Jedro

Nihče od prvotnih dvanajstih tožnikov ali njihovih pravnih naslednikov tožbe ni umaknil zato, ker bi toženci izpolnili zahtevek, zato so dolžni toženi stranki povrniti njene pravdne stroške.

Tožniki, ki tožbe niso umaknili, pa so stroške tožencem dolžni povrniti na podlagi določbe prvega odstavka 154. člena ZPP.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se znesek 344,65 EUR nadomesti z zneskom 201,04 EUR, znesek 612,93 EUR pa z zneskom 357,56 EUR; sicer se pritožba zavrne in sklep v preostalem nespremenjenem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da so tožniki dolžni v roku petnajst dni prvi toženki povrniti pravdne stroške v višini 344,65 EUR, drugemu in tretjemu tožencu pa v višini 612,93 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do dne plačila.

2. Zoper sklep so tožniki vložili pravočasno pritožbo zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka in predlagali, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navajajo, da je bil razlog njihovega umika spremenjeno posestno stanje in so bili v letu 2012 prisiljeni vložiti novo tožbo, zato za konkretno tožbo niso imel več pravnega interesa nadaljevati spor. Sodišče prve stopnje je glede njih ugotovilo, da upoštevaje določbo 158. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) razlogi za umik niso pomembni, nasprotno temu pa glede ostalih tožnikov, ki so tožbo prav tako umaknili, ali pa je bil postopek zoper njih zaradi neudeležbe na naroku ustavljen, razloge za umik in nepristop upoštevalo. Tudi ti tožniki niso umaknili tožb zaradi izpolnitve zahtevka tožencev, razlogov za umik sploh niso navajali, tako da je razlog, ki ga navaja sodišče neresničen. Sodišče še razloguje, da so tožniki, ki so vztrajali pri tožbi, dolžni stroške nositi, ker se je postopek zaradi njih po nepotrebnem zavlekel, pri čemer sodišče ne navaja, katera pravdna dejanja naj bi tožniki opravili in to večino po umiku tožb ostalih tožnikov. Poizvedbe sodišča o naslovih pokojnih dedičev po umrli M. M. prav gotovo niso pravdna dejanja ostalih tožnikov, pa tudi ne krivdni razlog v smislu četrtega odstavka 161. člena ZPP. Ta tožnica, kakor tudi pokojna A. A., sta imeli v postopku pooblaščenko, zato sodišče postopka ne bi smelo prekinjati. Sodišče je kršilo tudi materialna pravila, saj dediči podedujejo tako pravice kot obveznosti, zato morajo nositi tudi stroške tega postopka. Sodišče tudi ni upoštevalo določbe prvega odstavka 155. člena ZPP. Tožniki so tožbo umaknili pred razpisanim narokom in sicer 16. 3. 2015, zato bi sodišče moralo narok z dne 20. 3. 2015 preklicati, ker ni bil potreben. Prav tako niso po krivdi tožnikov nastali stroški za pritožbo zoper zamudno sodbo izdano za toženca B. B. Te stroške bi ta toženec moral nositi sam.

3. Toženci na pritožbo niso odgovorili.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Nihče od prvotnih dvanajstih tožnikov ali njihovih pravnih naslednikov tožbe ni umaknil zato, ker bi toženci izpolnili zahtevek, zato so dolžni toženi stranki povrniti njene pravdne stroške (prvi odstavek 158. člena ZPP). Tožniki, ki tožbe niso umaknili, pa so stroške tožencem dolžni povrniti na podlagi določbe prvega odstavka 154. člena ZPP.

6. Tudi ne drži, da so stroški v pretežni meri nastali po tem, ko so ostali tožniki1 tožbo umaknili. Stroški so se odmerjali po določbah Zakona o odvetniški tarifi, po katerih stranki pripada pravica do povrnitve stroškov le za en narok in za en postopek. Oboji stroški so nastali že pred prvimi umiki. Glede stroškov nagrade za postopek to ne more biti sporno. Prvi narok v tej zadevi pa je bil opravljen že 3. 7.2012, trajal je eno uro in ne glede na sklep sodišča ob zaključku, da se poravnalni narok ne opravi in se preloži, tožencem nagrada za narok pripada. Gre za enotno in nedeljivo nagrado, ki ni odvisna od števila opravljenih ali preloženih narokov.

7. Neutemeljene so tako tudi pritožbene trditve, da bi sodišče prve stopnje moralo narok z dne 20 .3. 2015 preklicati, saj so pritožniki tožbo umaknili že 16. 3. 2015, v posledici česar tovrstni stroški ne bi nastali, kakor tudi pritožbene trditve, da stroškov pritožbenega postopka tretjega toženca niso dolžni nositi - ta je s pritožbo uspel, toženci so tudi sicer v postopku v celoti uspeli, zato so tožniki dolžni povrniti tožencem tudi te stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP).

8. Po sodišču prve stopnje odmerjene pravdne stroške tožencev je tako dolžno nositi vseh dvanajst prvotnih tožnikov oziroma njihovih pravnih naslednikov. Dolžni so jih nositi po enakih delih (prvi odstavek 161. člena ZPP). Na vsakega tožnika tako odpade 28,72 EUR oziroma 51,08 EUR. Toženci so le od sedmih tožnikov (pritožnikov) zahtevali povrnitev stroškov. Glede na povedano so tako pritožniki tožencem dolžni povrniti 201,04 EUR (28,72 x 7) in 357,56 EUR (51,08 EUR x 7). Pritožbeno sodišče še pripominja, da je sodišče prve stopnje pri navedbah tožnikov v uvodu sklepa spregledalo, da je J. J. dedinja med postopkom umrle tožnice D. D. (primerjaj sklep I Cp 831/2014 z dne 28. 5. 2014, list. št. 141), tako da gre še za sedem in ne za osem tožnikov. Navedeno je pritožbeno sodišče pri svoji odločitvi upoštevalo.

9. Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sklep ustrezno spremenilo (3. točka 365. člena ZPP), v preostalem delu pa pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

10. Tožniki stroškov pritožbe niso priglasili, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločalo.

1 Glede katerih sodišče meni, da stroškov tožencev niso dolžni nositi in toženci od njih povrnitve stroškov tudi niso zahtevali.