubljeno, da bodo delale tri mesece, so neupoštevne, saj je odločilnega pomena volja strank, izražena v pogodbi o zaposlitvi. Sklep o prenehanju delovnega razmerja je praviloma deklaratorne narave, vendar v primeru, kadar čas prenehanja delovnega razmerja ni določen vnaprej, delavcu ne more prenehati delovno razmerje pred vročitvijo sklepa. Zato pritožbeno sodišče ni moglo mimo dejstva, da je bil tožnici sklep vročen šele 7.2.1996. Tožeča stranka sicer ni priložila dokazov v prid svoji trditvi, da je sklep prejela 7.2.1996, do česar v pritožbenem postopku na podlagi 286. in 337. člena ZPP tudi ni upravičena. Vendar pa že iz dokumentacije v spisu izhaja, da je tožnica ugovor zoper navedeni sklep vložila dne 21.2.1996 (priloga A 3), kar bi v primeru, da ji je bil sklep resnično vročen že dne 1.2.1996, pomenilo, da je zamudila rok za ugovor, ki ga predpisuje 80. člen Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ, št. 60/89). Ker je pristojni organ tožene stranke tožničin ugovor vendarle obravnaval, pritožbeno sodišče zaključuje, da je bil napadeni sklep vročen tožnici šele 7.2.1996. Sklep o prenehanju delovnega razmerja in razlogi za tak sklep morajo biti delavcu vročeni v pisni obliki s podukom o pravici do ugovora (78. člen Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja). Tovrstni sklep ne sme imeti povratnega učinka, zato je tožnici delovno razmerje prenehalo z dnem vročitve. Sodišče je zato delno ugodilo pritožbi in prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je tožnici priznalo obstoj delovnega razmerja do 7.2.1996. Navedbe tožene stranke, da tožnica sploh ni upravičena do sodnega varstva, ker tega ni zahtevala v zakonsko predvidenem roku 15 dni od vročitve dokončne odločbe o ugovoru so netočne, saj iz listinske dokumentacije (priloga A 6) sledi, da tožena stranka v predvidenem 30-dnevnem roku ni odločila o ugovoru zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja. Drugostopenjski sklep je bil vročen tožnici kasneje, po vložitvi tožbe. Tožnica je zato pravočasno sprožila postopek pred delovnim sodiščem. Sodišče ni ugodilo pritožbi tožeče stranke glede odločitve o stroških, saj iz dokumentacije v spisu ne izhaja, da bi tožena stranka s svojim ravnanjem krivdno ali po naključju na njeni strani povzročila kakšne stroške tožnici v smislu 156. člena ZPP. Ker so uveljavljani pritožbeni razlogi delno utemeljeni, je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi in delno spremenilo izpodbijano sodbo, kot izhaja iz izreka, v ostalem pa pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (4. točka 358. člena, 353. člen ZPP). Odločitev o stroških pritožbenega postopka je sodišče sprejelo na podlagi 165. in 154. člena ZPP, pri čemer je upoštvalo, da je tožeča stranka uspela s pritožbo le z manjšim delom tožbenega zahtevka. Pritožbeno sodišče je določbe ZTPDR uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 1/91-I in 45/I/94).