Jedro

Za presojo pravilnosti ravnanja delavcev toženih strank na prodajnih mestih v materialnopravnem oziru je treba najprej odgovoriti na vprašanje, kaj sploh plačilno kreditna kartica kot plačilno sredstvo je. Čeprav se uporaba teh kartic izrazito povečuje in prihaja lahko tudi do zlorab, pa v bistvu v pravnem redu sam institut plačilno kreditne kartice ni izrecno in določno urejen. V zvezi z uporabo teh kartic gre sicer za trostransko razmerje, na eni strani med izdajateljem in imetnikom kartice, nato med imetnikom kartice in prodajnim mestom ter običajno še med prodajnim mestom in izdajateljem kartice. Splošni pogoji poslovanja, na katere se sklicuje tudi sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe, se nanašajo na razmerje med izdajateljem kartice in imetnikom te ter razumljivo slednjega tudi zavezujejo k posebni skrbnosti pri varovanju in uporabi te kartice, saj že njena izdaja sloni med drugim tudi na določenem zaupanju, ki ga ima izdajatelj kartice do imetnika te, običajno kot do svojega komitenta (izdajatelji kartic so običajno banke, lahko pa tudi določene trgovske družbe oziroma drugi). Posebne pogodbe pa običajno sklepajo tudi izdajatelji kartic s prodajnimi mesti, v danem primeru to na primer izkazuje listina pod B5 listinskih prilog in to v razmerju med petotožencem ter Banko C.. Iz te listine je na primer razvidno, da se prodajno mesto zavezuje, da bo ob prejemu kartice preverilo veljavnost te, prisotnost kartice na stop listi in istovetnost podpisov na kartici in potrdilu o nakupu. Da je obstojala dolžnost delavcev toženih strank, da preverijo istovetnost podpisov v navedeni smeri, je sodišče prve stopnje zaključilo tudi v danem primeru, kot to izhaja iz obrazložitve sodbe. Vendar je nekako sklepalo, da ta primerjava podpisov lahko pomeni le površinsko primerjavo, ki pa ni zanesljiva. To je lahko sicer res v določenih primerih, vendar na splošno velja, da podpisa ob hitrem postopku, kot je običajno na prodajnem mestu, le ni mogoče tako zanesljivo in pristno ponarediti, da bi izgledal kot podpis imetnika kartice na njej. Sicer pa daje vprašanje, čemu je potrebna primerjava podpisov in ugotavljanje identičnosti teh v navedeni smeri, lahko le odgovor, da gre za obliko preverjanja istovetnosti imetnika kartice in tistega, ki jo na prodajnem mestu želi uporabiti, saj drugače ta dolžnost ne bi imela svojega smisla. Takšna razlaga pa je tudi v skladu s pravno naravo tega plačilnega instrumenta, kot jo v obstoječih komentarjih vidijo pravni teoretiki. Plačilno kreditno kartico definirajo kot izkazni papir in to kvalificiran izkazni papir, kar vse se približuje pojmu imenskega vrednostnega papirja. Izkazni papir ima po svoji naravi legitimacijsko oziroma prezentacijsko vlogo, kar pomeni v skladu s členom 239 ZOR (ta se tudi za izkazne papirje uporablja v skladu s členom 257 ZOR), da gre pravica iz tega papirja na ime tistemu, na katerega se tak papir glasi oziroma tistemu, na katerega je bil pravilno prenesen (moralo bi iti za upoštevno obliko cesije). Že navedene določbe nalagajo delavcem na prodajnih mestih, da v bistvu preverijo, ali želi kartico uporabiti oseba, ki je obenem njen imetnik ali kdo drug. To pomeni, da bi morali skrbno preverjati skladnost podpisov oziroma v primeru dvomov in pomislekov glede istovetnosti prinosnika kartice z imetnikom te opraviti še morebitna druga dejanja v smeri ugotovitve navedene istovetnosti (morebiti tudi z zahtevo po predložitvi osebnega dokumenta). K temu je gotovo tudi v danem primeru delavce toženih strank zavezovala profesionalna skrbnost, ki jih bremeni pri opravljanju dejavnosti (drugi odstavek člena 18 ZOR).

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni denarni tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je nasproti toženim strankam uveljavljala plačilo posameznih denarnih zneskov, navedenih v izreku tožbenega petita posebej za prvotožečo in posebej za drugotožečo stranko, enako pa tudi nekoliko le v obrestnem delu drugačen podrejeni tožbeni zahtevek. Tožeča stranka je plačilo teh denarnih zneskov nasproti toženim strankam v imenu posamezne tožnice zahtevala kot odškodnino za škodo, ki sta jo utrpeli, ker je B.K., obsojena tudi v kazenskem postopku, na različnih prodajnih mestih plačevala s plačilnima karticama tožečih strank, tožene stranke pa so odškodninsko zavezane, ker so to dovolile, čeprav so vedele, da B.K. plačuje s karticami, ki niso njena last, kar pa ne bi smele, v kolikor bi v okviru svoje dejavnosti delavci toženih strank ravnali dovolj skrbno. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožeče stranke tako po primarni kot v podrejeni obliki zavrnilo, potem ko je ocenilo, da sta tožnici, ki sta kartici posodili oziroma prepustili B.K., sami kršili pogoje poslovanja s plačilnimi karticami in s tem tudi nosili rizik nastanka morebitne škode, medtem ko tožene stranke niso imele razloga preverjati osebne identitete imetnika plačilne kartice ob uporabi, v danem primeru pa tega še toliko bolj niso preverjale, ker se je B.K. v prodajalnah večkrat pojavljala v prisotnosti tožečih strank in se je takrat tudi plačevalo s plačilnima karticama tožečih strank, zato da prodajalci niso imeli razloga za dvome, ker B.K. plačuje blago s karticami v lasti tožečih strank. Dolžnost prodajalcev je bila le da preverijo videz kartice, datum veljavnosti kartice in da se ne sme nahajati na t.i. stop listi ter istovetnost podpisov, ki pa se je preverjala le na standarden način, torej na prvi pogled. Kakšnega posebnega strokovnega načina preverjanja identičnosti podpisov trgovci niti niso imeli na razpolago. Sodišče prve stopnje tako ni našlo podlage za odškodninsko odgovornost toženih strank.

Proti tej sodbi se pravočasno pritožuje tožeča stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka člena 338 Zakona o pravdnem postopku – ZPP in predlaga najprej spremembo napadene sodbe na pritožbeni stopnji v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku tožečih strank, podrejeno pa razveljavitev prvostopenjske sodbe s ponovljenim obravnavanjem zadeve pred sodiščem prve stopnje. Sodišču prve stopnje pritožba očita, da napadena sodba v delu obrazložitve ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, saj je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe predvsem povzelo navedbe pravdnih strank, ne da bi ustrezno obrazložilo svoje dejanske in pravne zaključke. Pritožba poudarja, da je bila B.K. v kazenskem postopku obsojena zaradi zlorabe plačilnih kartic tožnic in sodišče prve stopnje sedaj ne bi smelo svoje odločitve graditi na oceni, da je opravila nakupe v skladu z dogovorom in pooblastili tožnic. Delavci toženih strank pa so ravnali nasprotno s predpisi, zato ker so B.K. osebno poznali in dovolili, da je slednja pri njih kupovala s tujimi karticami. Gre za protipravno ravnanje, zaradi česar je prišlo do nastanka škode tožnicama. Pritožba se tudi sklicuje na pribavljeno izvedensko mnenje strokovnjaka za pisave S.P., ki je ugotovil, da na spornih dokumentih – slipih ni podpisov tožnic. Zato tudi ne drži trditev nekaterih prič, kot tudi petotožene stranke, da sta tožnici bili tudi osebno navzoči na prodajnih mestih in podpisali slipe. Zgrešeno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da delavec na prodajnih mestih ni dolžan preverjati verodostojnosti plačilne kartice. Sicer pa so delavci tožene stranke očitno B.K. osebno poznali. Tožeča stranka v pritožbi graja tudi izvršeno stroškovno odmero sodišča prve stopnje.

Tožene stranke na pritožbo niso odgovorile.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkušalo pravilnost izpodbijane odločitve tako v okviru presoje utemeljenosti pritožbenih navedb kot tudi v okviru uradnega pritožbenega preizkusa zadeve na osnovi drugega odstavka člena 350 ZPP in tudi samo ocenilo, da izpodbijana odločitev zaenkrat v materialnopravnem oziru ni sprejemljiva in zanesljiva, saj sloni delno na zgrešenem materialnopravnem stališču sodišča prve stopnje, zato pa tudi ni ugotavljalo nekaterih odločilnih dejstev ter v to smer usmerilo izvedbe dokaznega postopka v okviru ponujenega trditvenega in dokaznega gradiva pravdnih strank.

Zoper B.K. res obstoja pravnomočna obsodilna kazenska sodba, na katero je v smislu člena 12 ZPP vezano tudi pravdno sodišče glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti. Vendar pa v danem primeru tudi po mnenju pritožbenega sodišča spornega razmerja ni mogoče rešiti zgolj s sklicevanjem na obstoj kazenske obsodilne sodbe opr. št. K 37/99 Okrožnega sodišča in vezanost pravdnega sodišča na to sodbo. B.K. je res bila obsojena za kaznivo dejanje goljufije glede tožnic kot oškodovank, vendar pa je iz opisa dejanskega stanu tega kaznivega dejanja glede tožnic razvidno, da v obeh primerih izrek kazenske sodbe vsebuje ugotovitev, da je B.K tožnici spravila v zmoto in ju zapeljala „da ji je plačilno kartico posodila“. Tako je vprašljiva utemeljenost pritožbene trditve, da „ne drži“, da je B.K. kartici uporabila v skladu z dogovorom in po predhodnem soglasju tožnic ko pa se po drugi strani sama tožeča stranka izrecno sklicuje na obstoj kazenske obsodilne sodbe in poudarja pomen te. Tako tudi po mnenju pritožbenega sodišča ne more biti pomisleka glede pravilnosti zaključka, da sta tožnici s takšnim ravnanjem v nasprotju s pravili o poslovanju s plačilnimi oziroma kreditnimi karticami (poudarek je na neprenosljivosti teh) sami v znatni meri soprispevali k nastanku obravnavane škode, s tem da je seveda za to škodo po drugi strani jasno odgovorna B.K., ki je bila tudi v kazenskem postopku pravnomočno obsojena za storitev kaznivega dejanja, ki ima tudi vse elemente odškodninsko pravnega dejanskega stanu in očitne elemente protipravnosti takšnega ravnanja.

Vendar pa je lahko podanih več sovzrokov za nastanek določene škode. V kolikor bi se ugotovilo, da so delavci toženih strank na prodajnih mestih neutemeljeno dopustili uporabo plačilne kartice tožnic s strani B.K., bi k nastanku obravnavane škode tudi sami soprispevali, saj do navedenega manjka na bančnih računih tožnic prav tako ne bi prišlo, v kolikor delavci toženih strank B.K. ne bi dovolili plačila blaga oziroma storitev (ali celo izplačilo gotovine) s tujo plačilno kartico. V tem primeru bi bilo mogoče najti sovzrok za nastanek obravnavane škode tudi v ravnanju delavcev toženih strank (za te pa odgovarjajo tožene stranke v skladu z določbami člena 170 za to pravno razmerje še upoštevnih pravnih pravil Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR v povezavi s členom 1060 Obligacijskega zakonika – OZ).

Za presojo pravilnosti ravnanja delavcev toženih strank na prodajnih mestih v materialnopravnem oziru je treba najprej odgovoriti na vprašanje, kaj sploh plačilno kreditna kartica kot plačilno sredstvo je. Čeprav se uporaba teh kartic izrazito povečuje in prihaja lahko tudi do zlorab, pa v bistvu v pravnem redu sam institut plačilno kreditne kartice ni izrecno in določno urejen. V zvezi z uporabo teh kartic gre sicer za trostransko razmerje, na eni strani med izdajateljem in imetnikom kartice, nato med imetnikom kartice in prodajnim mestom ter običajno še med prodajnim mestom in izdajateljem kartice. Splošni pogoji poslovanja, na katere se sklicuje tudi sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe, se nanašajo na razmerje med izdajateljem kartice in imetnikom te ter razumljivo slednjega tudi zavezujejo k posebni skrbnosti pri varovanju in uporabi te kartice, saj že njena izdaja sloni med drugim tudi na določenem zaupanju, ki ga ima izdajatelj kartice do imetnika te, običajno kot do svojega komitenta (izdajatelji kartic so običajno banke, lahko pa tudi določene trgovske družbe oziroma drugi). Posebne pogodbe pa običajno sklepajo tudi izdajatelji kartic s prodajnimi mesti, v danem primeru to na primer izkazuje listina pod B5 listinskih prilog in to v razmerju med petotožencem ter Banko C.. Iz te listine je na primer razvidno, da se prodajno mesto zavezuje, da bo ob prejemu kartice preverilo veljavnost te, prisotnost kartice na stop listi in istovetnost podpisov na kartici in potrdilu o nakupu. Da je obstojala dolžnost delavcev toženih strank, da preverijo istovetnost podpisov v navedeni smeri, je sodišče prve stopnje zaključilo tudi v danem primeru, kot to izhaja iz obrazložitve sodbe. Vendar je nekako sklepalo, da ta primerjava podpisov lahko pomeni le površinsko primerjavo, ki pa ni zanesljiva. To je lahko sicer res v določenih primerih, vendar na splošno velja, da podpisa ob hitrem postopku, kot je običajno na prodajnem mestu, le ni mogoče tako zanesljivo in pristno ponarediti, da bi izgledal kot podpis imetnika kartice na njej. Sicer pa daje vprašanje, čemu je potrebna primerjava podpisov in ugotavljanje identičnosti teh v navedeni smeri, lahko le odgovor, da gre za obliko preverjanja istovetnosti imetnika kartice in tistega, ki jo na prodajnem mestu želi uporabiti, saj drugače ta dolžnost ne bi imela svojega smisla. Takšna razlaga pa je tudi v skladu s pravno naravo tega plačilnega instrumenta, kot jo v obstoječih komentarjih vidijo pravni teoretiki. Plačilno kreditno kartico definirajo kot izkazni papir in to kvalificiran izkazni papir, kar vse se približuje pojmu imenskega vrednostnega papirja. Izkazni papir ima po svoji naravi legitimacijsko oziroma prezentacijsko vlogo, kar pomeni v skladu s členom 239 ZOR (ta se tudi za izkazne papirje uporablja v skladu s členom 257 ZOR), da gre pravica iz tega papirja na ime tistemu, na katerega se tak papir glasi oziroma tistemu, na katerega je bil pravilno prenesen (moralo bi iti za upoštevno obliko cesije). Že navedene določbe nalagajo delavcem na prodajnih mestih, da v bistvu preverijo, ali želi kartico uporabiti oseba, ki je obenem njen imetnik ali kdo drug. To pomeni, da bi morali skrbno preverjati skladnost podpisov oziroma v primeru dvomov in pomislekov glede istovetnosti prinosnika kartice z imetnikom te opraviti še morebitna druga dejanja v smeri ugotovitve navedene istovetnosti (morebiti tudi z zahtevo po predložitvi osebnega dokumenta). K temu je gotovo tudi v danem primeru delavce toženih strank zavezovala profesionalna skrbnost, ki jih bremeni pri opravljanju dejavnosti (drugi odstavek člena 18 ZOR).

Iz zgoraj navedenih vidikov je treba ob pravilni uporabi materialnega prava v danem razmerju presojati ravnanje delavcev toženih strank in ali so ravnali s potrebno skrbnostjo, ko poleg vsega v danem primeru samo sodišče prve stopnje v dejanskem oziru ugotavlja, da se je B.K. v prodajalnah večkrat pojavljala v prisotnosti tožnic in se je takrat tudi plačevalo z njunima plačilnima karticama, zato da niso imeli razloga, da dvomijo v to, da B.K. brez odobritve plačuje blago s karticami, ki so v lasti tožečih strank. Kakršnokoli sklicevanje na osebno poznanstvo z B.K. in izoblikovano zaupanje do nje ne more zmanjšati že navedene predpisane skrbnosti prodajalcev na prodajnih mestih pri sprejemanju in uporabi kreditno plačilnih kartic.

Po mnenju pritožbenega sodišča je tako stališče sodišča prve stopnje o tem, da delavci toženih strank glede na dane dejanske okoliščine obravnavanega razmerja niso bili dolžni preverjati identitete prinosnika kartice z njegovim pravim imetnikom in tudi niso bili dolžni odkloniti uporabe te za plačilo blaga oziroma storitev, poenostavljeno in nezanesljivo ter mu pritožbeno sodišče zaenkrat ne more v celoti slediti. Tako pa tudi zaenkrat ni mogoče z zanesljivostjo izključiti možnega soprispevka delavcev toženih strank oziroma namesto njih toženih strank k nastanku obravnavane škode. V kolikor pa bi se v ponovljenem sojenju ugotovil obstoj kakršnegakoli soprispevka toženih strank k nastanku obravnavane škode, pa je po mnenju pritožbenega sodišča v skladu s tretjim odstavkom člena 206 ZOR treba ugotoviti delež vseh povzročiteljev (ki so očitno delali neodvisno eden od drugega) k nastanku škode, vključno s soprispevkom samih tožnic (sokrivdo teh tožene stranke tudi ugovarjajo). Tako bi tožene stranke mogle odgovarjati le za del odškodninske terjatve tožnic, sorazmerno ugotovljenemu njihovemu deležu k nastanku obravnavane škode, nastale iz več sovzrokov. Seveda pa bo treba v ponovljenem sojenju natančno ugotoviti, katera plačila je B.K. izvršila z uporabo kartic tožnic, tako da je slipe sama podpisala, saj tožene stranke ne morejo odgovarjati za škodo, nastalo s tistimi plačili, pri katerih sta v bistvu tožnici sami uporabili svoji kartici in to potrdili z lastnoročnim podpisom potrdil o plačilih (slipov). V vsakem primeru pa bi mogle biti tožene stranke zavezane k poplačilu dela odškodninskih terjatev tožečih strank le nerazdelno z B.K. (kot to tožeča stranka pravilno toži), saj zoper njo za isto terjatev že obstoja izvršilni naslov, sicer bi prišlo do dvotirnosti izvršilnih naslovov.

V ponovljenem sojenju naj sodišče prve stopnje pretehta tudi pritožbene trditve in zavzame tudi stališče glede določenih ugovorov toženih strank, s katerimi se do sedaj glede na zavrnitev tožbenega zahtevka ni ukvarjalo (na primer ugovor pomanjkanja pasivne legitimacije drugotožene stranke).

Iz zgoraj navedenih razlogov je pritožbeno sodišče zaradi potrebne dopolnitve dejanskega stanja, da se zagotovi materialnopravno zanesljivejša odločitev, napadeno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (člen 355 ZPP), glede na sprejeto pravno stališče sodišče prve stopnje določenih odločilnih dejstev do sedaj še sploh ni obravnavalo in zavzelo stališča do njih.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku člena 166 ZPP.