Jedro

Zahtevku na vrnitev v naravi je moč ugoditi le, v kolikor darilo obstaja takšno, kot je bilo podarjeno.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno razveljavi, in sicer v III. točki izreka glede zavrnitve tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi v delu do zahtevane višine do solastniškega deleža do ¾ na nepremičninah parc. št. ..., ... in ..., pripisanih pri vl. št. ... k.o. S., in se nasprotna tožba v tem delu zavrže. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v točkah II/1 in II/2 izreka “69%” nadomesti z “59/100”, “31%” pa se nadomesti z “41/100”.

V preostalem delu se pritožbi zavrneta ter se sodba sodišča prve stopnje v še izpodbijanem, a nerazveljavljenem in nespremenjenem delu potrdi.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je prvo sodišče pod I. točko zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožniku vrniti podarjena ji polovična solastninska deleža na nepremičninah parc. št. ... in .... Pod II. točko je ugotovilo, da v skupno premoženje pravdnih strank spadajo nepremičnine parc. št. ..., ... in ... in da solastninski delež tožnika na tem premoženju znaša 69%, toženke pa 31%. Pod III. točko je zavrnilo tožbeni zahtevek po tožbi v delu do zahtevane višine solastniškega deleža za tožnika do ¾ in tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi za toženko do ¾, oboje na nepremičninah parc. št. .... ... in ... Pod IV. točko pa je odločilo, da vsaka pravdna stranka nosi svoje stroške tega postopka.

Sodbo s pravočasnima pritožbama izpodbijata obe pravdni stranki. Tožnik izpodbija odločitve pod I., II., III. in IV. točko izreka sodbe, toženka pa pod II. in III. točko. Obe pritožbi uveljavljata pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Tožnik predlaga spremembo prvostopne sodbe z ugoditvijo celotnemu tožbenemu zahtevku in naložitvijo povrnitve stroškov pravdnega postopka toženki, toženka pa spremembo z ugoditvijo celotnemu tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi in naložitvijo povrnitve stroškov tožniku. Obe pritožbi podredno predlagata razveljavitev izpodbijanih delov z vrnitvijo prvemu sodišču v ponovno odločanje. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

Pravdni stranki pritožbenih odgovorov nista podali.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Toženka je v predmetni zadevi vložila nasprotno tožbo (tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe se v spisu nahaja na list. št. 156 in 157), o kateri je bilo s sodbo Okrožnega sodišča v Celju P 429/2004 z dne 18.1.2010 v zvezi s sodbo in sklepom Višjega sodišča v Celju Cp 676/2010 z dne 16.2.2011 pravnomočno odločeno, pri čemer se je zoper sodbo pritožil le tožnik. Tožnik zato utemeljeno izpostavlja, da je prvo sodišče z izpodbijano sodbo pod III. točko v delu, ko je odločilo o delu zahtevka po nasprotni tožbi, odločilo o že razsojeni stvari in tako storilo kršitev iz 12. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbi tožnika je bilo potrebno v tem delu ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje s sklepom razveljaviti glede odločitve, vsebovane v III. točki sodbenega izreka, s katero je bil zavrnjen tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi v delu do zahtevane višine toženkinega solastniškega deleža do ¾ na nepremičninah parc. št. ..., ... in ..., pripisanih pri vl. št. ... k.o. S., in nasprotno tožbo v tem delu zavreči (drugi odstavek 354. člena ZPP). O tem delu tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi je bilo namreč že s pravnomočno sodbo odločeno, da se zavrne (drugi stavek pod točko 2.2 izreka sodbe P 429/2004 z dne 18.1.2010).

Iz razlogov sodbe povsem jasno izhaja, kakšno je bilo in je stanje nepremičnin v naravi, kakšna so bila vlaganja in v katere nepremičnine. Zato tožnik prvemu sodišču neutemeljeno očita, da so si razlogi sodbe o teh dejstvih med seboj v nasprotju. Prva sodba ima razloge o naravi in namenu toženkinega dela v času trajanja zakonske skupnosti, prispevku zakoncev, pa tudi povsem jasne razloge tako o načinu ugotovitve vrednosti premoženja, o sami vrednosti in valuti, v kateri je premoženje ugotovljeno. Zato toženka neutemeljeno trdi, da so si razlogi sodbe glede izvrševanja preužitnih obveznosti in medsebojne pomoči bližnjemu v nasprotju ter da sodba nima razlogov o toženkinem prispevku k ohranitvi in povečanju skupnega premoženja. Tudi tožnikova trditev, da sodba nima razlogov o stanju nepremičnin v trenutku nastanka vzroka za razvezo, ni pravilna, saj je prvo sodišče deleže obeh pravdnih strank na skupnem premoženju izračunalo upoštevaje vrednost celotnega premoženja v času razpada skupnosti. Očitane kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako niso podane.

Pritožbeni očitek tožnika, da se prvo sodišče ni opredelilo do po njem zatrjevanega odločilnega dejstva, da na parc. št. ... ni stal in ne stoji nobeden objekt ter do v zvezi s tem dejstvom zatrjevanih dokazov (satelitskega posnetka in mapne kopije), ni pravilen, ker ima sodba o tem razloge (pod 16., 17 in 18. točko obrazložitve).

Tožnik prvemu sodišču očita protispisnost v zvezi s povzemanjem njegove izpovedbe, da se je hlev obnavljal v času zakonske zveze, saj meni, da je moč glede na celoten kontekst njegove izjave in trditev kvečjemu razumeti, da je izpovedal, da je bil določen del rekonstrukcije izveden v času trajanja zakonske zveze. Temu ni tako, saj med izpovedbo tožnika (na naroku dne 3.2.2009) in tistim, kar se v razlogih sodbe (pod 18. točko) povzema o vsebini tožnikove izpovedbe, ni razhajanj. Zato kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

Okoliščina, da je prvo sodišče upoštevalo vlaganja tudi v delu, ko so bila ta opravljena v nepremičnino parc. št. ..., na katero se zahtevek ni nanašal, ne pomeni, da je prvo sodišče odločalo mimo in preko postavljenega zahtevka kot to v pritožbi trdi tožnik. Prvo sodišče namreč tožniku zaradi zatrjevanega upoštevanja gornjega dela vlaganj v gospodarski objekt ni prisodilo niti kaj drugega, niti kaj več od zahtevanega (prim. 2. in 357. člen ZPP).

Pritožbene trditve toženke, usmerjene v izpodbijanje pravilnosti prvostopnega zaključka, da toženka ni dokazala, da bi podarjene nepremičnine prejela skupaj s prevzemom obveznosti do tožnikove matere in da je bila darilna pogodba sklenjena z namenom pomoči tožnikovi materi, niso utemeljene. Dejstvo, da se je tožnikova mati strinjala z darilno pogodbo in dodatkom k tej pogodbi, namreč ne more samo po sebi kazati na odplačnost pogodbe, saj je toženka darilo sprejela obremenjeno. Sama skrb za taščo pa tudi še ne more dokazovati po toženki zatrjevane kavze darilne pogodbe, saj je tašča pravdnima strankama pomoč tudi vračala, toženkini starši pa so svoja vlaganja v nepremičnine, na katerih sta si pravdni stranki želeli urediti skupno življenje, pogojevali z ureditvijo vprašanja solastnine. Ker ugotovitve prvega sodišča, da je bil nagib za sklenitev darilne pogodbe obdaritev zakonske žene, pritožba ni izpodbila, se izkaže za materialnopravno pravilen tako zaključek prvega sodišča, da je zaradi razveze zakonske zveze odpadla podlaga pravnega posla (prvi odstavek 51. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - v nadaljevanju ZOR) kot zaključek, da je toženka kot pridobiteljica zato dolžna podarjene stvari vrniti oziroma nadomestiti vrednost dosežene koristi (210. člen ZOR).

Materialnopravno izhodišče presoje utemeljenosti pritožbenih navedb, s katerimi se tožnik zavzema za vrnitev podarjenih polovičnih solastnih delov nepremičnin parc. št. ... in ... v naravi, je v prvem odstavku 210. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Po tej določbi je namreč potrebno prejeto vrniti le, če je to mogoče, sicer pa je potrebno nadomestiti vrednost dosežene koristi. Povedano še drugače to pomeni, da je moč zahtevku na vrnitev v naravi ugoditi le, v kolikor darilo še obstaja takšno kot je bilo podarjeno. V zvezi s presojo, ali je nastala nova stvar, pa se je potrebno opreti na prvi odstavek odstavek 23. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, veljavnega v času pridobitve stvarnih pravic, ki določa, da če so stvari, ki pripadajo različnim lastnikom, tako spojene ali pomešane, da se ne dajo več ločiti brez znatne škode ali brez nesorazmernih stroškov, nastane na novi stvari solastninska pravica dotedanjih lastnikov in sicer v sorazmerju z vrednostjo, ki so jo imele posamezne stvari ob spojitvi ali pomešanju. Stvarnopravni zakonik, na katerega se zaradi presoje tega vprašanja sklicuje pritožba tožnika, v času, ko sta pravdni stranki investirali v podarjene nepremičnine (po ugotovitvah prvega sodišča do leta 2003), še ni veljal in ga zato zaradi prepovedi retroaktivne veljavnosti predpisov za obravnavana razmerja ni moč uporabiti. Tudi stališče tožnika, da bi moralo prvo sodišče po drugem odstavku 84. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) odločiti, da se darila vrnejo v tistem stanju, v katerem so bila v trenutku, ko je nastal vzrok za razvezo, pa ni pravilno, saj v primeru nastanka nove stvari darilo več ne obstaja. Darovalec lahko zato ob ugotavljanju deležev na skupnem premoženju (59. člen ZZZDR) vrednost z darilom dosežene koristi uveljavlja kot svoj vložek.

Prvo sodišče je ugotovilo, da so bili predmet darila polovični solastni deleži na treh nepremičninah (parc. št. ..., ... in ...) in da sta pravdni stranki tekom trajanja zakonske zveze zgradili stanovanjsko hišo na nepremičnini parc. št. ... ter prizidali hlev in rekonstruirali del gospodarskega objekta, stoječega na nepremičninah parc. št. ..., ... in … .

Tožnik pravilnost prvostopne ugotovitve, da gospodarski objekt stoji (tudi) na parc. št. ..., izpodbija s trditvijo, da je iz satelitskega posnetka in mapne kopije, ki ju je tožnik predložil sodišču z drugo pripravljalno vlogo (v spisu na list. št. 41) razvidno, da na tej parcelni številki ne stoji noben objekt. Res je, da iz delovnega izrisa zemljiško-katastrskega načrta (v spisu pod prilogo A9) ne izhaja, da bi na parc. št. ... stal kakšen objekt. Vendar iz izrisa zemljiško-katastrskega načrta, ki ima za podlago satelitski posnetek (v spisu pod prilogo A8, bolj jasno pa kot priloga izvedeniškega mnenja tudi na list. št. 110), izhaja, da del gospodarskega objekta stoji tudi na parc. št. ... (enako izhaja tudi iz posnetka G., ki je priloga izvedeniškega mnenja – v spisu na list. št. 109). Glede na to, da je prvo sodišče ugotovilo, da je bilo lokacijsko dovoljenje z dne 27.3.2003, ki se glasi na obe pravdni stranki kot vlagatelja, izdano za legalizacijo gradnje prizidka, delno rekonstrukcijo sosednjega dela gospodarskega objekta in predvideno finalizacijo obeh objektov na parc. št. ... in ..., se izkaže, da je prvo sodišče utemeljeno sledilo toženkini trditvi, da je bil (tudi) na parc. št. ... zgrajen prizidek h gospodarskemu objektu. Zato na podlagi pritožbenih argumentov v pravilnost prvostopne ugotovitve, da nepremičnina parc. št. ... zaradi opravljenih posegov ni več takšna kot ob daritvi, ko je v naravi predstavljala le zemljišče, ni bilo moč podvomiti.

Nadalje tožnik izpodbija pravilnost prvostopne ugotovitve, da je bila z vlaganji v gospodarski objekt ustvarjena nova stvar. Meni, da je prvo sodišče napačno ugotovilo, da je bil hlev razširjen z osmimi stojišči za časa trajanja zakonske zveze, ker to izhaja iz izpovedb prič F. S., K. B. in A. M. in izvedenca K. S to trditvijo pritožba ne more biti uspešna, ker je prvo sodišče napadeno dejstvo ugotovilo na podlagi izpovedb pravdnih strank, ki sta torej kot bivša zakonca gotovo lahko najbolj objektivno zaznala, kdaj so se določena dela opravljala, ter zato ocena drugih dokazov glede tega vprašanja niti ni bila potrebna. Pritožbene trditve, da bi morala biti vrednost hleva in vlaganj ugotovljena glede na čas izvršitve posameznih vlaganj, ker je bila vrednost hleva višja, amortiziranost hleva pa bistveno manjša ter da vrednost vlaganj, pri katerih je sodelovala toženka, predstavlja le ⅓, niso bistvene, saj je zaradi presoje, ali je nastala nova stvar, potrebno ugotoviti vrednosti, ki so jih imele posamezne stvari ob spojitvi ali pomešanju. Prvo sodišče je ugotovilo, da se je zaradi vlaganj več kot dvakrat povečala vrednost gospodarskega objekta, s tem pa tudi vrednost celotnih nepremičnin, na katerih stoji objekt (67.992,24 EUR = reprodukcijska vrednost objekta 44.562,19 EUR + vrednost komunale 6.805,05 EUR + stavbno zemljišče 16.625,00 EUR). Zato je prvo sodišče pravilno zaključilo, da je zaradi obsežnih vlaganj prišlo do nastanka nove stvari.

Tožnikov zahtevek za vračilo parc. št. ... in ... v naravi je tako prvo sodišče pravilno zavrnilo, saj takšna oblika vračanja zaradi nastanka nove stvari ni mogoča. Prav načelo o povezanosti zemljišča in objekta (superficies solo cedit), na katerega se sklicuje tožnik v pritožbi, je tisto, katero onemogoča vračilo podarjenih parc. št. ... in ... v naravi, saj se je pravna subjektiviteta darila spremenila. Pri tem ne gre spregledati, da celo sam tožnik podredno zahteva, da sodišče ugotovi, da parc. št. ... in ... spadata v skupno premoženje pravdnih strank, pri čemer toženki priznava ¼ delež na parc. št. ... in …, kar le še dodatno kaže na to, da tega premoženja ni mogoče vrniti v naravi. Zato je prvo sodišče pravilno odločilo, da je toženka dolžna nadomestiti vrednost z darilom dosežene koristi, katero je tožnik uveljavljal kot svoj vložek k skupnemu premoženju.

Prvo sodišče je ugotovilo, da je nepremičnine parc. št. …, ..., ... in ... predstavljajo premoženje, ki sta ga pravdni stranki kot zakonca pridobili z delom med zakonsko zvezo ter je zato pravilno zaključilo, da predstavljajo njuno skupno premoženje (51. člen ZZZDR).

Prvo sodišče je temeljito in podrobno ocenilo vse oblike zatrjevanih prispevkov zakoncev k ustvarjanju skupnega premoženja, in sicer glede zaposlitve, prejemkov iz naslova zaposlitve, priložnostih del, oddaje kmetije v zakup in odpravnine, kritja stroškov, dela doma, na kmetiji in ob gradnji, porazdelitve dela, skrbi za otroke, prihrankov in vložkov posebnega premoženja v skupno premoženje. Pritožbi zato neutemeljeno izpostavljata posamezne ugotovljene okoliščine. Toženka pa povečanja svojega deleža ne more zahtevati niti na račun skrbi za tožnikovo mati, saj obseg teh del, ker je bila mati sposobna skrbeti zase in je pomoč tudi vračala, ni bil tako velik, da bi se lahko odražal pri povečanju toženkinega deleža. Ugotavljanje vrednosti vlaganj vsake od strank v gospodarski objekt, kot to izpostavlja pritožba tožnika, za ugotavljanje deleža na skupnem premoženju ni odločilno. Zaključek, da sta pravdni stranki v enakem deležu prispevali k skupnem premoženju, se zato izkaže za materialnopravno pravilnega (59. člena ZZZDR).

Pritožbene navedbe toženke, s katerimi se ta zavzema za določitev solastninskega deleža na skupnem premoženju, višjega od ½, so neutemeljene, ker je bil toženkin zahtevek po nasprotni tožbi, s katerim je zahtevala določitev ¾ solastninskega deleža, pravnomočno zavrnjen s sodbo P 429/2004, zoper katero toženka niti ni vložila pritožbe.

Prvo sodišče je na podlagi mnenja izvedenca K. (1) ugotovilo, da na dne 2.10.2003 vrednost stanovanjske hiše znaša 33,184.611,03 SIT, vrednost gospodarskega objekta 11,911.577,53 SIT in vrednost zemljišč 10,289.871,92 SIT. Teh ugotovitev pritožbi konkretno niti ne izpodbijata, pa tudi z drugimi navedbami, ki so sicer usmerjene v izpodbijanje teh vrednosti, jih nista izpodbili. Ker skupno premoženje predstavljajo nepremičnine parc. št. ..., ... in ..., pravdni stranki pa sta vlagali tudi v del gospodarskega objekta, ki stoji na parc. št. ..., je prvo sodišče pravilno zaključilo, da vrednost celotnega premoženja, ki je predmet delitve, predstavlja seštevek vrednosti stanovanjske hiše, gospodarskega objekta in vrednosti zemljišč.

Matematična pravila predstavljajo pravilno uporabo materialnega prava. Pravilni seštevek vrednosti stanovanjske hiše in gospodarskega poslopja znaša 45,096.188,56 SIT (= 33,184.611,03 SIT + 11,911.577,53 SIT). Tožnik je v skupno premoženje vložil svoj solastni delež nepremičnin 5,144.935,96 SIT (= ½ od 10,289.871,92 SIT), toženka pa mu je dolžna povrniti vrednost z darilom dosežene koristi 5,144.935,96 SIT (= ½ od 10,289.871,92 SIT), katero tožnik prav tako uveljavlja kot svoj vložek v skupno premoženje. Pravilni seštevek vrednosti skupnega premoženja znaša 55,386.060,48 SIT (= 45,096.188,56 SIT + 10,289.871,92 SIT). Vrednost premoženja vsake od pravdnih strank predstavlja pravilni količnik 27,693.030,24 SIT (= 55,386.060,48 SIT : 2). Vrednost premoženja toženke tako znaša 22,548.094,28 SIT (= 27,693.030,24 SIT vrednost toženkinega deleža na skupnem premoženju - 5,144.935,96 SIT vrednost z darilom dosežene koristi). Vrednost premoženja tožnika znaša 32,837.996,20 SIT (= 27,693.030,24 SIT vrednost tožnikovega deleža na skupnem premoženju + 5,144.935,96 SIT vrednost z darilom dosežene koristi). Ali povedano še drugače. Vrednost premoženja toženke predstavlja pol vrednosti stanovanjske hiše in gospodarskega objekta (½ od 45,096.188,56 SIT = 22,548.094,28 SIT). Vrednost premoženja tožnika pa predstavlja pol vrednosti stanovanjske hiše in gospodarskega objekta ter celotno vrednost zemljišč (½ od 45,096.188,56 SIT + 10,289.871,92 SIT = 32,837.996,20 SIT). Primerjava vrednosti premoženja tožnika in vrednosti premoženja toženke pokaže, da je pravilno izračunana vrednost solastninskega deleža tožnika 59/100 (= 32,837.996,20 SIT od 55,386.060,48 SIT) in toženke 41/100 (= 22,548.094,28 SIT od 55,386.060,48 SIT).

ZPP kot temeljni kriterij za povrnitev stroškov predpisuje kriterij uspeha. V primeru, ko stranka deloma zmaga v pravdi, lahko sodišče glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške (drugi odstavek 154. člena ZPP). V predmetni zadevi sta obe pravdni stranki s tožbama zahtevali določitev 75/100 solastninskega deleža v svojo korist, s tožbo pa je delno uspel le tožnik, ki je svoj sedanji solastninski delež povečal za 9/100. Stališče tožnika, da je upravičen do povrnitve vseh pravdnih stroškov, je zato materialnopravno napačno.

Pritožbi toženke je bilo potrebno delno ugoditi ter sodbo sodišča prve stopnje zaradi pravilne uporabe materialnega prava spremeniti v toliko, da se solastninska deleža na skupnem premoženju določita v razmerju 59/100 za tožnika in 41/100 za toženko (peta alineja 358. člena ZPP). V ostalem delu, v katerem niso bili podani niti uveljavljani razlogi, niti kakšen od razlogov, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pa je bilo potrebno pritožbo zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje v še izpodbijanem, a nerazveljavljenem in nespremenjenem delu potrditi (353. člen ZPP).

Stroške, ki so pravdnima strankama nastali v zvezi s tem pritožbenim postopkom, morata stranki trpeti sami (prvi in drugi odstavek 165. člena ZPP). Do njihove povrnitve nista upravičeni glede na to, da sta vsaka s pritožbo le delno uspeli (drugi odstavek 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Mnenje z dne 23.6.2008 v zvezi s popravkom mnenja z dne 29.10.2008, str. 19 (v spisu na list. št. 102 in 151).