Jedro

Obsojenec je s potrdilom o oddaji poštne priporočene pošiljke izkazal, da je vlogo oz. njeno dopolnitev poslal pristojnemu sodišču. Šele če bi sodišče ugotovilo, da priporočena pošiljka, ki jo je obsojenec poslal, ne vsebuje dopolnitve, bi bilo mogoče sprejeti odločitev, da se obsojenčeva vloga zavrže kot nepopolna.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kopru je s sklepom z dne 29. 3. 2010 odločilo, da se predlog obsojenca za oprostitev plačila sodne takse z dne 26. 10. 2009 po sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 144/2008 z dne 16. 4. 2009 zavrže. Višje sodišče v Kopru je s sklepom z dne 16. 9. 2010 pritožbo obsojenca zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep je obsojenec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ker so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Vrhovnemu sodišču je predlagal, naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi.

3. Vrhovni državni tožilec v pisnem odgovoru, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena, ker je vložena v postopku odločanja o stroških v kazenskem postopku.

4. Obsojenec se o odgovoru državnega tožilca ni izjavil. 5. Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je obsojenca, ko je vložil vlogo za oprostitev plačila sodne takse na podlagi 12. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) pozvalo, naj v roku 15 dni predloži izjavo o premoženjskem stanju in ga opozorilo na posledice, da bo njegova vloga zavržena, če v navedenem roku prošnje ne bo dopolnil. V izpodbijanem sklepu je sodišče ugotovilo, da obsojenec prošnje ni dopolnil skladno s pozivom, zato je predlog za oprostitev plačila sodne takse zavrglo. Višje sodišče v Kopru je pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje, v kateri je obsojenec zatrjeval, da je vlogo dopolnil skladno z zahtevo sodišča tako, da je sodišču poslal zahtevano izjavo o svojem premoženjskem stanju in premoženjskem stanju svojih družinskih članov (drugi odstavek 12. člena ZST-1) s priporočeno pošiljko dne 31. 12. 2009, kar je dokazoval s priloženim potrdilom k pritožbi o oddaji (priporočeno) poštne pošiljke, zavrnilo z obrazložitvijo, da v sodnem spisu ni omenjenih dokazil o premoženjskem stanju ter da potrdilo o oddaji pošiljke pomeni lahko zgolj dokaz, da je bilo 31. 12. 2009 neko pisanje posredovano sodišču, ne predstavlja pa dokaza, da je bilo to pisanje zahtevana izjava o premoženjskem stanju. Menilo je, da obsojenec dokaznemu bremenu, da je izjavo o premoženjskem stanju oddal sodišču, ni zadostil. 7. Obsojenec je po prejemu sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 144/2008, s katero je bilo odločeno, da je dolžan plačati sodno takso, vložil prošnjo za oprostitev plačila te sodne takse po Zakonu o sodnih taksah. Ta zakon kot specialnejši predpis določa postopek za izterjavo sodne takse in tudi postopek za oprostitev, odlog in obročno plačilo sodnih taks, tudi za kazenski postopek. Ker pa je sodna taksa del stroškov kazenskega postopka (6. točka drugega odstavka 92. člena ZKP), je potrebno vloge, ki jih v zvezi s plačilom oziroma oprostitvijo plačila sodne takse vlagajo zavezanci, to je obsojenci, presojati v skladu z določbami Zakona o kazenskem postopku. Po določbi tretjega odstavka 76. člena ZKP zahteva sodišče od vložnika vloge, ki je nerazumljiva ali ne obsega vsega, kar je treba, da bi se dala obravnavati, naj jo popravi oziroma dopolni; če tega v danem roku ne stori, sodišče vlogo zavrže. Sodišči prve in druge stopnje sta šteli, da obsojenec ni dopolnil svoje vloge, zato sta vlogo obravnavali kot nepopolno vlogo in jo zavrgli.

8. Zoper takšno odločitev je obsojenec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri smiselno uveljavlja kršitev določbe tretjega odstavka 76. člena ZKP. Obsojenec v zahtevi uveljavlja, da sta sodišči prve in druge stopnje, čeprav je prošnjo za oprostitev plačila sodne takse v roku, ki mu ga je dalo sodišče, dopolnil, s svojo odločitvijo prekršili določbo tretjega odstavka 76. člena ZKP, ta kršitev pa je bila takšna, ker je izkazal, da je dopolnitev vloge posredoval sodišču, da je vplivala na zakonitost pravnomočnega sklepa.

9. Vrhovno sodišče pritrjuje vložniku zahteve, da v postopku, ko zatrjuje, da je svojo dolžnost skladno z zahtevo sodišča, da vlogo dopolni, izpolnil tako, da je dopolnitev vloge priporočeno v sodnem roku poslal sodišču ter o tem priložil tudi potrdilo o oddani priporočeni pošiljki, ni potrebno da z gotovostjo izkazuje tudi, da je priporočena pošiljka dospela na sodišče oziroma da je priporočeno pošiljko sodišče prejelo. Okoliščina, da v spisu ni dokazila o premoženjskem stanju, ki ga je zahtevalo sodišče prve stopnje, ne pomeni, kar pravilno uveljavlja vložnik zahteve, da pisanje ni prispelo na sodišče. Prav dejstvo, da je vložnik zahteve izkazoval, da je poslal vlogo priporočeno po pošti sodišču, pomeni, da je z verjetnostjo izkazal, da je dopolnitev vloge vložil pravočasno na sodišče. Ker gre za priporočeno pošiljko, je potrebno upoštevati določbo tretjega odstavka 87. člena ZKP, ki določa, da v primeru, če se izjava pošlje po pošti priporočeno, velja dan oddaje na pošto za dan izročitve tistemu, kateremu je poslana. Obsojenec je izkazal s potrdilom o oddaji poštne priporočene pošiljke, da je vlogo poslal pristojnemu sodišču, to je Okrožnemu sodišču v Kopru. Le če bi sodišče ugotovilo, da priporočena pošiljka, ki jo je obsojenec poslal sodišču, ne vsebuje vloge, to je dopolnitve prošnje o premoženjskem stanju, bi bilo mogoče sprejeti odločitev, da se obsojenčeva vloga zavrže kot nepopolna. Obsojenec je tako z zadostno stopnjo verjetnosti izkazal relevantnost svojih trditev in utemeljil s potrebno stopnjo verjetnosti, da je pisanje v zvezi z zahtevo prvostopenjskega sodišča, da vlogo dopolni, poslal sodišču. 10. Po navedenem vložnik zahteve utemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP oziroma relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP kot posledico kršitve tretjega odstavka 76. člena ZKP. Zato je Vrhovno sodišče na podlagi določbe 426. člena ZKP pravnomočen izpodbijani sklep razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo odločitev.