Jedro

Noben veljavni predpis ne daje tržnemu inšpektorju pooblastila, da lahko naloži podjetju vrnitev cen na raven cen, ki so veljale in se uporabljale določenega dne.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Republiškega tržnega inšpektorata.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo tržnega inšpektorja občine z dne 7.10.1992, s katero je bilo tožeči stranki naloženo, da mora vrniti cene komunalnih storitev (voda, kanalščina, smeti) na raven cen, ki so veljale in bile uporabljene na dan 30.6.1992. V obrazložitvi odločbe tožena stranka ugotavlja, da je Vlada Republike Slovenije izdala odlok o načinu oblikovanja cen komunalnih storitev (Uradni list RS, št. 32/92) z veljavnostjo od 1.7.1992, ki kot osnovo za oblikovanje cen komunalnih storitev določa cene, ki so se oblikovale in uporabljale na tržišču dne 30.6.1992. Tožeča stranka je komunalne storitve zaračunavala po višjih cenah, na katere je sicer Izvršni svet skupščine občine dal soglasje, vendar je bil sklep o tem povišanju cen objavljen v Uradnem vestniku skupščine občine 1.7.1992 z veljavnostjo od 2.7.1992, torej v času, ko je že veljal citirani odlok Vlade Republike Slovenije, ki je kot višji predpis razveljavil nižji predpis. Zato je bilo to povišanje cen komunalnih storitev nezakonito in mora tožeča stranka uporabljati cenik storitev, ki je veljal od 1.6.1992 dalje.

V tožbi tožeča stranka navaja, da je toženi organ napačno uporabil odlok o načinu oblikovanja cen komunalnih storitev, ki je začel veljati 1.7.1992. Tožeča stranka je cene komunalnih storitev oblikovala v skladu z odlokom o načinu oblikovanja cen komunalnih storitev in najemnin (Uradni list RS, št. 5/92) z dne 31.1.1992, ki je veljal do 30.6.1992. Skladno z določbo 4. in 7. člena tega odloka je izvršni svet občine na predlog tožeče stranke dne 24.6.1992 sprejel nov cenik komunalnih storitev z veljavnostjo od 30.6.1992. Sklep o potrditvi novega cenika je tožeča stranka prejela 26.6.1992 in s 30.6.1992 uporabljala nove cene. Tožeča stranka smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka je sodišču predložila spise v tej upravni zadevi, na tožbo pa ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

Prvostopni inšpekcijski organ je svojo odločbo, s katero je tožeči stranki naložil vrnitev cen komunalnih storitev na raven cen, ki so veljale na dan 30.6.1992, utemeljil z določbami 2. člena zakona o tržni inšpekciji (Uradni list SRS, št. 27/74), 70. člena zakona o sistemu državne uprave in o Izvršnem svetu Skupščine SR Slovenije ter o republiških upravnih organih (Uradni list SRS, št. 24/79, 39/85 in 18/88) in 5. člena zakona o cenah (Uradni list RS, št. 1/91-I) v zvezi z odlokom o načinu oblikovanja cen komunalnih storitev (Uradni list RS, št. 32/92).

Po mnenju sodišča nobena od navedenih zakonskih določb ne daje tržnemu inšpektorju pooblastila, da lahko naloži stranki vrnitev cen na raven cen, ki so veljale in se uporabljale določenega dne. V 2. členu zakona o tržni inšpekciji je določeno, da občinski organ tržne inšpekcije opravlja vse zadeve iz pristojnosti tržne inšpekcije, če s tem ali drugim zakonom posamezne zadeve niso dane v pristojnost drugim organom tržne inšpekcije. Tudi 70. člen že citiranega zakona o sistemu državne uprave, ki določa pristojnosti inšpektorja pri opravljanju inšpekcijskega nadzorstva - vključno z določbo 1. alinee 1. odstavka tega člena - po mnenju sodišča ne daje inšpektorju pravico za kakršnokoli ukrepanje, temveč le za tisto ukrepanje, ki ima podlago v ustreznem materialnem zakonu. Organ tržne inšpekcije zato ne more izrečenega ukrepa opreti samo na to določbo, če v materialnem predpisu ni podlage za uporabo takega ukrepa. Zakon o cenah, katerega izvajanje nadzira tržna inšpekcija, tej inšpekciji ne daje pooblastila za izrekanje ukrepa, ki je predmet tega upravnega spora. V 1. odstavku 5. člena zakona o cenah je določeno, da Izvršni svet Skupščine Republike Slovenije (sedaj vlada) lahko predpiše ukrep določitve cen za posamezne pomembnejše proizvode in storitve, če nastanejo hude motnje na trgu in pri gibanju cen teh proizvodov in storitev oziroma zaradi preprečitve monopolnega oblikovanja cen in drugih skupnih načinov oblikovanja cen. 2. odstavek pa določa, da ukrep določtive cen iz 1. odstavka lahko traja najdlje štiri mesece. O pristojnosti tržnega inšpektorja na področju cen govori izrecno le 7. člen zakona o tržni inšpekciji, ki mu v zvezi s tem nalaga, da je dolžan vložiti ovadbo zaradi kaznivega dejanja oziroma gospodarskega prestopka ter da je dolžan vložiti predlog za uvedbo postopka zaradi prekrška. V tem primeru je tržni inšpektor tudi dolžan ugotoviti znesek pozitvne razlike v ceni in predlagati sodišču oziroma sodniku za prekrške, da storicu odvzame to razliko kot protipravno pridobljeno premoženjsko korist. Iz podatkov spisa v tej upravni zadevi je razvidno, da je prvostopni inšpekcijski organ zoper tožečo stranko podal ustrezen predlog sodniku za prekrške.

Iz navedenih razlogov je, po presoji sodišča, odločba prvostopnega tržnega inšpektorja nezakonita in je zato nezakonita tudi izpodbijana odločba tožene stranke. Zato je sodišče, na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena iz razloga po 1. točki 10. člena zakona o upravnih sporih, tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo. Določbe zakona o upravnih sporih je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).