Jedro

Zaradi izgube večjega sponzorja in slabe finančne situacije je tožena stranka ukinila tožnikovo delovno mesto (ekonom članskega moštva). Delo, ki ga pa je opravljal tožnik, pa je prenesla na zunanjega izvajalca.

Tožena stranka je dokazala, da je tožniku podala odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi prenehanja potreb po opravljanju njegovega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih in organizacijskih razlogov na njeni strani, ki onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja pod pogoji iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Zato je podan utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu 1. alinee 1. odstavka 89. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika, da se kot nezakonita razveljavi odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 18. 12. 2013; da se ugotovi, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in mu še vedno traja oziroma se na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 5. 2013 nadaljuje z vsemi pravicami iz delovnega razmerja; da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, ga za čas od nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi dalje prijaviti v zdravstveno in pokojninsko zavarovanje, mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja ter mu za vsak mesec nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, to je od 29. 1. 2014 do poziva nazaj na delo, obračunati bruto mesečno plačo v znesku 1.213,00 EUR in izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo vlaga tožnik pravočasno pritožbo iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tožnika s stroškovno posledico oziroma podrejeno, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču v novo sojenje. Navaja, da ni podan poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi in da ni prišlo do prenehanja potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz njegove pogodbe o zaposlitvi, saj tožena stranka za svojo normalno delovanje potrebuje nekoga, ki opravlja delo, ki ga je opravljal tožnik, del dela, ki ga je tožena stranka prenesla na zunanjega izvajalca, pa stroškovno ni ugodnejše, saj je tožnik opravljal za svojo plačo tudi druga dela, ki jih zunanji izvajalec ne opravlja. Prav ukinitev delovnega mesta tožnika ob skoraj istočasnem prenosu večjega dela njegovega dela na zunanjega izvajalca, kaže na zlorabo instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, kar potrjuje tudi izpoved zakonitega zastopnika tožene stranke, da je do ukinitve njegovega delovnega mesta prišlo prav zaradi razlogov na strani tožnika, saj je zahteval plačilo nadur in dnevnic. Tožena stranka pa tudi ni dokazala trditve, da je s prenosom dela na zunanjega izvajalca zmanjšala stroške za 50 % oziroma 30 %, prav tako pa ni dokazala, kdaj je izgubila glavnega sponzorja banko A.. Iz izpovedbe priče B.B., ki je pri toženi stranki opravljal in še opravlja dela na podlagi študentske napotnice, izhaja, da je bilo finančno stanje tožene stranke ves čas nestabilno in ne samo v letu 2013, ter da dela tožnika opravlja čistilni servis, pri čemer tožena stranka ni dokazala, da jo čistilni servis stane manj, kot bi porabila za tožnikovo plačo za enak obseg dela. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko se sklicuje na pogodbo z zunanjim izvajalcem C.C. s.p., saj ne more primerjati cene po tej pogodbi s tožnikovo plačo, ker je očitno, da je tožena stranka dobila s tem zunanjem izvajalcem, ki opravlja manj dela kot tožnik, tako ceno iz razloga, ker je sprejel to delo v stiski. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji), po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, ta pa so predvsem naslednja: - da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen od 1. 6. 2012 dalje na delovnem mestu ekonom članskega moštva; - da mu je tožena stranka podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 18. 12. 2013 (A3) z obrazložitvijo, da se srečuje s težko ekonomsko finančno situacijo, ker so se močno znižali prihodki sponzorjev, zato je prisiljena sprejeti ukrepe za znižanje stroškov in posledično sprejela odločitev o ukinitvi delovnega mesta ekonom, ki ga je zasedel tožnik; - da so predsednik tožene stranke, tajnik in delavec, ki opravlja računovodska dela izpovedali, da se tožena stranka kot društvo v pretežnem delu financira z donacijami in sponzorskimi sredstvi. V letu 2013 je toženka izgubila sponzorja - banko A., ki je bil večji sponzor, saj je letno prispeval 120.000,00 EUR. Tega sponzorja pri društvu niso uspeli nadomestiti, tožena stranka pa je imela konec leta 2013 izgubo v višini 1.300.000,00 EUR, kar vse je zahtevalo racionalizacijo poslovanja; - da je tožena stranka odpustila vse svoje zaposlene (delovno razmerje je prenehalo direktorju, tajniku in tudi tožnikovi ženi, ki je bila zaposlena za določen čas), stroške edinega še zaposlenega (trenerja) pa financira občina D.; - da je tožena stranka ukinila delovno mesto tožnika in je dela in naloge, ki jih je opravljal tožnik, prenesla na zunanjega izvajalca C.C. s.p..

7. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je pri toženi stranki prišlo do prenehanja potreb po tožnikovem delu iz ekonomskih in organizacijskih razlogov. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila izguba večjega sponzorja in tudi sicer slaba finančna situacija tožene stranke (kar izhaja iz izkaza poslovnega izida za leto 2013, denarnega toka za leto 2013 in bilance stanja na dne 31. 12. 2013 - B4 in B5) razlog za racionalizacijo poslovanja, med drugim na način, da je ukinila delovno mesto tožnika in ga prenesla na zunanji servis. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi resničen in da je delovno mesto, na katerem je bil pred odpovedjo zaposlen tožnik ukinjeno in delo prenešeno na zunanjega izvajalca.

8. Po 1. alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) je prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ob koncu leta 2013 so bili finančni rezultati neugodni in tudi prognoza zaradi izgube sponzorja (ki ga društvo ni nadomestilo) slaba, zaradi česar je tožena stranka dejansko in ne samo navidezno spremenila organizacijo dela ter ukinila delovno mesto tožnika. Dejansko je pri toženki ostal zaposlen le še trener. Ker je sodišče prve stopnje hkrati ugotovilo, da je prišlo do racionalizacije dela pri toženi stranki s posledičnim znižanjem stroškov zaposlenih, so bili s tem podani tudi elementi ekonomskega razloga, tako, da se tožena stranka v sporni odpovedi utemeljeno sklicuje tako na ekonomski kot na organizacijski razlog.

9. V pristojnosti delodajalca tudi je, da organizira delo in delovna mesta v skladu s svojimi potrebami in organizacijo tudi spreminja, lahko tudi z namenom znižanja stroškov dela. V zvezi s tem je treba izhajati iz materialnopravnega izhodišča, da sodišče ne more presojati smotrnosti in potrebnosti reorganizacije. Ukinitev delovnega mesta in s tem prenehanje potrebe po opravljanju določena dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi predstavlja poslovni razlog iz 1. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Pri presoji tega razloga ni bistveno, ali je bila ukinitev delovnega mesta smotrna in je oziroma bo v bodoče dejansko prispevala k zmanjšanju stroškov oziroma racionalizaciji poslovanja ali ne, kar uveljavlja pritožba. Gre za avtonomno odločitev delodajalca, v katero sodišče ne more posegati.

10. Pritožbena navedba, da ukinitev delovnega mesta tožnika ob sočasnem prenosu njegovega dela na zunanjega izvajalca kaže na zlorabo instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ker naj bi do tega prišlo zaradi zahteve tožnika po plačilu nadur in dnevnic, je neutemeljena. Na podlagi tožnikovih zahtev za izplačilo razlike v plači je toženka ugotovila, da je njegovo delovno mesto nerentabilno in se odločila za ukinitev in prenos na zunanjega izvajalca. Tožena stranka je namreč imela pravico, da se po obdobju slabših poslovnih rezultatov odloči za spremembe in zmanjšanje števila zaposlenih. Da bi se razmere potem izboljšale in da bi se znova izkazala potreba po zaposlitvi, ni bilo ugotovljeno, zato tudi s tega vidika zlorabe ni zaznati.

11. Ker je tožena stranka dokazala, da je bila zaradi izgube večjega sponzorja slabša njena finančna situacija in je zaradi tega racionalizirala poslovanje ter ukinila delovno mesto tožnika, delo, ki ga pa je opravljal tožnik, pa prenesla na zunanjega izvajalca, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožena stranka dokazala, da je tožniku podala odpoved zaradi prenehanja potreb po opravljanju njegovega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih in organizacijskih razlogov na njeni strani, ki onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja pod pogoji iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Tako je pravilno zavrnilo zahtevek tožnika za razveljavitev odpovedi in posledično tudi reintegracijski in reparacijski zahtevek.

12. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

13. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Odgovor na pritožbo tožnika ni doprinesel k rešitvi zadeve, zato tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP).